Osebno z Lilijano Kozlovič: Novo organizacijsko srce vlade

Nekdanja policistka, načelnica koprske upravne enote in zvesta Istranka poslanske klopi na polovici mandata zapušča zaradi novega izziva - vodenja generalnega sekretariata vlade.
Objavljeno
25. september 2016 20.37
Lilijana Kozlovič - nova sekretarka vlade 21.septembra 2016 [Lilijana Kozlovič,SMC,vlada,sekretarji]
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič
K temu jo je povabil sam premier Miro Cerar, s katerim se poznata še iz študentskih let, ko je bil na magistrskem študiju na ljubljanski pravni fakulteti njen profesor. Leta kasneje jo je prav on zvabil v aktivno politiko. To je bil čas, ko so si mnogi želeli sprememb, tudi sama, le da jih je ona želela tlakovati osebno. Iz njenih besed je razbrati, da na piedestal vrednot postavlja odgovornost, ki jo v državi pogosto omenjamo, a redkokdaj uresničimo.

A za zdaj že nekdanjo poslanko je jeziček na tehtnici za vstop v politiko vseeno premaknil njen mož, ki jo je spodbujal, naj se preizkusi še na tem področju. Če bi danes vedel, kaj vse to prinaša in koliko njunega skupnega časa jima bo politika odškrnila, bi morda še enkrat premislil, namigne z iskrivostjo v očeh. Te se ji zasvetijo vsakič, ko omeni moža in družino. Razdalja, dobrih sto kilometrov napravi v eno smer, ju še bolj zbližuje in prav zaradi nje znata ceniti skupne trenutke, stran od politike.

Tri različne poti

Pretekli teden je v stranki nastala zanimiva situacija. Trije obalni poslanci, ki se skupaj zavzemajo za razvoj regije, so na glasovanju o interpelaciji zoper ministra Petra Gašperšiča ubrali tri scenarije. Poslanca, ki sta v času sporov o Luki Koper celo zamrznila članstvo, sta zavzela drugačno držo kot sogovornica. Tilen Božič se je pri glasovanju vzdržal, Marko Ferluga pa je bil celo eden redkih – le 13 glasov se je nabralo – ki so glasovali za ministrov odhod. Razkola v stranki s tem ni povzročil; o tem niti niso izgubljali besed, saj ima vsak poslanec pravico do drugačne odločitve. Ferluga je imel dodaten razlog za drugačno vrednotenje ministrovega dela in verjetno res obstaja zamera, saj predlogov, ki mu jih je dal, minister ni upošteval, del teh pa je kasneje vseeno uresničil na pobudo drugih.

Kako bo svoj glas upravičila pred volivci, ki so ji namenili drugi najboljši rezultat na volitvah, takoj za Cerarjem? Bi si na tako visokem položaju v stranki lahko privoščila zamrznitev članstva? Težko. Prav tako pa ima kot predsednica lokalnega in članica izvršnega odbora stranke več komunikacijskih možnosti, kot sta jih imela kolega, saj je pogosteje srečala tako premiera kot ministra in jima je lahko podala svoje predloge o načinu reševanja problematike.

V množici očitkov, ki jih je bilo slišati v dvorani državnega zbora, se je osredotočila izključno na vsebino interpelacije: zavlačevanje z gradnjo drugega tira. »Ne rečem, da je minister v celoti vse opravil. Stvari niso tako hitro tekle, ampak 18 let smo se odločali, kakšen tir želimo, pa v tem času ni bilo nobene interpelacije.« Torej ni bistveno bolj zavlačeval od drugih ministrov, kar ne pomeni, da njena pričakovanja niso še naprej velika.

»Seveda mu Primorci nismo oprostili, ko je rekel, da drugega tira ne potrebujemo. To zaupanje je izredno težko pridobiti nazaj, a vseeno menim, da je prikazal različne načine, kako naj se ta financira.« Bolj kot interpelacijo bi si želela dialog o modelu financiranja, saj je zdajšnji način pogovarjanja prek ulice zanjo povsem neprimeren.

Za človekove pravice

Komunikacijske veščine je nabirala skozi celotno kariero. Najprej se je preizkusila v policijskih vrstah, dala jim je šestnajst let življenja, tako na terenu kot na vodstvenih položajih. Prav zato lahko razume policijske težnje po večjih pooblastilih, hkrati pa se kot nekdanja kandidatka za varuhinjo človekovih pravic zaveda pasti, ki se skrivajo v njih. Vloga varuha je zanjo bistveno večja, kot se mu pripisuje. Biti mora generator sprememb in ne zgolj tisti, ki se na dogodke odziva. Njegov glas mora biti tako močan, da pripelje do sprememb. »Človekova pravica nosi del odgovornosti, ki smo jo v sebi velikokrat izgubili. Pravice včasih razumemo kot absolutne, kar niso.«

Od časa njenih policijskih začetkov, to je bilo deset let pred osamosvojitvijo, se je vloga policije spremenila. Družbeni odnosi včasih niso generirali takšnega nasilja, zato policija danes potrebuje mnogo več, tako nova tehnična sredstva za varnost, več usposabljanja, predvsem pa zavedanje, da so družbene okoliščine drugačne. A še vedno morajo vsak poseg v človekove pravice utemeljiti z ustavo, komaj slišno opisuje v sejni sobi državnega zbora s pogledom na Trg republike.

