Osebno z Jadranko Sovdat: Prva med enakimi

Čez teden dni bo postala predsednica ustavnega sodišča. Posebnih priprav za prevzem te funkcije ne potrebuje, saj je v različnih vlogah spremljala delo vseh dosedanjih predsednikov z izjemo prvega.

Na ustavnem sodišču se je zaposlila kot svetovalka že leta 1994, nato je bila generalna sekretarka. Leta 2009 je postala ustavna sodnica, pred slabimi tremi leti tudi podpredsednica sodišča. Ustavno sodišče je kolegijski organ, zato se z zamenjavo predsednika, »ki je samo prvi med enakimi«, po besedah 56-letne Jadranke Sovdat delo ne more bistveno spremeniti. Sama bo, kot je običajno, ohranila vse spise, v katerih je sodnica poročevalka, bo pa kot predsednica vodila seje in predstavljala sodišče navzven.

Med prvimi odmevnejšimi bo pod njenim vodstvom tako verjetno sprejeta odločba, v kateri bodo presodili, ali so določila zakona o bančništvu, ki je omogočil razlastitev več kot 100.000 vlagateljev, skladna z ustavo. Kot je znano, se je ustavno sodišče pred dvema letoma s predlogom za razlago nekaterih pravil evropskega prava obrnilo na sodišče Evropske unije, ob čemer jo je presenetilo, da so se v Sloveniji »določene osebe na visokih položajih spraševale, zakaj je bilo to potrebno. S tem so samo pokazale, da ne poznajo našega ustavnega reda in položaja prava Unije v njem. To je obžalovanja vredno«.

Zdaj »intenzivno« pripravljajo to odločbo, letos jeseni so o njej razpravljali »vsaj na dveh sejah«. Kako blizu odločitvi so, ne pove. »Ne morete me s šestimi podvprašanji pripeljati do tega, da bi povedala nekaj, česar ne smem,« odvrne odločno, a prijazno. Postopek posvetovanja ustavnih sodnikov v Plečnikovi ­palači je namreč tajen.

Niso pa tajna končna glasovanja posameznih sodnikov. In njena so se v nekaterih primerih razlikovala od večinskega stališča, zapisanega v odločbi. S tremi kolegicami se, denimo, ni strinjala o dopustitvi referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi, odklonilno ločeno mnenje je dala k odločitvi, da je zakon, ki je zahteval ustanovitev občine Ankaran, neustaven. Pridružila se je tudi odklonilnemu mnenju kolegice, ki se ni strinjala z zapisanim v odločbi, da mora država tudi zasebne osnovne šole financirati v celoti. V tem primeru je bila odločba »bistveno pomanjkljiva, ker ni ustrezno upoštevala prejšnje odločbe o enaki vsebini in ni lege artis razložila ustave«, medtem ko v ločenem mnenju ni izrecno zapisano stališče, ali mora država zasebne osnovne šole financirati v celoti.

Do tega vprašanja se noče opredeliti niti zdaj: »Prav je, da smo ustavni sodniki pri tem zadržani, ker nikoli ne vemo, kdaj se bo ta vsebina znašla na naši mizi.« Če bi se na veliko opredeljevali, bi se morali kasneje ob morebitnem odločanju o tej zadevi namreč izločiti. »Sodnik uživa človekove pravice tako kot vsi drugi, a je hkrati pri tem tudi najbolj omejen, saj mora biti zadržan in ohranjati videz nepristranskosti,« nadaljuje sogovornica, ki je doktorirala na ljubljanski pravni fakulteti. Ima naziv asistentke za ustavno pravo in občasno sodeluje pri predmetih Ustavno procesno pravo ter Parlamentarno in volilno pravo, katerih nosilca sta profesorja Igor Kavčič in Franc Grad.

Enotni v različnosti

Po njenem je normalno, da se stališča devetih ustavnih sodnikov razlikujejo. Pravo je »vendarle družbena veda, smo pravzaprav na področju, ki je drugačno od naravnih znanosti, kjer je ena plus ena dve«. Poleg tega so »ustavni sodniki izjemno oblikovane osebnosti, a kljub temu odprti za nasprotne argumente«. Tudi v družbi, nadaljuje, smo si ljudje zelo različni, treba je najti dovolj skupnih imenovalcev in spoštovati drug drugega, na podlagi česar lahko skupaj živimo.

To velja tudi za ločene veje oblasti: vlado, parlament in sodstvo. »Nič ni narobe, če so politiki v svojih izjavah odločni in če se vzpostavlja odgovornost.« Morajo pa biti ob tem spoštljivi, »vključno s tem, da se spoštujejo med seboj«. Politiki morajo biti po njenem še toliko bolj pazljivi pri izbiri besed, saj predstav­ljajo oblast in dajejo zgled ljudem, kako ravnati.

