Osebno z Dušanom Olajem: Cilja sta Mars in ironman na Havajih

Ob obisku Boruta Pahorja v Moskvi je lastnik Duola za 30 milijonov evrov prodal tehnologijo izdelave rastlinjakov in pravice za njihovo prodajo v Rusiji tamkajšnji nacionalni zvezi proizvajalcev sadja in zelenjave. To je bil doslej največji posel Duola, ki se bo vse bolj usmerjal v prodajo znanja. In v vesolje. Z Naso namreč snujejo balon za bivanje na Marsu.

Čeprav je Duol z osmimi milijoni evrov prihodkov in 25 zaposlenimi majhna družba, je Dušan Olaj, po poklicu kemik, eden bolj znanih slovenskih izvoznikov. Duol izvozi več kot 90 odstotkov proizvodnje. Mednarodno zgodbo je začel pisati leta 1995. V Minsku jim je v dveh mesecih uspelo zgraditi teniško dvorano pod balonom, da je lahko beloruski predsednik Aleksander Lukašenko igral tenis s kazahstanskim voditeljem Nursultanom Nazarbajevom.

Odtlej je Duol prekril več kot 1500 objektov za športne, industrijske, kmetijske in vojaške namene od polarnega kroga do puščave in Nigerije. Tudi zato je Olaj pogosto v tujini; v pisarni ima ves čas pripravljen kovček, da po potrebi lahko sede na prvo letalo h kupcu ali partnerju.

Odpiramo nove geografske širine in hkrati razvijamo nove in nove zmožnosti uporabe naših izdelkov, pravi: »Posebnost Duola je, da ustvarjamo trg za naše izdelke. Pridemo na trg, se predstavimo, ustvarimo potrebo in potem poskušamo biti prvi, ki bo to potrebo zadovoljeval.«

Med drugim so na polotoku Jamal, ki leži za polarnim krogom, postavili balonsko naselje za delavce naftnega giganta Total. V begunskem centru na turško-sirski meji so skupaj z zdaj pokojno slovito arhitektko Zaho Hadid zgradili šolo za begunce. V Dubaju v Duolovem balonu trenirajo igralci nogometne akademije nekdanjega zvezdnika Ronaldinha. V Kazahstanu so postavili 15.000 kvadratnih metrov velik balon nad nogometnim stadionom s tribunami in atletsko stezo, ki je bil dolgo drugi največji na svetu.

Naslednja postaja: vesolje

Z Naso, ruskimi inštituti in japonskim proizvajalcem membran raziskujejo možnosti bivanja na Marsu. Ideja je, da bi še pred prvo človeško posadko na rdeči planet vzletela vesoljska ladja z balonskimi kupolami. Tam bi roboti iz kupol postavili naselje, ki bi pričakalo človeško posadko. »Edini smo, ki lahko v realnem času na Zemlji v skrajnih razmerah od minus 70 do plus 60 stopinj Celzija testiramo nove materiale in tehnologije. Preprosto, ker imamo realne projekte. In ker v teh objektih delajo in bivajo ljudje, lahko skupaj s svojimi partnerji raziskujemo tudi psihološke vplive takega bivanja,« pravi. Prednost balonskih dvoran je lažji transport na Mars, saj Duolove zavzamejo bistveno manj prostora kot katerikoli drug gradbeni materiali. Že danes imajo membrane, ki zdržijo razmere, kakršne so tam, z ledom znajo izničiti učinke kozmičnega sevanja. »Vemo, kako na Marsu led narediti uporaben in ga ob vsem uporabiti še kot pogonsko gorivo za vesoljske ladje. To ni več znanstvena fantastika, ampak realne razvojne naloge.«

Duol sodeluje tudi pri projektu slovenske vesoljske agencije, v katerem razvijajo premične zemeljske postaje za zajem podatkov s satelitov. Ena stoji ob ljubljanski južni obvoznici pri izvozu Barje. Premične enote je mogoče prestavljati glede na lokacijo jat satelitov, hkrati pa so do desetkrat cenejše od sedanjih fiksnih postaj. Tržna niša je izjemna, operaterji bodo v prihodnjih letih potrebovali nekaj tisoč takšnih postaj, poudarja.

