Osebno z Brankom Šalamunom: Ko dati življenje ni le floskula

Veliko grenkobe je v tem, da te država, potem ko si vse življenje pomagal ljudem in postal invalid, meče iz službenega stanovanja na cesto.

ned, 03.12.2017, 21:00

Nekdanji policist in veteran vojne za Slovenijo pravi, da mu za to, kar je počel v življenju, ni žal in da bi še enkrat vse delal tako, kot je.

Na njegovi kuhinjski mizi stoji cvetlični lonček z orhidejo z rdeče-oranžnimi cvetovi. Gre za eno tistih malih mojstrovin, ki jih naredijo spretne roke iz žičk in najlonk. Ko premišljeno oblikujejo cvetne listke, jih povežejo v cvet, navežejo na stebla, dodajo liste in oblikujejo celotno rožo, ki spominja na pravo orhidejo. To je mala umetnina že napol pozabljene ročne spretnosti. »Naredila mi jo je gospa, ki sem ji pomagal,« nam razloži. Pomagal ji je nekje med Gotenico in Grčaricami, v deželi medvedov, volkov in risov, ko je v temi vsa nesrečna stala ob cesti in upala, da se bo po tej prazni cesti le kdo pripeljal in ji pomagal zamenjati predrto gumo. Vračal se je iz službe v Gotenici, se seveda ustavil in ji pomagal, kaj pa drugega.

Tako samoumevno je, da je vse življenje pomagal ljudem, pravi mož, ki se je rodil leta 1962 v Mariboru. Otroštvo v »totem koncu« je bilo srečno, potem pa je pri trinajstih odšel v kadetsko šolo v Tacen. »Razburljiva in nora leta,« se nasmehne ob spominih na štiri leta, v katerih so fantiče oblikovali v miličnike. »Pridobili smo veliko strokovnega znanja, obenem pa so nas naučili reda, sodelovanja in samostojnosti. Vcepili so nam tudi pripadnost policiji, takrat še milici, in zavedanje, da delamo za ljudi.« Ko je za slabo leto odšel v prvo službo v Goriška brda, je imel dovolj samozavesti za delo z ljudmi. In za ljudi.

V službi 24 ur na dan

Potem je šel v Ljubljano, v zaščitno enoto milice, ki se je kasneje preimenovala v specialno enoto policije. V tej posebni policijski enoti, v kateri je bilo kakšnih sto ljudi, je ostal petnajst let. »Bili smo vajeni reševati stvari po mirni poti, a če je bilo treba, smo tudi, kot smo rekli v žargonu, 'udarili',« pravi. V službi niso bili od sedmih do treh, ampak 24 ur na dan. To ni služba, to je način življenja, pove in doda, da so ga neredko poklicali z dopusta, da je šel v enoto in izpeljal določene naloge. In ko drezamo vanj, le pove, da tudi ko si fizično natreniran, imaš ogromno strokovnega znanja in nekakšen red v glavi, se te kakšne reči dotaknejo, še posebej ko imaš opravka z otroki.

Ima sina, 23-letnega Roka, ki mu zdaj, ko jima grozi, da bosta ostala brez strehe nad glavo, stoji ob strani. Ko spregovori o njem, je videti, da je ponosen oče. Samohranilec od sinove osnovne šole. To je ob službi, kakršno je opravljal, lahko uspešno izpeljal le zato, ker je imel podporo prijateljev in sodelavcev. »Vedno smo si med seboj pomagali,« poudari in našteje še druge lastnosti, ki jih ceni: spoštovanje, prijateljstvo, složnost. In sinu, ki bo, potem ko je končal elektrofakulteto, prihodnje leto vpisal magisterij, poleg tega pa zdaj obiskuje še srednjo logistično šolo, ker meni, da so to uporabna znanja, je vcepil to, kar je temelj njegovega življenja: »Spoštovanje ljudi. Človeški odnos.«

