Tiskane izdaje
V osemdesetih je kot mlad sodnik suvereno odplenjeval zaplenjeni tisk. Od devetdesetih v vlogi odvetnika zastopa novinarje in medije.
Sredi osemdesetih se je razvnela srdita sodna bitka za svobodo tiska. Uvodni takt je vselej zaigral javni tožilec, ki je uredništvo obvestil, da prepoveduje razširjanje časopisa. A tožilčeva zaplemba je bila zgolj začasna; o njeni upravičenosti (in s tem morebitni trajnosti) je moralo dokončno odločiti sodišče. Ker sta oba takrat najpogosteje zaplenjevana časopisa, študentska Tribuna in tednik Mladina, izhajala v Ljubljani, je o njuni zaplembi kot krajevno pristojno vsakič odločalo tamkajšnje temeljno sodišče.
Kaj bo porekel Beograd ...
Njegov predsednik je bil v tistem času naš sogovornik, ki je, še več, tiskovne procese tudi sam vodil. Zakaj? Lahko bi uredil, da bi šel ta kelih mimo njega ... »Vem, da danes, sploh glede na to, kako se prikazuje tako imenovano totalitarno stvarnost, vsi mislijo, da je partija rekla sodniku, kako naj razsodi, on je obljubil, da bo, napisal sodbo in jo odnesel pokazat v odobritev. Ni bilo tako! Seveda so bili poskusi pritiskov, zlasti v obliki izražanja skrbi, češ, kaj bo porekel Beograd, kaj zvezno tožilstvo. Vselej sem odgovarjal, da v tej zadevi sodim, zato o njej ne morem govoriti – in so sprejeli mojo argumentacijo. S tem, da sem sam vodil te postopke, sem torej preprečil, da bi name pritiskali kot na predsednika sodišča.« A poskusi vplivanja se s tem še niso končali. »Ko se je izkazalo, da je bila odločitev sodišča ne samo pravno pravilna, ampak tudi splošno sprejeta,« v smehu doda, »so me pa trepljali po ramenih, češ, prav si naredil, tako moramo delati ...«
Z zgledom suverenega, politično neodvisnega sodnika je odločilno prispeval k uveljavitvi svobode tiska in s tem pravne države. Živo se spominja, kako so se v osemdesetih spreminjale miselnost, praksa in družbena klima, tako da so zaplembe »po letu 1987 postale boljkone izjema. Popuščala je tudi tožilska vnema. Tožilci so predloge za zaplembo že še vlagali, niso pa več tako zagreto vztrajali pri njih«.
Zlo komercializacije
V sodstvu je pristal po naključju. Po Šubičevi gimnaziji v Ljubljani, na kateri je bil njegov sošolec lani preminuli kantavtor Tomaž Pengov, ni vedel, kaj bi študiral. Nazadnje je po nasvetu dedka, občinskega uradnika v stari Jugoslaviji, vpisal pravo. Z nalogo Individualizacija kazni v praksi sodišč je diplomiral pri, kot pravi, svojem najljubšem profesorju, dr. Ljubu Bavconu, s katerim ohranjata stike še danes, in nato že pri 25 postal sodnik. Mimogrede: kolegi odvetniki mu še zdaj pravijo, da je po duši sodnik, ne odvetnik, kar je, priznava, malce dvoumen kompliment. V odvetništvo je prestopil leta 1991, tudi zato, ker se je nasitil organizacijskih zadev, ki jih je moral opravljati kot predsednik sodišča. Še prej je z nalogo Pripor: omejitev človekove svobode na pravni fakulteti magistriral.
Če so mediji v osemdesetih načenjali problematične teme in je to spodbudilo družbena gibanja, ki so navsezadnje pripeljala do ustanovitve lastne države, se spominja, se je podobno pozitiven razvoj na kazenskem področju izrazil v čedalje večjem poudarjanju človekovih pravic, zlasti pravic obdolžencev v kazenskem postopku. Kasneje se je tok razvoja obrnil. Zlasti po 11. septembru je prizadevanje za »učinkovitost kazenskega postopka« povsem zasenčilo varovanje človekovih pravic, medtem ko je na medijskem področju primerljivo pogubne posledice povzročila komercializacija. Ta je razgalila dvocepo naravo medijev, ki »niso samo glasnik in izvajalec svobode obveščanja, ampak tudi gospodarska organizacija, ki mora delovati z dobičkom. Lastnik, direktor pač pričakuje, da bo medij všečen, da se bo dobro prodajal«.
