Osebno z Goranom Janusom: Trener, ki ima »tisto nekaj«

Petinštiridesetletni Ljubljančan je najuspešnejši trener v zgodovini slovenskih smučarskih skokov. 

Sun, 24.01.2016, 18:00

Njegov edini cilj je biti najboljši na svetu. V petih letih vodenja reprezentance je požel devet kolajn na velikih tekmovanjih.

Ima neko posebno energijo, ki pomirja. Ne filozofira, ne odkriva tople vode, stvari jemlje, takšne kot so, predvsem pa jih zna poenostaviti. Z »gremo naprej«, ki ga je večkrat slišati iz njegovih ust, vselej nakaže, da se ne ozira za preteklostjo, čeprav je postregla z vrhunskimi rezultati. Ne počiva na lovorikah, vleče ga k novim korakom, napredku.

Da je med njim in skakalci prava kemija, se opazi na daleč. Ne srkajo le znanja, ki jim ga predaja s pomočnikoma Janijem Grilcem in Nejcem Frankom, temveč tudi nalezljivo sproščenost, ki je v skokih, kjer pomembno vlogo igrajo pravi občutki, še kako dragocena. »Odkar sem začel trenersko pot v klubu, pa vse do danes tudi s tistimi, s katerimi končamo sodelovanje, nimamo zamer. Prijateljsko se pozdravimo. Vedno moraš biti pravičen in ne smeš blefirati. S takšnim pristopom gre vse lepo navzgor,« je povedal, kako pri svojem delu dosega ravnotežje med avtoriteto in prijateljstvom.

Stavki, s katerimi streže, so kratki, a sporočilni. Zna motivirati, tudi podražiti in se pošaliti. Toda ko se dela, je pristop resen, odgovoren in predan. Pogosto ga vprašajo, kako mu uspe tako blagodejno delovati na svoje varovance. Takšen pač je, »tisto nekaj« ima v sebi. Skakalci pravijo, da ima takšno karizmo, kot je ni imel noben njegov predhodnik. Njegova velika trenerska odlika je, da zna poslušati. Tudi z njo žanje največje uspehe svoje trenerske kariere.

Iz Beograda v Ljubljano

A če bi o njegovi športni poti sklepali po tradiciji mesta, v katerem se je rodil, mu nikoli ne bi pripisali smučarskih skokov. Pri štirih letih je kot sin podpolkovnika in medicinske sestre iz Beograda prišel v Ljubljano, kamor so očeta poslali na službeno dolžnost. Večino časa je kot koseški osnovnošolec preživel z žogo, zunaj na igrišču. Bil je v skupini fantov, ki sta jih družila nogomet in košarka. Prek Jožeta Berčiča, ki je vodil športno vzgojo v telovadnici na Kosezah, je prišel do Mosteca. Z desetimi leti in pol je začel spoznavati smučarske skoke pri Iliriji. Kmalu je stopil korak nazaj in smuči odložil v kot. Ko se je čez pol leta vrnil, je stvar stekla, zapisal se je skokom. Od trinajstega leta je bil redno v reprezentanci.

Njegov oče se je v pokoju povezal z Marjanom Prelovškom in se kot športni delavec aktiviral pri Iliriji, kjer je skrbel za finance. Bil je premočrten mož, zagnan in prilagodljiv. Ni mu bilo težko poprijeti za nobeno delo v klubu, storil je vse, kar je bilo treba. V ospredje ni silil. Sinu je izkazoval podporo, v njegovo kariero in delo trenerjev pa se ni nikoli vmešaval. Ljubiteljsko je rad prihajal na tekme. Mama, medicinska sestra v kliničnem centru, je bila manj prisotna. Sina bolj spremlja v trenerskem obdobju. Ko je še tekmoval, se je bala zanj, zdaj s ponosom navija za njegove fante.

Prvi čez 200 metrov v Planici

V tekmovalnih letih po rezultatih ni izstopal. Bil je postavljen pred največji izziv smučarskih skokov, sodil je namreč v rod, ki se je mučil pri prehodu iz klasičnega v škarjasti slog.