Marsikaj so počeli v ilegali

Podobno kot je skop pri opisovanju službenih obveznosti, je redkobeseden tudi o osamosvojitvenem obdobju, ki je zaznamovalo vse, ki so bili takrat dejavni. A daleč od tega, da je to bilo le tistih štirinajst dni vojne, pravi, začetke namreč postavlja v desetletje pred tem ali še bolj v preteklost. Bil je del manevrske strukture narodne zaščite, del skupine, ki je zavestno, po resnem premisleku, delala proti takratni državi in v dobro Slovenije. »Marsikaj smo počeli v ilegali,« se spomni časov, ko so delali stvari, zaradi katerih bi dobili nalepko »protidržavni element«. Vprašanje je, kje bi končali, če bi se zgodba razpletla drugače … Vendar pa ni dvoma, da je to bila takrat edina prava pot.

Tudi konca osamosvojitvenega procesa ne postavlja ob bok koncu vojne, ampak v čas, ko je iz koprskega pristanišča odplul zadnji trajekt s pripadniki JLA. »To je bila peta najmočnejša armada na svetu,« pove podatek, ki smo ga številni pozabili. A le tako dobi človek primerjavo o merjenju moči med Goljatom in Davidom, o sanjah, ki so se tudi po zaslugi takratne milice uresničile. »Drugače ni moglo biti, saj smo verjeli v lepšo prihodnost Slovenije in vseh nas, v boljši jutri,« doda.

Zato ga danes najbolj boli, ko ga sin vpraša: »Kaj ste počeli, da je danes tako?«

Poleg tega je iz človeka, ki je pomagal drugim, postal človek, ki potrebuje pomoč. Potem ko je zapustil specialno enoto policije in nekaj časa delal v uradu skupnih služb, je služboval v Gotenici. Leta 2014 je med vračanjem iz službe doživel možgansko kap, zatem se je upokojil. »Zdaj moram delati na sebi,« pravi skorajda opravičujoče in upa, da bo po še drugih hudih zdravstvenih zapletih le lahko normalno zaživel.

Tako se z ljudmi ne dela

Zato ni presenečenje, da pravi, da sta njegov dom Kotnikova in klinični center. Toda stanovanje na Kotnikovi je službeno in mu ga država jemlje, ker ni več zaposlen v policiji. Pa je tu preživel skorajda celotno delovno življenje, saj v tem stanovanju – brez balkona in kleti meri 52 kvadratnih metrov – biva že, odkar so ga premestili v Ljubljano. Ko je bila stavba še samski dom, je v njem živelo devet miličnikov: dva sta spala v kuhinji, štirje v dnevni sobi, trije v spalnici. Devet ljudi v tako majhnem stanovanju je lahko skupaj bivalo le zato, ker so se spoštovali, bili disciplinirani in se držali pravil, ki so jih večinoma pridobili v štirih letih kadetnice. Potem ko stavba ni bila več samski dom in so jo malce obnovili, pa je to postalo njegovo službeno stanovanje, kjer zdaj živi s sinom.

Zgodba, kot je njegova, ko ga država po desetletjih dela za ljudi – »tako so nas naučili,« pravi – meče iz stanovanja, ni edina. Trideset jih je s podobno zgodbo. Toda čeprav se je vse življenje držal v ozadju, je zdaj moral opozoriti na problem, ni šlo drugače. Ker se tako z ljudmi ne dela. Pa tudi zato, ker so živeli in delali za policijo, državo, ljudi. »Mi smo bili za to pripravljeni dati tudi življenje,« pravi resignirano in se sprašuje, ali mlajše generacije sploh razumejo, o čem govori …

Vendar pa tega, da je bil vse svoje službeno življenje v policiji in je pomagal ljudem, ne obžaluje. To je bil sestavni del njihovega razumevanja službe, ki so jo opravljali. In so se, z današnjim besednjakom, zavedali, da smo država ljudje. In da brez ljudi ni države.


Prijavi sovražni govor