Šah v slovenske šole

Zase pravi, da je mehak poslovnež, da ni eden tistih, ki dobiček za vsako ceno postavljajo v ospredje. Baterije za delo si polni s športom, posla ga je naučil šah. Ta te nauči spoštovanja nasprotnika, potrpežljivosti in dejstva, da ne moreš zmagati s prvo potezo. Nauči te razumevanja strategije in pomena taktike. Odvadi te blefiranja in najpomembneje – nauči te, da se vedno vprašaš zakaj. Po njegovem bi šah moral postati obvezen predmet v osnovni šoli.

Te igre ga je učil legendarni šahist Bruno Parma. Mnogo let je igral profesionalno, še danes pa odigra partije v kakšni ligi. »Moje partije so dolgočasne, vendar ko enkrat pridobim minimalno prednost, to običajno znam pripeljati do zmage.« Dve partiji je odigral celo z nekdanjim svetovnim prvakom Anatolijem Karpovom; eno simultanko že pred časom, drugo ta mesec v Moskvi ob robu sklepanja poslov. Rezultata ne pove, ker je navada, da se taki rezultati ne razkrivajo, le da je z njim zelo zadovoljen.

Olaj je vzdržljiv. Za šahovnico lahko »sedi ure in ure«. Je pa tudi eden od manj kot desetih Slovencev, ki so pretekli šest najpomembnejših svetovnih maratonov, v New Yorku, Bostonu, Chicagu, Londonu, Berlinu in Tokiu. Njegov rekord je za rekreativca odličnih 3 ure in 26 minut.

Nato se je lotil ultramaratonov, 120, 140 kilometrov, vendar ugotovil, da ga to ne veseli, »bilo je mučno premetavanje nog«. Zato je postal triatlonec ali bolje rečeno ironman. »To ni več šport, vsaj zame ne. Je meditacija. Boj duše in telesa. Radirka za stres in ego. Daje mi prepotrebno prepričanje vase, samozaupanje, da zmorem. To me potem poganja tudi v poslu.« Da opraviš z ironmanom – štirimi kilometri plavanja, 180 kilometri kolesarjenja in 42 kilometri maratona, vse skupaj v manj kot 15 urah – ne smeš dvomiti vase. »Vsak, celo najmanjši dvom je poguben. Zato nikoli ne dvomite vase ali v svoje cilje, ne glede na strah, ki vas preveva. Ker samo tako boste zmagovali, v poslu in zasebno.« Njegovi cilji pri ironmanu so, da z njim opravi v manj kot 11 urah, rad bi se jih udeležil na vseh celinah in se kvalificiral na havajskega.

Kot pravi, je za razmeroma dobrega ironmana treba vaditi 15 ur na teden, njemu zaradi poslovnih obveznosti uspe največ osem, devet ur. Na vsako potovanja vzame tekaške copate in dres. V mrzli bazen se redno vrže ob šestih zjutraj, teče velikokrat ob štirih zjutraj ali enajstih zvečer, konec tedna se, če se le da, na morje in nazaj vozi s kolesom.

Čas za nove izzive

Zatrjuje, da ga šport ni prevzel: »Med poslom, družino in športom oziroma sabo imata posel in družina vedno prednost.« Kaj pa med poslom in družino? »Težko vprašanje in mogoče še težje razumljiv odgovor. Družina je sicer vedno prva, a največ časa gre za posel,« odgovori in doda: »V službi običajno ne razmišljam o družini, v prostem času z družino o službi pač. Z ženo v šali praviva, da imava dva otroka, žena sina, jaz pa Duol.«

V prihodnje bo lahko več časa namenil »sebi in tistim, ki sem jih vsa leta zanemarjal«. Umika se namreč z vrha Duola, čeprav bo ostal lastnik in prokurist. Dopušča pa tudi možnost drugih izzivov. Ima ponudbe za mentorstvo mladih slovenskih podjetnikov in ponudbe nekaterih velikih podjetij za lobistične posle v tujini. Vendar to ne bo njegova prioriteta, poudarja. Še naprej bo namreč od strani bedel nad Duolom.