Osebno z Dušanom Cvetkom: Bojevnik za davke in družino

Cvetko se za davčno zakonodajo, prizanesljivejšo do delavcev migrantov, bojuje že več kot desetletje.

ned, 20.03.2016, 21:00

Razmere na obmejnih območjih, ki jih tudi gospodarstvo potiska vse globlje na obrobje, silijo tamkajšnje prebivalce na delo čez mejo. Toda kot slovenski državljani morajo doplačati razliko do dohodnine, ki bi jo plačali, če bi enako plačo zaslužili na rodnih tleh. Cvetko se za davčno zakonodajo, prizanesljivejšo do delavcev migrantov, bojuje že več kot desetletje. Po vseh neuspelih pogajanjih z vladami, ki so se v tem času zvrstile, je že rahlo sit podajanja kljuke.

Povabilo iz premierovega kabineta je bilo za predsednika civilne iniciative Apače veliko presenečenje. Po dolgem in glasnem boju, ki ga delavci migranti bijejo z vsakokratno vlado, so prejšnji ponedeljek le dosegli, da jim je prisluhnil prvi mož slovenske politike. Ni pa mogoče spregledati, da je čas zanje našel ravno zdaj, ko so se odločili, da premaknejo v višjo prestavo in začnejo izvajati državljansko nepokorščino. V le nekaj dneh so v državni zbor vložili dve pobudi za razpis referenduma, da bi državi pokazali, da jo bo nadaljnje ignoriranje njihovih težav drago stalo.

Pravijo, da ne želijo blokirati sistema, a jim drugega ne preostane. Trenutno vlaganja novih pobud ne napovedujejo, saj čakajo, kakšne sadove bodo obrodili nedaven in bližajoči se sestanki s političnim vrhom, toda če ne bodo našli skupnega jezika, bodo znova zavrteli referendumsko kolesje. Sploh ni pomembno, poudarja sogovornik, kateri zakon pride na spored, vlada pa se je očitno zavedela moči civilne iniciative, ki je v dnevu in pol pod pobudo za razpis referenduma o medijski noveli zbrala več kot 6400 podpisov.

Vodja po naključju

Poleg civilne iniciative vodi tudi sindikat delavcev migrantov. Prej v življenju nikoli ni prevzemal vodstvenih položajev, zdaj se že več kot desetletje postavlja na frontno črto med državo in delavci, ki so s trebuhom za kruhom odšli čez mejo. Vodja je, kot pove, postal bolj po naključju. Vračal se je iz nočne izmene, ko se je ustavil pri starših, z danes že pokojnim očetom je sedel v kuhinji in ta ga je pobaral, ali ve kaj o dvojnem obdavčevanju čezmejnih delavcev, o čemer je bral v časopisu. Najprej ga stvar ni zanimala, a doma mu ni dala miru. Nekoč je v službi na list papirja napisal kratko sporočilo, da se vsi zainteresirani za ta problem dobijo v bližnjem gostišču, in ga prilepil na nekdanji mejni prehod v Cmureku. Pričakoval je deset, petnajst ljudi. Prišlo jih je več kot tristo. Vsi so se spraševali, kaj zdaj.

Leta 2005 je namreč začel veljati nov dohodninski zakon, po katerem niso bili več obdavčeni le v državi, kjer so zaslužili plačo, ampak so morali v Sloveniji doplačati razliko do dohodnine, ki bi jo plačali, če bi enak znesek zaslužili na domačih tleh. Takrat je vzniknila apaška civilna iniciativa in se podala v boj z (birokratskimi) mlini na veter. Njihov zadnji večji uspeh, ko so leta 2010 z vlado dosegli dogovor o posebni davčni olajšavi, je tri leta pozneje pokosila odločitev ustavnega sodišča, z letom 2014 je bil dogovor odpravljen in visoke položnice za dohodnino so spet začele prihajati.

Obupane družine

V zadnjih mesecih so se stvari še poslabšale. Delavci migranti, ki so, da bi se razmere uredile, prijavili svoje dohodke za zadnja leta, so s finančne uprave začeli prejemati visoke položnice, upoštevali pa jim niso niti prej priznanih olajšav za malico in prevoz na delo. Včasih so se delavci, ki so potrebovali pomoč, na Cvetka obračali po elektronski pošti. Danes je stiska že tako huda, da prihajajo na njegovo dvorišče. »Bojim se, da smo v desetih letih prišli tako daleč, da smo le korak od družinskih tragedij,« pravi. Ko smo se dogovarjali za pogovor, je dejal, da ima nujen opravek na finančni upravi v Murski Soboti, kjer se bori za družino, ki je na robu obupa. Dogajajo se živčni zlomi. Spet druga družina je dejala, da je najboljše, da kar umrejo, ker nimajo več kje vzeti, rubežniki pa trkajo na vrata.

