Osebno z Dejanom Ornigom: Od kositrnega vojaka do informacijskega vojščaka

Petindvajsetletni študent – na dan našega snidenja je podpisal dovoljenje za preiskavo računalniške opreme, ki so mu jo zasegli med hišno preiskavo – zanika, da ga je na pomanjkljivo varnost tega sistema opozoril policijski vir. »Po duši sem raziskovalec, zanima me ogromno stvari.« Ena od njih je informacijska varnost. Splošno prepričanje, ki je veljalo tudi v strokovnih krogih, da je Tetra izredno zaščitena in da se komunikacije v omrežju ne da poslušati, je pri njem prebudilo raziskovalnega duha. Hotel je preveriti, ali to drži. Z življenjskim vodilom, da ni nič nemogoče, da se vse da, le cilj moraš imeti, se je lotil dela.

»Začelo mi je uspevati. Sistem sem dekodiral s ključkom, s katerim je mogoče zajemati radijski signal, in programsko opremo, objavljeno že leta 2011. Poglobil sem se v varnostno analizo, zasnovo Tetre pri nas in z ugotovitvami najprej seznanil pristojne.« Ker se niso zganili, je sklenil obvestiti javnosti. Marca je bil na portalu podcrto.si objavljen članek Vdor v komunikacijo policije razkril hude varnostne ranljivosti sistema Tetra. Šele takrat so se pristojni odzvali in zaščitili sistem tako, kot bi moral biti zaščiten že veliko prej. Nadobudni študent je dobival čestitke, všečke na facebooku in se čudil javni podpori: »Razdvojena slovenska javnost se poenoti le zelo redko. Vesel sem, da se je pri tem.«

Samostojen že pri šestnajstih

Odkar pomni, je ustvarjal, spoznaval računalniške komponente, vijačil ... Pri rosnih petnajstih je za neko podjetje ustvaril prvo spletno stran, že leto kasneje se je postavil na lastne noge. Zaradi neugodnih družinskih razmer je bil v to prisiljen. Opravljal je priložnostna dela. »Na trenutke so me obhajali prav zastrašujoči občutki, ko so sošolci hodili na zabave, sam pa zanje nisem imel časa.« Dušo si je potešil, ko je postal igralec v Šentjakobskem gledališču. Odigral je vlogi v predstavah Presenetljivo popotovanje kositrnega vojaka in Figole Fagole. Vendar je tudi to veselje moral opustiti. »V teatru sem tako užival, da sem se že spraševal, ali ne bi tega res počel,« se spominja. A je imelo življenje z njim druge načrte.

Po nasvetu šolske svetovalke, ki je v njem na podlagi ocen in kljub ustvarjalnim talentom videla grafičnega tehnika, se je vpisal na srednjo grafično šolo. Danes mu je žal, da ga niso usmerili v računalništvo. »Pozna se mi pomanjkanje znanja programskih jezikov. Vsega, kar znam, sem se naučil kot samouk. Šolski sistem mi tega ni dal. Svoje nadarjenosti v osnovni šoli sploh nisem mogel izraziti,« razlaga preprost fant, ki je kljub prepoznavnosti v zadnjih dneh ostal trdno na tleh.

Po srednji šoli je moral za preživetje veliko delati, zato se je na fakulteto za varnostne vede vpisal z zamikom. Študij je opravljal izredno, ob delu. Do diplome, ki jo je z raziskovanjem Tetre že spisal, mu manjkata še dva izpita. Zapisi na spletu, da je faliran študent, ga ne prizadenejo, češ da njihovi avtorji ne poznajo njegove neprizanesljive usode. Ta je med drugim zakrivila, da se je, odkar živi v Ljubljani, selil že desetkrat. »Na začetku je bilo zoprno, saj brez svojega doma nimaš občutka pripadnosti. Čez čas pa se navadiš.« Ne izključuje možnosti, da bo kdaj odšel v tujino. Glede na to, da se je s Tetro veliko naučil, razmišlja, da bi poskusil.

Morda mu bo omogočila službo zdaj, ko jo je zaradi nje izgubil. Naravnost mu tega, da je bila vzrok za njegov odhod prav Tetra, v podjetju, v katerem je bil zaposlen za nedoločen čas, sicer niso rekli, je bilo pa jasno. »Vedel sem, da so bili pritiski nanje premočni in da tam ne morem več delati.« Zdaj je na zavodu za zaposlovanje.

V zadnjih dneh je dobil eno ponudbo za zaposlitev, a ne v državni upravi. Zaveda se, da zdaj lahko pozabi na policijsko kariero ali delo na obveščevalnih področjih, ki ga je mikalo. Zaradi njegovega raziskovanja pa so imeli sitnosti tudi na fakulteti.

