Osebno z Dušanom Vučkom: Obraz vseh referendumov in volitev

V obdobju vsakovrstnih volitev in referendumov je kot direktor službe državne volilne komisije vedno precej v soju žarometov.

Objavljeno
29. oktober 2017 16.27
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

Pojasnjuje, kako in kaj je z glasovnicami ali vabili, sporoča delež volilne udeležbe do določene ure ali odgovarja na tehnične podrobnosti. Pravnik, rojen na Golniku pri Kranju, pravi, da z veseljem opravlja svoje delo. 
V dosedanji karieri je dodobra spoznal ustroj politike in javne uprave.

V pisarno direktorja DVK na Slovenski 54 – krasi jo fotografija hčera, 30-letna Tanja dela na bohinjski občini, februarja bo postal dedek, štiri leta mlajša Eva pa končuje magisterij na likovni akademiji – preselil avgusta 2011. Pot do tja ga je vodila prek političnih povezav in po kar precej raznolikih delovnih izkušnjah.

Po končani pravni fakulteti se je zaposlil na policiji. Služboval je v Bohinju, kjer je spoznal takratno ženo in dobil priložnost, da je postal direktor tamkajšnje občinske uprave. »Diplomiral sem iz teme lokalne samouprave in zame je bil to nov izziv. Bil sem primeren za levico in desnico, saj sem imel vse zakramente, po drugi strani ne skrivam, da sem še kot kadet, iz čisto drugih razlogov, vstopil v takratno komunistično zvezo. Za vse, ki so bili v policiji, pa se je takrat štelo, da so levi.«

Drezanje v prepovedano

Zase pravi, da je izredno delaven, kar je očitno videla tudi politika. Vanjo je vstopil, kot se je sam izrazil, kot rezervno kolo, potem ko je igralka Milena Zupančič zavrnila povabilo LDS, da bi kandidirala na njihovi listi. Ko so ga uvrstili med kandidate, se je vključil v stranko in bil leta 2000 z odločno podporo Bohinjcev izvoljen za poslanca.

»Mogoče sem bil malo premlad ali pa naiven, ko sem prišel v parlament, kjer sem politiko spoznal še z druge strani. Govorilo se je, da sem eden redkih, ki vse prebere,« se spominja poslanskega obdobja. Iz tistega časa si šteje v dobro, da so na njegovo pobudo, po vzoru iz avstrijske zakonodaje, uvedli pavšalno turistično takso, predvsem za lastnike počitniških hišic, s katero se v nekatere občinske blagajne stekajo kar precejšnji zneski. Zelo se je angažiral tudi pri zakonski služnosti na smučiščih, ki, zelo laično povedano, lastnikom zemljišč prepoveduje oviranje dela smučišč med sezono. Prej so lastniki zemljišč namreč lahko izsiljevali upravljavce smučišč, kakšno odškodnino zahtevajo za uporabo svojega zemljišča, in če niso dosegli želene, so ga pač ogradili. Od uveljavitve služnosti imajo lastniki pravico do odškodnine po merilih, ki jih določi minister za promet, torej so postavljena pravila.

Še z neko drugo dimenzijo politike se je srečal, ko je pripravil predlog zakona o Triglavskem narodnem parku in ga vložil kot poslanec, zanj pa ni imel podpore niti v lastni stranki. »Takrat se je začel masaker nad mano. Spoznal sem, kakšno moč imajo dezinformacije in kako je, če so zadaj lobiji in vse mogoče. Širile so se govorice, da sem lastnik polovice obale Bohinjskega jezera in ne vem koliko vrtin za vodo ... Takrat sem spoznal tudi, kako hitro se lahko volja ljudi spreminja.«


Šele kasneje je ugotovil, da v svoji stranki ni bil najbolj priljubljen, ker je bil preveč odkrit in je včasih dregnil v tisto, v kar ne bi smel. Ena od teh stvari so bile nalepke za vozila, o katerih je s poslanskim vprašanjem sprožil razpravo in napadal takratnega ministra za notranje zadeve, šele precej pozneje pa uvidel, v kakšen milijonski posel je dregnil.

