Tiskane izdaje
Od pionirk slovenskih ženskih skokov se je le Mirnčanka pregrizla čez vse ovire in dočakala vzpon panoge v svetu. Po 18 letih niza stopničke in si za piko na i želi na letalnico.
Moraš biti poseben, da najdeš užitek v lebdenju v zraku, v navalih adrenalina, ki pribučijo vsakič, ko se povzpneš na vrh skakalnice in se odrineš v praznino tam doli, pa da se upreš predsodkom družbe, ki so eni najmočnejših zaviralcev razvoja in leglo strahu? Ali pa je za to potreben pravi genetski zapis, morda le pravi trenutek v otroštvu, ko informacija iz okolice pade na ravno prav plodna tla? Kdo bi vedel, kaj je bilo odločilno, da se je pred 18 leti sklenila pridružiti rodu pionirk, ki so orale ledino v ženskih skokih na smučeh, a zagotovo sta bili dolenjska trma in prvinska zaljubljenost v občutke, ki jih prinašajo sekunde v zraku, odločilni, da je v skoraj dveh desetletjih edina iz prvega vala navdušenk obstala v eliti in da v tej zimi doživlja katarzo v svetovnem pokalu, kjer se ji kot prvi Slovenki nasmiha odličje v skupnem seštevku.
Dekle na skakalnici
Da v njeni Mirni na Dolenjskem, gručastem naselju ob istoimenski reki, stoji manjša skakalnica, je gotovo pripomoglo k temu, da se je po nizu športov, ki jih je drugega za drugim preizkušala v osnovni šoli, zavezala prav skokom. Brat, ki je svojčas treniral nordijsko kombinacijo, ji je bil prvi vzor, starši podpora, da se je le s čim ukvarjala in imela veselje. Za hip so zastali šele pri njenih 14 letih, ko je odločno povedala, da namerava na kranjsko športno gimnazijo, kar je bila edina pot, da nadaljuje športno kariero. Mirnsko skakalnico je pač že prerasla, vrstile so se tekme doma in v tujini in nenehne vožnje so utrujale vse, četudi ji nikoli niso odrekli podpore. A so ji zato z veseljem prepustili ključe avtomobila takoj, ko je naredila vozniški izpit, se v smehu spominja. Manj razumevanja je imela okolica. Ženski skoki? Kdo pa se s tem še ukvarja? Pa kaj naj počne dekle na skakalnici, to je za fante, so se vrstili pomisleki tudi med sosedi, ki so pri tedaj še najstnici kvečjemu okrepili željo po tem, da gre še dlje, še višje in še bolje.
Sama si je želela, toda v začetnih časih si ni drznila predstavljati, da bo res dočakala eksplozijo svoje panoge v svetovnem merilu, da bo lepega dne vendarle nastopila na olimpijskih igrah. Počasi so si sledile tekme FIS, za mnoge prepočasi, saj so njene vrstnice druga za drugo smuči postavljale v kot in se odločale za bolj prijazno, civilno življenje, za starševstvo. A dolenjska trma, ki je sama ne zanika, notranji nagon, ki ji je govoril, da bo dočakala svetlejše čase, in vse bolj spodbudne novice iz mednarodne smučarske zveze so jo gnale naprej, dokler ni leta 2011 dočakala premierne uprizoritve svetovnega pokala, lani pa še debija na olimpijskih igrah. Poškodba kolena jo je vmes sicer dvakrat krepko ustavila, pred desetimi leti se je zato prvič spoprijela z veliko krizo in samoizpraševanjem, ali je vredno. Toda ko je leta 2014 v Hinzenbachu prvič stopila na stopničke za zmagovalce, bila je tretja, potem ko je po prvi seriji celo vodila, se je vse povezalo v smiselno celoto, četudi je šele v tej zimi zablestela v polnem sijaju in se doslej že šestkrat povzpela med najboljše, pred tednom na Ljubnem ob Savinji pa kot druga Slovenka po Špeli Rogelj tudi povsem na vrh.