Trd oreh je in bo zdravstvo

Pred vstopom v strankarsko politiko je devet let načelovala koprski upravni enoti. Vmes se je tam popolnoma ustavilo zaposlovanje, a so okoliščine zavrtele njihovo miselnost in jih prisilile k iskanju rezerv. Zdaj, ko je del politike, ki se s sindikati skuša izpogajati za bolj vzdržne finance, se zaveda, da se da varčevati, toda ne na dolgi rok, in ravno to jih vodi pri pogajanjih. Izkušnje iz javnega sektorja so ji prišle prav tudi pri vodenju odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Na vladne dosežke zadnjih dveh let gleda z zadovoljstvom. Med njimi je skrb za ranljive: po njenih besedah so odpisali za slabi dve milijardi evrov dolga, znižali brezposelnost pod mejo sto tisoč, toliko otrokom so zvišali otroški dodatek, pol toliko mladih se je zaposlilo. Gospodarski kazalci so prav tako spodbudni: gospodarska rast je bila v letošnjem drugem četrtletju 2,7-odstotna, lani je turizem tudi zaradi 50-milijonskega vložka države dosegel rekorden izplen.

Njihov največji primanjkljaj je v tem, da so politično mladi, zato se kdaj na probleme niso pravočasno odzvali, kar ne pomeni, da so zanje neobčutljivi. Trd oreh tega mandata je in bo – zdravstvo. V prihodnjih dveh letih lahko pričakujemo bistveno boljše stanje, napoveduje, bo pa za to potrebno sodelovanje vseh deležnikov. Upiranje spremembam, ki jih načrtuje ministrica, ni dobro, prav vsi bi se morali zavzemati za javno zdravstvo, je odločna.

Od poslancev k ministrom

Spremembe zagovarja ves čas. Zaradi želje po njih je vstopila v državno politiko, zdaj jo zaradi istih vzgibov zapušča, saj odhaja na generalni sekretariat vlade. Vprašanje, ali to pomeni, da je glede na pretekle funkcije v stranki in na novo priložnost eno vodilnih imen v stranki, jo preseneti, malce spravi v zadrego, ki jo izkaže z nasmeškom na obrazu. Ko jo izzovemo z opazko, da ji premier očitno zelo zaupa, pove, da gre za tesnega sodelavca, pri katerem je zaupanje zelo pomembno.

Sekretariat tako organizacijsko, tehnično in administrativno opravlja naloge za vlado in njena delovna telesa. Je srce organizacije vlade. Čeprav ima bogate izkušnje pri delu v državni upravi, vseeno s spoštovanjem in veliko odgovornostjo gleda na to, kar jo čaka.

Na delovanje svojega predhodnika, ki je za svoja dejanja – med drugim je omadeževal dobro ime sodstva, so sklenili v komisiji za etiko pri sodnem svetu – prevzel odgovornost in odstopil, nima pripomb. Vsi očitki se namreč nanašajo na polje zunaj njegovega dela. Osebno ga ne pozna, do četrtka, ko ji je predal posle, sta se srečala le bežno. Njej se kaj takšnega skoraj ne more zgoditi, saj s pravniško skrbnostjo in natančnostjo izbira besede in ničesar ne prepusti naključju. Pred prevzemom novega položaja ji je bilo sicer nekoliko težko zaradi vseh, ki jih pušča za sabo, a je prepričana, da vezi s tistimi, s katerimi si je blizu, ostanejo.

Filozofija ji daje moč

Na novem mestu bo časa kvečjemu še manj, kot ga je bilo doslej. Pogosto ji ga zmanjka za šport, s katerim se je vedno aktivno ukvarjala, pa naj gre za kolesarjenje, aerobiko, tek, planinarjenje, karate ali plavanje. Njena strast je še oljkarstvo, zelo rada čas preživlja s širšo družino, svojimi in moževimi starši. Blizu ji je kultura, in tudi tu ne gre brez funkcije: je predsednica koprske zveze kulturnih društev. Prav v ljubiteljski kulturi je spoznala, koliko vrednot pravzaprav v sebi nosi kultura in kako so ljudje, ki brez sredstev ohranjajo tradicijo in medgeneracijske vezi, požrtvovalni.

Najbližje so ji filozofi. Ko ji je težko, ko ji glava poka od misli, odpre katerokoli od filozofskih knjig. To izvira še iz časov študija filozofije in prava ter sociologije, ki ji je dal drugačen pogled in širino. Tudi zato je optimistka, podvržena spremembam, ki gleda naprej in se s preteklostjo ne obremenjuje.