Osebno z Jelko Černivec: Medicinka, ki je županu nalila čistega vina

Čeprav je svojo bogato poklicno kariero ustvarila v zdravstvu, se je nazadnje Mariborčanom vtisnila v spomin s tem, da je z odstopom s podžupanskega položaja Andreju Fištravcu nalila čistega vina.

ned, 17.01.2016, 21:00

Po letu dni dela v ožji ekipi župana Fištravca je Jelka Černivec sklenila, da ne bo več sodelovala pri vodenju mesta – še naprej pa je mestna svetnica – in pri tem nazorno pojasnila razloge za svojo odločitev: slaba komunikacija, nezaupanje, pomanjkanje jasnih rezultatov, politično manipuliranje, neustrezno kadrovanje. Zdaj že nekdanja podžupanja je tako razkrila način delovanja županove ekipe, o čemer se je resda že prej veliko ugibalo in pisalo. In potrdila navedbe kritikov, da se županovi ljudje ukvarjajo predvsem sami s seboj in svojimi interesi.

Namesto porodnišnice intenzivna nega

O tej zadevi sicer ne želi več obširneje govoriti, saj je po njenem mnenju povedala dovolj. Sama se je z odstopom odmaknila od mestne politike, ki jo je pred lokalnimi volitvami zajela »s svetlobno hitrostjo«. Takrat so jo ljudje, ki jih pozna in jim zaupa, povabili k sodelovanju na listi Andreja Fištravca. Čeprav lokalne politike ni spremljala, se je odločila sodelovati. Na volitvah so bili uspešni, osvojili večino v mestnem svetu, sama je postala svetnica in kmalu zatem še podžupanja, pristojna za družbene dejavnosti. »Političnega delovanja sem se morala šele naučiti. Nazadnje sem ugotovila, da to ni zame,« diplomatsko pojasni. Kljub takšnemu razpletu ji ni žal, da se je podala v politiko.

Na položaj podžupanje je prišla z mesta namestnice direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe v Domu Danice Vogrinec Maribor. Kot diplomirana medicinska sestra je vso poklicno pot prehodila v zdravstvu. V srednji medicinski šoli se je izobrazila za babico, vendar v porodnišnici ni nikoli delala. Ker je bila štipendistka mariborske bolnišnice, so jo zaradi pomanjkanja osebja razporedili na oddelek anestezije in intenzivne terapije, kar je bil najprej zanjo pravi šok, saj delo ne bi moglo biti drugačno od dela v porodnišnici; namesto veselja in rojstev ga zaznamujejo poškodbe, bolezen in smrt.

Ključ je timsko delo

Njena stiska je bila tako velika, da ji je oče ponudil poplačilo štipendije, s čimer bi se rešila obveznosti do delodajalca. Vendar se je po letu, dveh navadila dela in z usvajanjem novega znanja in veščin jo je to vedno bolj veselilo in prevzemalo. V tem času si je ustvarila družino, rodila dva otroka in ob delu še diplomirala. Bilo je težko, priznava, pri napornem delu in nerednih urnikih, a je ostala kar enajst let.

Ker si je želela več časa posvetiti družini, je sprejela delo v mariborskem zdravstvenem domu, na oddelku medicine dela. Končno, si je mislila, redni urniki in manj stresa, vendar ni trajalo dolgo. Po manj kot letu dni je dobila ponudbo iz bolnišnice, iskali so glavno sestro na intenzivni internistični terapiji. Izziv je bil preveč privlačen, da ga ne bi sprejela. Šestnajst let, ki jih je preživela na tem delovnem mestu, opiše kot najuspešnejši del kariere. Strokovno in kot vodja je izživela svoje poklicne ambicije. Ključ do uspeha, pravi, je bilo timsko delo, saj na tako zahtevnem področju ni časa za strogo hierarhične odnose. Vsak člen mora opraviti svoj del naloge hitro in strokovno.

