Tiskane izdaje
»To je poziv proti birokratski, militaristični in prestrašeni samovolji tistih, ki smo jim dali mandat v Ljubljani, v Zagrebu, v Bruslju. Te mandate jim zlahka tudi odvzamemo.« Tako odločno in pokončno je pozvala protestnike v Dragonji soustanoviteljica in vodja mednarodnih obmejnih srečanj Forum Tomizza.
Dolgoletno aktivistko na področju kulture in humanitarnih akcij v Istri je bodeča žica še posebej prizadela. Verjetno toliko bolj, ker je od očeta, igralca Mihe Baloha, pogosto slišala, kako grobo je med fašistično okupacijo bodeča žica zarezala v duše Ljubljančanov. Pa tudi zato, ker so Istrani po definiciji nasprotniki mej. Te so jim v zgodovini vedno prinašale težave. Tako grobe pregrade, kot je zdajšnja, pa ne pomnijo od blokovske delitve Evrope v času hladne vojne.
Prispodoba za tiranijo
»Bodeča žica je univerzalna prispodoba za tiranijo, zatiranje in nasilje. Uporabili so jo za iztrebljanje ameriških staroselcev, pri obrambi rovov v veliki vojni in v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Toda žica, ki ta hip obdaja Slovenijo, ni bodeča, ampak rezilna. Posejana je s tisoči kot britev ostrimi rezili. Polotok je v zgodovini nenehno menjaval gospodarje. V 20. stoletju so najprej Slovani bežali pred fašizmom, po letu 1945 se je zgodil eksodus Italijanov, z industrializacijo in razvojem turizma je sledila množična imigracija ruralnega prebivalstva v urbana okolja. Nov val imigrantov je prispel po balkanski moriji. Iz vseh teh množičnih preseljevanj, nacionalnih trkov in objemov se je Istra preprosto naučila sobivanja in (p)ostala vzorčna evropska regija, kjer večkulturnost in zavedanje o drugem in drugačnem ni le zapovedana politično korektna fraza, temveč vsakdanja, preživetvena praksa,« pojasnjuje sogovornica, hči slovenskih igralcev, ki se je v Koper iz Ljubljane priselila v svojem prvem letu življenja.
Po vseh zapletih z mejo in ob tem, da centralni oblasti v Ljubljani in Zagrebu ne razumeta najbolje življenja v Istri, pride še ena kriza. »Obmejne zdrahe ne dvigujejo več ne političnega rejtinga ne časopisnih naklad. Stvar postane resna, ko v miru, ne v vojni, na še nedefinirano mejo postavijo kilometre te rezalne žice. Mar to ni znak za alarm?«
Ni bila presenečena
Vladna odločitev za žico je ni presenetila. Bruselj sicer daje okvir in kaj prišepne ali narekuje, ampak temeljne odločitve bi morali sprejemati sami. In jih sprejemamo, pristavi. Po 25 letih kavbojskega razumevanja demokracije, zaničevanja pameti, malikovanja denarja, poniževanja dela, izganjanja humanistike in preziranja umetnosti je prav vsaka vlada zgolj odtis utrujenega volilnega telesa. Žica je zato po njenem odraz strahu, nemara tudi legitimnega, pa nemoči, neukosti in panike, zavite v schengensko disciplino, pomanjkanja domišljije, ki je potrebna v tako prelomnih trenutkih: »Namesto drznosti doživljamo – predrznost.«
Namesto posluha in pričakovanega dialoga se je vlada na proteste odzvala s sarkastično pripombo premiera Mira Cerarja, ki je ogorčene Istrane ironično imenoval »vrli Istrani«, ki da zdaj protestirajo, ko bodo prišli begunci, pa bodo tiho. Istra, Trst in Primorska tudi kaj odpustijo Ljubljani, če ne pozna zgodovine takega »slepega črevesa«, kot naj bi bila Istra, pojasnjuje Urbičeva. Čeprav ne bi bilo odveč vedeti za govore Engelberta Besednjaka v rimskem parlamentu v času Mussolinija, pa da so bili prvi protifašistični upori v Istri že leta 1919, pa o Tigru ... In vendar jo v vsem tem mraku to, da so se Slovenci skupaj s Hrvati od Dragonje, Kolpe do Sotle nemudoma in tako odločno uprli »tehničnim oviram«, navdaja s ponosom in upanjem. Podobnih akcij ni zaznala v nobeni od »okupiranih« držav: Madžarski, Bolgariji, Avstriji. Lokalno bi se lahko policisti obeh držav dogovorili za skupne obhode meje, če bi Zagreb in Ljubljana zmogla pogoltniti svoj ego in če bi načelniki policijskih uprav našli številke mobilnikov, ki jih uspešno uporabljajo, ko preganjajo narkomanske in kriminalne združbe.
