Tiskane izdaje
Film Nočno življenje, ki je v Karlovih Varih, na festivalu, ki je po pomenu takoj za Cannesom, Benetkami in Berlinom, dobil nagrado za najboljšo režijo, v torek odpira Festival slovenskega filma v Portorožu.
Zakaj ne bi enkrat rekli nekaj pretiranega, nekaj neverjetnega - recimo, da se nam je kljub nenehnemu krčenju sredstev očitno zgodila renesansa slovenskega filma in da je njen paradni konj trenutno prav Nočno življenje, temačna drama, ki je za motor zgodbe vzela afero Baričevič. Ne samo da je film dobil najvišjo oceno skupine mednarodnih filmskih kritikov Fipresci, navdušujoče so bile tudi kritike v filmskih publikacijah, kot so Variety, Screen International, The Wrap, Hollywood Reporter; vse po vrsti so poudarjale odlično režijo, izjemno igro Pie Zemljič, fotografijo in premiso zgodbe, ki bolj kot poskus umora postavi v ospredje strah pred javnim linčem.
Na začetku filma vidimo še drgetajoče, razmesarjeno telo znanega odvetnika (Jernej Šugman); na njegovem telesu sledi pasjih ugrizov, ob njem dildo. Nato gledalec skozi oči in obraz odvetnikove žene Lee (Pia Zemljič) eno dolgo noč potuje po odmaknjenih predelih Ljubljane in klavstrofobičnih bolnišničnih hodnikih. Ves čas čutimo njen strah, njeno dilemo: ali izvedeti, kaj se je z možem v resnici zgodilo - ali zavarovati družino pred medijskim linčem.
Živimo v času, ko je strah pred medijskim umorom močnejši od strahu pred realno smrtjo, je rekel Kozole večkrat v tistem obdobju. Zato je v filmu ključno vprašanje, ki ga povzemajo tudi tuje kritike: Je hujše, če človeka zmrcvarijo živali ali mediji? Podobni simbolni umori se dogajajo vsak dan, vsak dan je nekdo medijsko diskreditiran in obupan obleži na tleh in izstopi iz te igre. Če si naiven in nimaš dovolj trde kože, je življenje danes nevarno, pravi Kozole. Film Nočno življenje je na sarajevskem filmskem festivalu odprl program V fokusu, tam so v tekmovalnem programu dokumentarnega filma prikazali še njegov kratki film Meje, filmski eksperiment, ki v enem samem kadru spremlja kolono migrantov, ki v spremstvu policije in vojske prečka mejo med Slovenijo in Hrvaško. Film, ki deluje kot biblični eksodus, je prejel posebno priznanje za človekove pravice (human rights award). Čestitke prihajajo z vseh strani, oba filma nadaljujeta pot po festivalih, ravno v petek se je Kozole odpravil na največji madžarski mednarodni filmski festival Miskolc, kjer je film Nočno življenje uvrščen v tekmovalni program, in to v družbi kritiško hvaljenih filmov, kot so Toni Erdmann avtorice Maren Ade, Certain Woman režiserke Kelly Reichardt in Juste la fin du monde mladega kanadskega genija Xavierja Dolana, s častno gostjo festivala Juliette Binoche na čelu.
Poraz na AGRFT
V nasprotju s številnimi biografijami režiserjev sam ne more reči, da je ravno odraščal v temi kinodvoran, ampak med sadovnjaki in gozdovi v hiši na obrobju Krškega. In do kina je bilo precej daleč za otroka, pol ure peš, kar mu ni preprečilo, da ne bi v starem kinu videl Spielbergovega Žrela. Ni imel nočnih mor, je bila pa to iniciacija v vrtajoče vprašanje: kako se to naredi. Že v tretjem razredu si je v kopalnici naredil svojo temnico in s fiksirjem uničil pralni stroj. A ko si je leto kasneje sposodil kamero super osem in začel delati čudne eksperimente, se je zgodilo odkritje. Gibljive slike. Če je bila najprej še dilema, ali arhitektura ali film, je na koncu ni bilo več. Sprejemne na AGRFT je delal prvič, pa drugič, pa tretjič, tako da mu je zdaj pokojni profesor Matjaž Klopčič spoštljivo rekel: Saj drugo leto ne boste več prišli, mar ne? Seveda bo. Naslednje leto se je hotel prijaviti še enkrat, a ravno takrat so na AGRFT sprejeli pravilo, da lahko sprejemni izpit delaš samo trikrat. Zdaj se samoironično šali, da so to naredili zaradi njega, to bi bilo lahko tako imenovano Kozoletovo pravilo za netalentirane. Zdaj, trideset let kasneje, je lahko o tej temi razpravljal s Stephenom Frearsom (Nevarna razmerja, Kraljica, Philomena) v Sarajevu. Angleški režiser je sprejemne izpite delal samo dvakrat, potem pa se mu ni več ljubilo, mu je rekel. Zato pa je Kozoletu iskreno čestital za vztrajnost.