Pri tem odločno zanika trditve nekaterih, da so čezmejni delavci zaslužkarji. Večinoma zaslužijo od 800 do 1200 evrov neto, v glavnem zasedajo nižje kvalificirana delovna mesta, kot so čistilci, sobarice, delavci za tekočim trakom. Vsem tem delavcem je Avstrija na široko odprla vrata, medtem ko Slovenija na obmejna območja še naprej pozablja.

V Avstrijo v prvem poskusu

Tako kot mnogi je tudi sam najprej iskal službo doma. Kot diplomirani zdravstveni delavec je dve leti delal v Švici, potem so prišla devetdeseta in sanje o samostojni Sloveniji. Pa se je vrnil, v državo, ki bo nekoč »druga Švica«, kot se je takrat govorilo. Po neuspehu v Sloveniji je prošnjo za delo poslal v Avstrijo in službo dobil v prvem poskusu. Na nevrološki kliniki v Gradcu je zdaj že 26 let. Za pot tja in nazaj vsak dan prevozi približno 140 kilometrov. Prej jih je premagoval s cliem, zdaj s polom. Edino tako v danih razmerah nekaj privarčuješ, pove – da imaš majhen avto in na avtocesti voziš od 100 do 110 kilometrov na uro.

Njegov delovnik traja deset ali dvanajst ur, zato je vožnja toliko bolj utrujajoča, čas doma pa toliko bolj dragocen. Boj za pravice čezmejnih delavcev je zahteval veliko. Tudi precejšen del družinskega življenja, ki ga zadnjih nekaj let skorajda nima, potarna. Domači ga podpirajo, a še vedno ne more pozabiti, kako ga je pred leti sin vprašal, ali mu ta boj pomeni več kot družina. Danes tudi sin dela v Avstriji. Hči in žena sta priložnost dobili v Sloveniji.

5000 elektronskih sporočil

Odkar so ustanovili sindikat, je pritisk še večji. Kličejo celo delavci, zaposleni v Sloveniji, ali se jim lahko pridružijo. Delavci migranti, ki jih je pred leti še zanimalo, kako naj rešijo problem z dohodnino, pa ga danes sprašujejo, kako naj se odjavijo iz države, spremenijo rezidentski status. Priznava, da bi delo borca za pravice delavcev z veseljem prepustil komu drugemu, če bi se ta našel. »Po drugi strani pa se bojim, da bo tudi njegova družina, če se bo spustil v to, hudo trpela,« pravi Cvetko, ki je samo lani prejel okoli pet tisoč elektronskih sporočil, te dni pa ima po več deset telefonskih klicev na dan.

Načrtujejo, da bodo jedro sindikata razbremenili. Že imajo vodje posameznih območij, ti bodo poiskali delegate, ki bodo delovali po občinah. Takrat mu bo spet ostalo več časa za naravo, kamor se rad zateče – po možnosti s kolesom. Še en njegov konjiček je vinogradništvo. Znanci se smejijo, da ima tristo trt, sam pa ne spravi vase niti litra vina v celem letu. A ko se le da, zavije v Slovenske gorice, kjer so levo in desno od poti samo vinogradi.

Tujci prvi na udaru

Danes, kot kaže, še ni časa za to. Čaka ga pripravljanje dokumentacije za nov sestanek, ki jim ga je obljubil Cerar. To je najbolj ubijajoče, pravi – da moraš vedno znova začeti od začetka, ker se vlade tako hitro menjajo. In vedno znova dokazovati, da se v tujini ne cedita med in mleko, in četudi bi se, bi jim ju najbrž odvzeli v Sloveniji. Avstriji je denimo lani uspelo z davčno reformo, po kateri bo nekoliko znižala obremenitev plač. Toda te zneske bodo v poplačilu razlike ponovno plačali v Sloveniji, v večini pa bodo padli še v višji davčni razred.

Slovenci so sicer v Avstriji cenjena delovna sla. A tudi severna soseda se spoprijema z brezposelnostjo, in če se bodo zgodile velike gospodarske spremembe, bodo slovenski delavci prvi na udaru.

Povezane novice

Delavci migranti z ustanovitvijo sindikata zaostrujejo boj
5. marec ob 18:39
Sindikat delavcev migrantov Slovenije se bo odslej še bolj odločno boril proti dvojni obdavčitvi.
Prijavi sovražni govor