V svetovnem pokalu je sicer debitiral v sezoni 1989/90 na Japonskem in s 24. mestom že v prvem poskusu na svetovni sceni osvojil točke. Najboljšo uvrstitev v karieri je vknjižil zimo pozneje z osmim mestom na poletih na Kulmu. Prav tam je leta 1997 Primož Peterka kot prvi Slovenec v zgodovini z 203 metri preletel magično dvestotico, poldrugi mesec pozneje pa je Janus v izdihljajih kariere kot predskakalec v Planici letvico premaknil na 205,5 metra. Ko je skakalne smuči pospravil za vedno, se je lotil študija in leta 2001 diplomiral na fakulteti za šport.

O trenerskem delu ni nikoli sanjal, pot ga je v te vode spontano odnesla. Konec devetdesetih je bil Prelovškov vajenec v Iliriji. Vse dokler ga v reprezentanco A ni povabil Matjaž Zupan, čigar pomočnik je bil šest let. Deloval je kot mož iz ozadja – Zupanu je asistiral, ko je reprezentanca na ekipni tekmi v Salt Lake Cityju leta 2002 osvojila olimpijski bron, tudi ko je Rok Benkovič leta 2005 v Oberstdorfu postal svetovni prvak, ekipa pa si je priskakala bron. Po tej izkušnji se je vrnil v klub, se po enem letu spet znašel pri smučarski zvezi in pet let deloval kot trener kadra B. Naslednja priložnost se mu je ponudila ob Zupanovem odstopu, prevzel je krmilo glavnega trenerja najboljše vrste. »Nisem pričakoval, da se bo moja pot tako odvijala. Začel sem v klubu, počasi je šlo naprej, šel sem skozi vse faze,« pravi trener, ki ga je med vsemi imeni svetovnega športa v mlajših letih s svojimi predstavami na parketu najbolj fasciniral legendarni košarkar Michael Jordan.

Ko govori o osnovah kakovostnega dela, najprej poudari nujnost odličnega poznavanja teorije. V svojem poslanstvu uživa. »Ni monotono, vedno se kaj dogaja, lepo je gledati, kako se tekmovalci razvijajo. Ko oni začutijo, da zmorejo skočiti daleč, se tudi v meni ustvari dober občutek,« je o veselju do dela povedal Ljubljančan, ki ga ne zanimajo povprečni rezultati. S Petrom Prevcem, ki se je razvil v najboljšega skakalca na svetu, sta se našla in ujela. Kljub izstopajočemu dragulju nikoli ne pozabi omeniti še drugih skakalcev, diamantov, ki jih je treba izbrusiti.

Ni druženja v prostem času

Odkar je glavni trener slovenske skakalne reprezentance, je požel devet kolajn na velikih tekmovanjih, med katerimi izstopajo olimpijska srebrna in bronasta (Peter Prevc, 2014), dve odličji na nordijskem svetovnem prvenstvu (Prevc, 2013) in dva naslova svetovnega prvaka v poletih (Robert Kranjec, 2012, Prevc, 2016). Pod njegovim vodstvom je Kranjec enkrat osvojil skupni seštevek poletov (2012), Prevc dvakrat (2014 in 2015). V prejšnji zimi je s Prevcem osvojil prvo mesto tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala, letos novoletno turnejo.

V ekipi se razumejo in spoštujejo, načelno pa se držijo tega, da se v prostem času ne družijo, saj ga skupaj preživijo dovolj. Je namreč zagovornik tega, da vsak od njih v napornem pripravljalnem in tekmovalnem ritmu in po njem potrebuje trenutke zase, za domače in prijatelje.

Njegova tri dekleta

In takrat, ko se umakne od skakalnega sveta, se rad sprošča z ribolovom – lovi krape. V preteklosti je tekel in igral nogomet, odkar ima težave s tetivo, se je preusmeril v tenis. Tako si baterije polni ta hip najboljši trener na svetu, za tisto dodatno energijo pa poskrbijo njegova tri dekleta. Vsakič, ko se vrne s poti domov, ga z razprtimi rokami čakajo žena Veronika ter 11-letni dvojčici Lara in Sandra.

mojca.finc@delo.si

Prijavi sovražni govor