Car, legenda in učitelj, kot bi morali biti vsi. Tako 39-letnega Ivana Dovića v popoldanskem vrvežu na osnovni šoli v Grosupljem opisujejo nekateri njegovi učenci. V tem šolskem letu tiste od šestega do devetega razreda poučuje tehniko in več izbirnih predmetov, kot so robotika, modelarstvo in elektronika. Včasih je učil tudi fiziko in astronomijo, danes pa najraje vstopi v razred, ko je na urniku kateri od izbirnih predmetov. Učni načrti ga pri teh najmanj omejujejo, zato lahko takrat učencem znanost približa na najbolj ustvarjalen in zabaven način.
Vse se je začelo z jadrnico Brino. Pred leti so z učenci pri krožku izdelovali večje modele čolnov. Eden od osnovnošolcev se je lotil meter dolgega katamarana, nato pa so se v razredu pošalili, da bi lahko naredili tudi večjo jadrnico, s katero bi se zares lahko vozili. In so jo. Tej stvaritvi so nato sledili vozilo na zračni blazini, gokart, električni gliser, roboti, računalniška platforma, nenavadna kolesa in številne druge tehnične kreacije, ki so zaznamovale dosedanjih Dovićevih petnajst let poučevanja.
A danes priljubljenemu učitelju in sodelavcu vendarle ni šlo vedno vse kot po maslu, se spominja. Po tem, ko se mu je v srednji šoli zaradi nekaterih dobrih profesorjev zazdelo, da bi tudi sam lahko poučeval, si je po študiju na ljubljanski pedagoški fakulteti skoraj premislil. Ta že takrat študentom ni ponudil dovolj prakse in ga ni dovolj pripravil na direndaj v razredu, kjer se je sprva počutil kot tujek v očesu: »Otrokom nisem bil kos. Pravzaprav sem bil katastrofalen. Težko sem prišel do besede, moje razlage so bile okorne, nisem jih znal disciplinirati. Začel sem celo razmišljati, da bi raje prodajal avtomobile,« se z nasmehom spominja. A to ga je z vsako novo izkušnjo v razredu na srečo mikalo vedno manj. Danes ga pri učiteljskem poklicu najbolj navdušuje, da je vsakič drugačen: »Srečo sem imel, da sem dobil to službo. Srečo imam še vedno. Vsak dan.«
Najpomembnejša
To je logično, saj samoiniciativnosti od njih sploh več nihče ne zahteva. Nenehno so tudi pod nadzorom – doma, v šoli, med prostočasnimi aktivnostmi in na ulici. Na glavo jim damo čelado, jih oblečemo v folijo, ukažemo, naj se igrajo, pri tem pa tako pazimo na njihove pravice, da jim na koncu zanje sploh ni treba skrbeti, razmišlja Dović. Kako naj torej razvijejo odgovornost, če jim za to z nenehnim zavijanjem v vato sploh ne damo priložnosti, se še sprašuje mladi učitelj.
Otrok ni staršev projekt
Pomembno se mu zdi, da starši otrokom še posebno v zadnji triadi povedo, da je šola predvsem njihova naloga. Dović z ženo svojim trem otrokom, deklici v osnovni šoli in predšolskima dvojčkoma, poskuša privzgojiti predvsem odgovornost, pravi. »Mnogi starši mislijo, da morajo njihovi otroci čim prej v glasbeno šolo pa na šport in tudi na učenje tujega jezika. Ampak otrok ni njihov projekt,« spomni. Z ženo hčerki pustita, da sama pove, kaj si želi. Namesto »furanja« z ene aktivnosti na drugo raje obiščejo park, kjer se skupaj igrajo. Pri tem otroci krepijo socialne veščine in razvijajo ustvarjalnost. Ta pa je po njegovem poleg notranje motivacije lahko pomembna dodana vrednost pri reševanju vsakodnevnih problemov tudi kasneje v življenju.
Vendar sedanji šolski sistem ustvarjalnosti otrok ne spodbuja dovolj. Predlog zakona o osnovni šoli, ki bo v novem šolskem letu namesto izbirnih predmetov v šolski proces za učence od sedmega razreda vpeljal obvezen drugi tuji jezik, je potrditev, da izobraževalni sistem ne vodi v pravo smer. Na vsaki šoli je veliko učencev, ki že z angleščino izjemno težko shajajo. Vsi učenci pač niso bodoči gimnazijci. Veliko je tudi tujcev, ki jim pri učenju jezika nihče ne pomaga. Ta predlog je neustrezen, ker bo obremenil najbolj šibke učence, in to na račun izbirnih predmetov, ki so za njihov razvoj pomembni, razmišlja Dović.
Tehnika je v šolah prezrta
Učenci bodo prikrajšani za dodatne ure športa, glasbe in ne nazadnje tudi za tehnične predmete. Te so ob prehodu z osemletke v devetletko tako in tako zmanjšali za približno tretjino, pravi, čeprav je tudi to pogoj za blaginjo v družbi. Politike nenehno poslušamo, kako pomembno je, da Slovenija postane tehnološko napredna družba. Vendar inovacij ne bo, če ni mladih, ki bi se odločali za tehnične poklice. Ravno osnovna šola je idealen kraj, kjer lahko otroke za tehniko in naravoslovje navdušimo. To pa je nemogoče, če ti ne okusijo dela v delavnici, ker tehniko z novimi zakoni vedno bolj izrinjajo iz programa.
Seveda bi bil vsak učitelj vesel dviga plače, se zasmeji ob omembi zahtev učiteljev ob nedavnem svetovnem dnevu učiteljev. A ministrstvo bi moralo začeti tudi razmišljati, kako narediti učiteljski poklic za naslednje generacije bolj privlačnega, da se bodo zanj odločali najboljši dijaki. Na to bi lahko vplivali tudi z izboljšanjem normativov. Vsak učitelj ima v razredu v povprečju 20 otrok, kar pomeni, da se ne more vsakemu posvetiti in ga spremljati pri razvoju, razlaga Dović v ozkem tehničnem kabinetu, obkrožen z izdelki učencev in tehničnim orodjem za ustvarjanje.
Po njem v prostem času poseže tudi sam, pravi. Ker je bil razočaran nad ponudbo kitar v glasbenih trgovinah, se je pred leti odločil, da si jo bo izdelal iz lesa. Včasih je vodil šolsko glasbeno skupino, danes pa stik z notami ohranja kot član glasbene skupine Plužni filozofi. Nihče od njih ni glasbenik, se pa vsi z njo radi ukvarjajo.
Nagrada za izjemne dosežke v osnovnem šolstvu ministrstva za izobraževanje mu bo kot enemu od letošnjih desetih nagrajencev ostala v lepem spominu. »Ženi se je zdelo primerno, da na podelitev oblečem 'gvant',« razlaga Dović, danes obut v allstarke: »Upošteval sem njen nasvet in pokazalo se je, da je imela prav.« Še pred podelitvijo pa so ga v jedilnici presenetili kolegi učitelji. V čast učitelja je danes tam še vedno njegova fotografija.