Intelektualna podrejenost
V delovnopravnem pogledu je najdaljnosežnejša sprememba, ki se je od osemdesetih zgodila novinarstvu, po njegovem uvedba prekarnih delovnih razmerij. »Če ste pahnjeni v negotov položaj, imate pogodbo za določen čas ali espe, je jasno, da tisti, ki vas je najel, lahko absolutno vpliva na to, o čem boste pisali in kako. Ekonomska odvisnost potegne za sabo intelektualno podrejenost.«
Med slabostmi medijske zakonodaje omeni pravico do popravka, ki je tako široka, da se je sprevrgla v pravico do komentiranja, podajanja mnenj, večinoma pa jo izrabljajo državni organi in ministrstva – se pravi tisti, ki imajo že tako odprt dostop do medijev in lahko kadarkoli skličejo tiskovno konferenco – ne pa nemočni slehernik, katerega zaščiti naj bi ta pravica bila namenjena. Ker mora odgovorni urednik odločitev, ali bo popravek objavil, sprejeti v štiriindvajsetih urah, je odvetniška pisarna, ki jo vodi, uvedla stalno dežurno službo, ki odgovornim urednikom svetuje in pomaga pri odločanju.
Čudi se, da mediji pred objavo problematičnih informacij tako redko poiščejo pravniški nasvet. »Samo dvakrat so nas vnaprej vprašali, ali bi bila objava sporna. Seveda, smo obakrat odgovorili, tega ne smete objaviti. Pa kljub temu so, čemur so sledile odškodninske tožbe – in to uspešne!«
»Slovenija izstopa po tem, da za izdajo tajnih podatkov preganja novinarje,« poudari. »Tega niti v ZDA ne počnejo, pa niso ravno mili z žvižgači. Bradleyja Manninga so obsodili na 35 let, a v postopku se ni znašel noben novinar, ki je navajal podatke, ki jih je Manning razkril.« V tem, da slovenskim novinarjem pred sodiščem ni treba navesti vira informacij, ne vidi privilegija. Nasprotno: »Če novinar vira ne izda, pred sodiščem težje dokazuje, da je to, kar je napisal, resnično ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega.« Po njegovem ni prav, da zakonodaja kot sankcijo za žaljenjske delikte, npr. za žalitve ali obrekovanje, predvideva tudi zaporno kazen. »Denarna bi povsem zadoščala.«
Izumirajoča generacija
Pripada izumirajoči generaciji časopisnih bralcev, za katero je sobota dan za branje sobotnih prilog Dela in Dnevnika in ki si o prebranem izmenjuje mnenja, dopisuje po elektronski pošti ipd. S tiskom, pač tistim, ki ga spremlja, je še nekako zadovoljen, zlasti na televiziji pa pogreša poglobljene analize, mnenja in komentarje, s katerimi bi ta nadgradila golo podajanje novic. Kritičen je do dela rumenega tiska, ki se pretirano trudi, da bi »ugajal in stregel okusu t. im. potrošnikov medijev, s čimer niža intelektualno raven družbe«. Na naše vprašanje, ali smo v zadnjem desetletju priča postopni dezintelektualizaciji novinarskega dela in poklica, odgovori, da o tem ne bi mogel soditi.
Strankarsko ni vezan. »Bil sem v eni stranki in to mi zadošča. Članstvo v ZK mi je, tako kot večini ne prav aktivnih in agilnih članov, nekako zamrlo.« Ko ga poprosimo, da se svetovnonazorsko opredeli, odgovori, da ni levičar, da v Sloveniji ne vidi levičarske stranke in da ga tudi Združena levica ni prepričala, nakar se presenetljivo sam opredeli za »miroljubnega anarhista«. Kako, prosim? »No ja, prepričan sem,« odvrne, »da sistem liberalnega oziroma globalnega kapitalizma, v katerem so zdaj že vsi, od Kitajske do ZDA, ni pravi in da ga bo treba spremeniti. Kako, ne vem, ne predstavljam pa si, da bi šlo po mirni poti.«
Je oče treh otrok, ki po 42 letih aktivnega dela resno razmišlja o upokojitvi in predaji odvetniške pisarne hčeri, prav tako odvetnici. V prostem času je kolesar in predvsem tekač, ki se zadnje desetletje udeležuje rekreativnih tekov, tudi maratonov. Zadnjega je pretekel lani in dosegel naravnost odličen čas: 3 ure in 46 minut. Je tudi ljubitelj literature in dobrih filmov, vendar nima svojega najljubšega pisatelja ali režiserja.