Neuresničena ambicija

Po naslednjih volitvah, ko je izpadel iz parlamenta – po njegovem mnenju tudi zaradi iger LDS in njenih, kot se je izrazil, satelitskih strank – je dobil službo kot sekretar poslanske skupine LDS. »Kjer pa sem spoznal veliko več ozadij kot prej, ko sem bil poslanec.« Prav o teh ozadjih, ljudeh, ki so se ob razpadanju LDS borili za razne vrtičke, posameznikih, ki so v resnici vlekli niti pri določenih zadevah, in tudi o ostrih besedah, ki so si jih izmenjevali člani tedanje politične elite, se kar rad razgovori, ko mikrofon ni vključen. Sam je ostal v LDS, eni pa so šli v satelitske stranke, ki so nastajale na njeni volilni bazi.

Ne skriva, da je bila njegova velika ambicija postati generalni sekretar državnega zbora, a si je tedanji predsednik parlamenta izbral nekoga drugega. Tudi takrat, ko je LDS prevzela Katarina Kresal, je s svojimi izkušnjami pričakoval neko odgovorno funkcijo in to tudi jasno povedal. Postavila ga je na čelo direktorata za upravne in notranje zadeve.

Že takrat je bil, kot predstavnik stranke, član državne volilne komisije. Ker po sprejetju novele zakona o javnih uslužbencih takratni tajnik DVK Marko Golobič ni mogel več kandidirati, ker ni izpolnjeval pogojev, so začeli iskati novega tajnika oziroma direktorja. Predsednik komisije Anton Gašper Frantar mu je predlagal, naj se prijavi. Avgusta 2011 je bil imenovan: »In začela se je nova zgodba.«

Boj proti čudnemu ravnanju

Malo pred njegovim prihodom je računsko sodišče opravilo revizijo dela in našlo kopico primerov čudnega ravnanja, kar nekaj pa jih je opazil tudi sam. »Najprej sem ugotovil, da delovni čas ni predpisan in da se ljudje vpisujejo v zvezek po prosti presoji,« se spominja svojih začetkov na DVK. Kar samo se ponuja vprašanje, kaj počnejo, ko ni volitev in referendumov? »Samo leta 2013 jih ni bilo, lani sicer tudi ne, a smo imeli takrat še opravila za referendum iz leta 2015. Vmes pa je treba stvari pripravljati, si zamisliti in izpeljati projekte,« odgovori in se med drugim pohvali, da so uredili spletno stran in logotip DVK, ki so ga razvili v sodelovanju z likovno akademijo.

Z marsikom je prišel navzkriž na tem položaju. Najprej z Uradnim listom, ker je v zakonu pisalo, da ob predčasnih volitvah ali referendumih, če je rok prekratek, da bi izvedli javno naročilo, to izvede Uradni list. »To je bila lobistična določba, iz katere so se nekateri dobro napajali,« je prepričan. Uradni list je namreč dobil 25 odstotkov na tiskarske storitve, kar lahko nanese celo 20 tisoč evrov. Ko je prvič dobil predse tak dokument, ga ni hotel podpisati, ker oni niso izvajali naročila po postopkih javnega naročanja, ampak samo izbrali izvajalca. Vse volilno in referendumsko gradivo doslej pa je tiskal Cetis, ne glede na to, kdo je izbiral. S tem si je nakopal pobude za kazensko ovadbo, ki se niso udejanjile, sporno določilo pa so pri zadnjem noveliranju zakona črtali.

Navzkriž je prišel tudi z izvajalci informacijske podpore, ki jim je skoraj za polovico znižal pogodbe. Potem se je ukvarjal z volilnimi skrinjicami, ki jih je po njegovem DVK preplačala, ko jih je kupovala pred letom 2011. Povrhu pa je isti družbi, pri kateri jih je kupila, plačevala ležarino za vse leto in prevoze. Ti stroški so presegali 40 tisočakov na leto. V času Janševe vlade so se dogovorili, da se skrinjice brezplačno skladiščijo v prostorih finančnega ministrstva in nekaterih upravnih enotah. Še zdaj pa je v sporu s tajniki volilnih komisij, ki zahtevajo višja nadomestila. Ker bodo po teh volitvah dobili nove naloge, kot je zbiranje podatkov po starosti, spolu in udeležbi, utegnejo kaj v tej smeri tudi doseči.