Čakanje ni tragedija
Kar 18 let čakanja nikoli ni jemala kot tragedijo, kot stagnacijo na svoji športni poti. Vedno se da bolje, pravi. Besede izgovarja preudarno, s premislekom, brez hitenja, takšna je tudi v zasebnem življenju. Ne nori, kakšnega ekstremnega konjička nima, je pa zelo navezana na družino, vezi so posebej globoke, ker je morala še pred najstniškimi leti v šolo v Kranj in so bili redki trenutki, ko je sploh lahko užila dan ali dva s svojimi. Odkar ima dve leti staro nečakinjo, se s poti in tekem še raje vrača v Mirno, otroci so nasploh njena velika ljubezen, ki jo je ponesla tudi do študija na pedagoški fakulteti. Prav letos bo, kot kaže, prelomno leto, saj si je za cilj postavila zagovor diplomskega dela, s čimer se bo usposobila za učiteljico razrednega pouka. Študij, pravi, je za skakalke že kar nuja, ne le potreba, zato večina tudi zaradi varne prihodnosti konča vsaj srednjo šolo, če že ne fakultete, kar sicer v športu ni pravilo. Status njihove panoge z moškimi kolegi ni primerljiv, zaslužki so bistveno manjši, a manj je tudi tekem, čeprav dekleta glasno opominjajo, da si želijo daljšo sezono in večje skakalnice.
Štipendije kot rešitev
»Tudi ekipno tekmo dekleta še kar čakamo in ne razumemo, zakaj nam je ne uvrstijo v svetovni pokal. Vse si želimo sprememb in nadaljnjega razvoja, vendar nam nestrpnost ne bi prinesla nič dobrega. Verjamem, da se bo to zgodilo, vprašanje le, kdaj. Zdaj nas kot dijakinje in študentke rešujejo štipendije, ko šolanje končaš, pa nimaš ničesar. Me pač še nismo prišle na vrsto za zaposlitev v javni upravi, v športnih četah, s katerimi se rešuje socialni status vrhunskih športnikov. Čeprav nam že lep čas govorijo, da smo na čakalnem seznamu,« pove 28-letnica, ki si je v tej zimi sicer nabrala nekaj denarja tudi z nagradnim skladom, a ga je del vložila v sebe in svoje telo, dodatne masaže in fizioterapijo si nemalokrat plača sama, drugih prihodkov pa ta čas nima. Letos se ji je denimo iz nagrad nabralo 23.670 švicarskih frankov, lani in predlanskim polovico manj, seveda pa gre za neobdavčene zneske, ki se po odlivu državi krepko skrčijo. Za primerjavo, Peter Prevc je kot vodilni skakalec sezone trenutno pri 174.900 bruto zaslužka iz nagrad, pri čemer imajo moški še enkrat več tekem v zimi kot dekleta.
Pritisk velikih pričakovanj
Zaveda se, da bo ena ključnih sezon prišla v prihodnji zimi z nordijskim svetovnim prvenstvom, ko bo zaradi letošnjih dosežkov pod drobnogledom in bo na plečih nosila tudi pritisk velikih pričakovanj številnih navijačev, katerih število v Sloveniji je prav neverjetno zraslo in zato tudi domačo tekmo na Ljubnem postavilo povsem na vrh ženskih skakalnih prireditev v svetovnem pokalu. Sicer je še vedno njena velika želja, da bi se preizkusila na letalnici, planiški po možnosti, saj je prepričana, da so ženski skoki že tako razviti, da poleti krepko čez 200 metrov za njihova drobna telesa ne bi bili ovira. V preteklosti je pač že dokazala, da lahko premika meje, pred 12 leti, ko se je komaj slutilo, da bo FIS prižgal luč za svetovni pokal, je namreč v cvetu pubertete Slovenijo nase opozorila z zanimivo pobudo prek nekdaj uveljavljene akcije Nedeljskega dnevnika, v kateri so posameznikom izpolnjevali tihe želje.
Sama si je zaželela skakalni dvoboj s tedanjim asom in donedavno najuspešnejšim slovenskim orlom Primožem Peterko. Ta je izziv neznane najstnice tedaj sprejel in doživel hladno prho, ko ga je namesto na otroško ali mladinsko popeljala na 90-metrsko napravo. »Še zdaj se spomnim, kako so se mi čudili ob moji želji, četudi so jo potem izpolnili. Ni bilo pa to zadnjič, da sva se pomerila,« se nagajive ideje izpred več kot desetletja spominja Dolenjka, ki ji je usoda moravškega orla pozneje še večkrat pripeljala na pot, nazadnje v zadnjih letih, ko je pomočnik trenerja v ženski reprezentanci.