Tudi področje zdravstvene nege in oskrbe v domovih za ostarele se je močno spremenilo, opiše svoje delovanje v Domu Danice Vogrinec. Zdaj pridejo varovanci v dom veliko prej po posegih v bolnišnici, kar pomeni, da potrebujejo bistveno več zdravstvene oskrbe kot včasih. Toda temu se sistem s številom zdravstvenega osebja ni prilagodil.

Preobrat v mestu

»Maribor vsekakor potrebuje pomoč, treba se bo obrniti navzven. Ali proti sosednjim državam ali proti Kitajski in Belorusiji, težko sodim,« razmišlja o problemih drugega največjega mesta in tako mimogrede namigne na nenavadno veliko pozornost, ki jo občinsko vodstvo namenja stikom z največjo komunistično državo, ki naj bi Mariboru prinesla razvoj, napredek in nova delovna mesta, a je za zdaj ostalo pri številnih delovnih obiskih občinskih funkcionarjev na Kitajskem.

Ključ do rešitve so vsekakor nova delovna mesta, saj se mesto po padcu industrijskih velikanov še ni povsem pobralo. Brez dvoma bo potrebno sodelovanje z Ljubljano, kjer oblast z zmanjševanjem povprečnine, namenjene občinam, in povečevanjem zakonskih obveznosti lokalne skupnosti stiska v kot. Sicer pa je prepričana, da se bo tudi v Mariboru prej ali slej zgodil pozitiven preobrat, ko se bodo izpostavili ljudje, sposobni v mesto prinesti spremembe. Mestna občina sicer zdaj ob visokih izdatkih za socialo, od plačevanja obveznega zdravstvenega zavarovanja brezposelnim in drugim socialno ogroženim do skrbi za mrežo vrtcev, težko vzdržuje ustrezno raven drugih storitev za mesto in širšo regijo na področjih, kot sta kultura in šport.

Za pravice medicinskih sester

Jelka Černivec je znana tudi kot aktivna sindikalistka, ki je veliko dosegla za poklic medicinske sestre. Bila je soustanoviteljica in prva predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi, ki ga je vodila kar tri mandate. Kako velika je bila potreba po lastnem sindikatu, se je pokazalo, ko se mu je že v prvem letu pridružilo več kot štiri tisoč članov. Čeprav medicinskih sester pred tem niso jemali dovolj resno, so nato v okviru sindikata dosegli sprejetje posebne kolektivne pogodbe in dodatek za nego, s čimer so se plače dvignile tudi za 30 odstotkov. Ves čas predsedovanja sindikatu je vztrajala pri svoji osnovni zaposlitvi, saj meni, da poklicno opravljanje sindikalne funkcije ni najprimernejše, tako namreč »kmalu izgubiš stik z bazo in skrbiš za lastno korist«. Že med sindikalnim delom so prihajale ponudbe iz političnih logov, a jih ni sprejela. Z nevtralne pozicije in s strokovnimi argumenti se je dalo v pogajanjih s politiko doseči več, kot če bi jih kdo uvrstil pod določeno politično opcijo.

Po odstopu s položaja mariborske podžupanje se je upokojila, zdaj se navaja na nov način življenja, a dela ji ne zmanjka. Še naprej je mestna svetnica, čeprav je izstopila iz svetniške skupine župana Andreja Fištravca. Za dobre projekte v mestu bo imel župan vedno dovolj glasov, kljub političnim igricam in spotikanju, je prepričana. »Le kdo iz opozicije bo imel obraz, da bi zavrnil dober predlog?!« Trenutno jo zaposluje prenova stanovanja, njeno pozornost potrebuje vnuk, sicer pa ji družbo ves čas dela živahen dvoletni kuža. Zdaj ko ima gospodarica več časa, bo šel v pasjo šolo, smo izvedeli med obiskom.

urban.cervek@delo.si

Povezane novice

»Fištravec bi bil boljši sociolog«
7. januar ob 08:00
Pogovor z Jelko Černivec, nekdanjo mariborsko podžupanjo o vzrokih za ...
Prijavi sovražni govor