Čas nedolžnosti je mimo
Miru na svetu ne bo, pravi, dokler bo gospodarjem svetovnega kapitala ustrezal kaos na Bližnjem vzhodu, dokler se bodo sklepale nenačelne koalicije z generatorji nasilja in dokler bodo Nobelovi nagrajenci za mir glavni orožarji. »In ker miru ne bo, se reka obupancev ne bo ustavila. Slovenija je del tima, ki je zrušil Libijo, Irak, Sirijo. Čas nedolžnosti je dokončno mimo.«
Irena Urbič je bila pobudnica in udeleženka številnih humanitarnih akcij, gibanj in dejanj. Že sredi osemdesetih je sodelovala pri kulturni iniciativi Pisatelji ob meji v Portorožu, kasneje je delovala v Skupini 88, leta 1991 je z Rdečim križem skrbela za zajete vojake in za posredovanje pri vrnitvi slovenskih nabornikov, organizirala je pomoč za begunce iz Slavonije in Dubrovnika, skrbela za integracijo begunskih otrok v slovensko šolo, poučevala in organizirala kulturne vsebine na begunski osnovni šoli (za begunce iz BiH) v Kopru, delovala v humanitarni akciji Primorci Primorcem ob potresu v Posočju 1998, v akcijah za nakup medicinske opreme.
Pri tokratnih prihodih beguncev je kot prostovoljka pomagala v Rigoncih, na Šentilju, v Dobovi, kasneje še na železniški postaji v Dobovi: »... Potem začnemo deliti hrano: vsakemu dva keksa, eno ribjo konzervo, dve rezini kruha, eno jabolko, plastenko vode, materam pol litra mleka ...« Nihče ji ne more očitati, da samo leporeči. Je človek akcije.
»V Ljubljani mislijo, da so Istra samo oljke, refošk, šparglji in pršut. Na njeno romansko in slovansko kulturo, na 500 let Beneške republike, na kulturo, njene popisovalce in ljubimce pozabijo. Istra je zavedanje, da zemlja ne pripada nam, ampak mi pripadamo zemlji,« pripoveduje ustanoviteljica Foruma Tomizza in pojasni, zakaj je ta večkulturni in večjezični korpus, ki domuje v Umagu, Kopru in Trstu in katerega namen je raziskovanje, spodbujanje in uresničevanje družbenega in kulturnega dialoga v širšem slovansko-romansko-germanskem obmejnem prostoru, zdaj še posebej aktiven: »Kmalu potem, ko je Fulvio Tomizza odšel v 'boljše življenje' (to je tudi naslov njegove najbolj znane knjige), smo ga ustanovili zato, da bi ljudje z meje v kulturi, znanosti in medijih trajno komunicirali, simbolično naslonjeni na ime in delo pisatelja in osebnosti, ki je zaradi svoje umetniške in človeške širine enako sprejemljiva za vse etnose severnega Jadrana. Njegova literatura in življenje sta pretanjena freska zgodovinskih krivic in pravic, porazov in zmag, človekovih zablod in zvezdnih trenutkov, ki so sooblikovali istrski mikrokozmos. Uči nas, da je meje vredno preskakovati in da nisi nič manj eno, če si hkrati še nekaj drugega.«
Begunci svojega časa
Najverjetneje pa si lahko Slovenci zdaj ustvarijo nekoliko popolnejše mnenje o pisatelju Istre, saj je založba Beletrina tudi po zaslugi članov Foruma Tomizza pred kratkim izdala njegov zgodovinski roman Zlo pride s severa, v katerem popisuje podobnost med življenjem nekdanjega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija mlajšega in okoliščinami, v katerih se je kakih 400 let kasneje znašel tudi sam. Najprej je bil Vergerij celo papežev poslanec, ki naj bi preganjal reformacijo v Istri, kasneje pa so ga Lutrove ideje tako prevzele, da jih je začel zagovarjati, nato ga je preganjalai inkvizicija. Tako Vergerij kot Tomizza sta bila nekakšna begunca svojega časa. Za Slovence je nekdanji koprski škof pomemben zato, ker je spodbujal protestantske pisce, predvsem Trubarja, da je prevedel Sveto pismo, in prav on mu je svetoval uporabo latinice namesto glagolice.
Irena Urbič si v novem letu želi, da bi podjetniki oživili potniško ladijsko linijo med Piranom, Koprom in Trstom, tako da bi se lahko udobno peljala po morju v sosednje kraje na kavo, kot je to počela nekoč s svojo nono. Slovencem pa želi, da se otresejo iracionalnega strahu in da postrgajo rjo s svojega smisla za humor.