Usodni telefon
Po najbolj nenavadnem naključju, ki si ga lahko zamisliš in ki bo morda nekoč prišlo v biografsko knjigo, je sredi osemdesetih v popolnoma praznem avtobusu, ki je peljal proti Rogli, spoznal študenta filozofije, ki ga je zanimal film. Ta filozof je bil Danijel Hočevar. Če ne bi bilo usodnega srečanja s Kozoletom, ne bi bilo Emotion filma in Vertiga, ne bi bilo Usodnega telefona. Prav letos avgusta sta v Sarajevu praznovala tridesetletnico ustvarjanja. Kakorkoli, takrat sta z ničelnim proračunom posnela Usodni telefon, film o obsesiji s filmom, pod vplivom Wendersa in zgodnjega Jarmuscha, v katerem so nastopili Alan Hranitelj, Franci Slak, Jože Dolmark in režiser Vinci Vogue Anžlovar v glavni vlogi. Domača kritika mu ni bila naklonjena, so ga pa uvrstili na takrat znameniti puljski filmski festival, v Zagrebu pa je dobil prestižno nagrado za kulturne in športne dosežke sedem sekretarjev Skoja, ki so jo tisto leto prejeli še Pankrti in Mateja Svet.
Čas je bil za nov film. Remington. Prav Kozole je bil tisti, ki je Maria Šeliha, frontmana Ljubljanskih psov, pripeljal k Franciju Slaku v Hudodelce, potem ga je po vzoru francoskega novega vala skupaj s takrat šestnajstletno Laro Bohinc izrabil v svojem filmu. Tudi Remington se je uvrstil v tekmovalni program v Pulju, če ga že ni podprla slovenska filmska scena, ga je zato hrvaška. Sedem sušnih let kasneje se je zgodil Stereotip z Magnificom v glavni vlogi, nato Porno film in Rezervni deli, po Hudodelcih edini slovenski film, ki so ga sprejeli v tekmovalni program Berlinala. Tu se izpostavi nova tema: človeško telo. V Rezervnih delih telesa beguncev postanejo notranji organi za trgovanje, v Slovenki glavna junakinja s svojim telesom ravna tako prostodušno, kot da sploh ni njeno, v dokumentarcu Projekt: Rak se slavni performer in raziskovalec mej svojega telesa Ulay bori, da bi svoje telo obranil, v Nočnem življenju pa Šugman, ugleden advokat, postane samo še velik kup krvavega mesa.
Ni samo telo rdeča nit. Če postavimo v vrsto njegove igralke, Laro Bohinc (Remington), Tino Gorenjak (Stereotip), Marjuto Slamič (Za vedno), Nino Ivanišin (Slovenka), Pio Zemljič (Nočno življenje), vidimo, da jih ne družijo samo dolgi temni lasje in zadržana čustva. Ne, ženske v njegovih filmih so tudi močne osebnosti. Posebne, zadržane, vendar trmaste in odločne.
Tudi sam je prepričan, da se s slovenskim filmom nekaj dogaja. Samo letos so bili slovenski filmi uvrščeni na rotterdamski festival, na Tribeco in v tekmovalni program v Karlovih Varih. To je dosežek, ki ga nimajo veliko večje kinematografije, in to je rezultat premišljenega dela zdaj že bivšega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja, pravi.
Damjan Kozole sicer ne mara vprašanj v smislu 'poslanstva' ali odgovornosti, a vendarle je povedal, »da ima pač srečo, da lahko dela filme«. »Ker se zavedam, da je vsak film lahko moj zadnji. Vedno obstaja realna možnost, da nikoli več ne boš snemal. Zato se splača tvegati. Tudi tvegati, da te raztrgajo. In v tem uživati.«