Načela pred denarjem

Je v hipu, ko je prebil zvočne zidove varnostnih organov, ki jih zaradi nešifrirane komunikacije pravzaprav sploh ni bilo, pomislil, da bi to lahko unovčil? Ostro odvrne: »Nikoli! Pa nikdar nisem imel veliko denarja, samo toliko, da sem preživel. Imam previsoka moralna načela, a vsaj lahko mirno spim.«

Poslušal je lahko uslužbence vojaške policije, finančne uprave, Darsa in uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, občasno je slišal tudi policiste. »To je bilo mogoče ali zaradi preobremenitve omrežja ali zaradi tega, ker vsi radijski terminali niso imeli vključene avtentikacije, brez katere šifriranje pogovorov ni možno. Vladala je zmeda.« Poudarja, da so se v zadevi Balkanski bojevnik policisti izredno trudili, strokovno in tehnično, metodika je bila odlična, specialci so hiteli naokrog, medtem ko so pravosodni policisti po Tetri nešifrirano komunicirali o tem, kam gredo, kje so! »Kriminalne združbe bi to zlahka izkoriščale. Pa ni problem zgolj v poslušanju. Že iz prometnih podatkov marsikaj izveš.«

Po hišni preiskavi, ki so jo policisti konec aprila opravili, ko je bil na morju, je izpadlo, da je kriminalec on. Grozijo mu tri leta zapora. Zato je še kako vesel, da hrani sporočilo, s katerim je septembra 2013 problematiko predstavil Mihu Rističu, vodji operaterjev na operativno-komunikacijskem centru ljubljanske policijske uprave. »Rističa sem sproti obveščal in po mojih informacijah je to predajal naprej uradu za informatiko in telekomunikacijo pri policiji, kjer pa so bili precej neodzivni. Menda so rekli, da so bile posnete službene radijske zveze, da je zgodba izmišljena, da tega problema ni.« Upa, da bodo z internim nadzorom stvari prišli do dna in da bo kdo prevzel odgovornost.

Kako pa se bo zagovarjal sam? Očitajo mu namreč decembrski vdor v sistem. Pravi, da bo s pomočjo odvetnika Janeza Stuška izpodbijal dokaze o utemeljenosti hišne preiskave in kazenskega postopka. V posesti je imel radijski terminal, prek katerega so mu, kot navaja, brez odredbe prisluškovali. Zdaj hočejo pridobiti programsko opremo, ki mu je omogočala poslušanje: »Ta je jedro problema. Toda oprema je javno dostopna, jaz sem samo popravljal nekatere kode, to sem počel s kolegom in sklepam, da bi radi prišli še do njega. Poleg tega ne razumem, da bi zdaj od mene radi brezplačno dobili zadevo, s katero sem se ukvarjal dve leti.« Ni mu jasno niti, zakaj so hišno preiskavo pri njem opravili šele pred kratkim. »Če je bila že nujna, bi jo lahko precej prej. Priznam, da je nisem pričakoval, saj sem z organi pregona ves čas sodeloval in jim ob zaslišanju celo prostovoljno izročil nekaj opreme.«

Namesto sodelavec sovražnik

Ko govori o svojem delu, se preseli v vzporedni svet. Zdi se, kot da se v njegovih možganih razpirajo matrike. Razpreda o raznovrstnih protokolih, kodah, standardih, radijskih signalih, šifrirnih ključih, da ga laik težko razume. Posluh in razumevanje je našel pri Mateju Kovačiču, strokovnjaku za informacijsko varnost na Inštitutu Jožefa Stefana.

»Vedel sem, da obvlada, da mu bo jasno, kaj sem raziskoval, ko mu bom razlagal tehnične podrobnosti.« Pri celoviti varnostni analizi je odkril pomanjkljivosti evropskega telekomunikacijskega standarda. »S podporo inštituta bi morda lahko patentirali rešitev in jo prodali. Kovačič je bil v zvezi s tem na policiji, kazali naj bi celo navdušenje za sodelovanje. A tega je bilo konec, ko jim je predal mojo varnostno analizo in so izvedeli moje ime. Do takrat namreč niso vedeli, kdo je fant, ki jih je prek Rističa opozarjal na pomanjkljivosti. Odločili so se, da me bodo raje preganjali.« Od septembra lani do decembra, pravi, so aktivirali vrsto služb za zbiranje dokazov proti njemu: »Ni jih zanimalo, da sem ugotovil, koliko je dejansko sistem nevaren.«

Ornig, za katerega je Edward Snowden junak, poudarja, da se je zadeve lotil tehnično strokovno: »Nikoli se nisem hotel spuščati v politiko, ampak po vseh pritiskih je jasno, da sem dregnil v močna politična ozadja, finančne interese.« Nepridipravi so pogumnega mladeniča že vabili na kavo, lepo bi bilo, da bi ga še tisti, ki skrbijo, da bomo državljani lahko mirno spali.