Še prej pa mora »vsak opraviti svoj del posla«. Kaj to je, je v ustavnem redu jasno določeno. Demokratično izvoljeni poslanci sprejemajo zakone, v katerih urejajo družbena razmerja. Ustavno sodišče ne sme presojati, ali je njihova vsebina primerna, mora pa presoditi, ali je zahtevana njihova presoja, ali je z zakonom kršena ustava in pravice, določene v njej. Če sklenejo, da je zakon protiustaven, mora to zakonodajalec upoštevati. In »tu je stanje v bistvu kar hudo«, je pojasnila Jadranka Sovdat, saj kar nekaj ustavnih odločb ni realiziranih. Najstarejša je iz leta 1998, v njej so ugotovili protiustavnost mestne občine Koper, ker da povezuje mesto in z njim nepovezana ruralna naselja. »Ob tem je bila leta kasneje ustanovljena občina Ankaran, torej del mesta se je odcepil, še vedno pa imamo ugotovljeno protiustavnost, o kateri se bojim, da je postala obsoletna. To reči je najbrž bogokletno, ker vsaka nespoštovana odločba ustavnega sodišča pomeni kršitev načel pravne države in delitve ­oblasti.«

Ključni argumenti

»Sem in tja« se tudi zgodi, da ustavno sodišče sklene, da je protiustaven zakon, o katerem je to ugotovila že zakonodajnopravna služba parlamenta, ki »zadnje čase zelo kvalitetno pripravlja svoje odgovore«. Toda politiki, dodaja, raje ignorirajo takšno mnenje, namesto da bi našli protiargumente, če seveda obstajajo, zakaj je zakon skladen z ustavo. Zaznavajo tudi vedno več »zelo kvalitetnih« zahtev sodnikov za oceno ustavnosti zakonov, »kar je zelo pozitivno«. Po drugi strani se na ustavno sodišče še vedno obrne zelo veliko ljudi. Verjetno je to tudi posledica nezavedanja, da se mora varovanje človekovih pravic začeti že na prvostopenjskih sodiščih. Ob tem se sprašuje, ali imajo redni sodniki, tako kot oni, ob sebi dovolj sodnega osebja, ki bi jim pomagalo učinkovito opravljati njihovo funkcijo. Prepričana je, da ima ustavno sodišče preveč pristojnosti in bi nekatere odločitve lahko namesto njih sprejemali drugi. O zakonitosti splošnih aktov izvršilne oblasti in lokalnih skupnosti denimo upravno sodstvo.

Ustavnih sprememb, ki bi v tem pogledu spremenile pristojnost ustavnega sodišča, bi si želela, vendar jih v bližnji prihodnosti, kot kaže, ne bo. Bodo pa na sodišču v prihodnjih mesecih »večje spremembe«, saj se bosta zamenjali, zaradi poteka mandatov, dve tretjini ustavnih sodnikov. Primerljiva situacija se je doslej zgodila leta 1998. »To bo precej velik zalogaj, morali se bomo zelo potruditi, da se zaradi tega ne bo preveč upočasnilo naše delo,« pojasnjuje Jadranka Sovdat v svoji pisarni, iz katere se bo morala kmalu preseliti. Na mizi je polno knjig, tudi fotografij, iz katerih je razvidno, da je njena hči doktorirala na oxfordski univerzi. »Šla je po moževih stopinjah«, saj je študirala kemijo, doda sogovornica, ki bi si želela malo več prostega časa. Jezi jo, da nima več časa za branje leposlovja ter slikanje in risanje.

Časa je malo tudi zato, ker rada raziskuje in napiše kak strokovni prispevek, prav tako z veseljem prebere strokovno razpravo o delu ustavnega sodišča: »Kritika, ne kritizerstvo, vedno rojeva kvaliteto.« Kaže tudi na to, koliko je usposobljen tisti, ki jo daje – kritika lahko utrdi posameznika, da je imel prav in da drugi govori o nečem, česar ne pozna dovolj, ali pa so argumenti v njej tako dobri, da te prepričajo. »Zato je tudi normalno, da so v ustavnosodni presoji spremembe stališč. To je razvoj. Pomembno je le, da povemo, da spreminjamo stališče, in to tudi obrazložimo,« dodaja Jadranka Sovdat, katere telefon, ko sprejemajo pomembnejše odločitve, kot zagotavlja, ne zvoni nič bolj pogosto: »Kot je nekoč dejala tedanja predsednica ustavnega sodišča, profesorica Dragica Wedam Lukić, na vsakega sodnika se da vplivati samo toliko, kolikor to sam dovoli.«