Osebno z Mariano Karlo Rebernik: Borut Pahor ni njen Borut

V življenju, pa tudi pri poslu, kdaj padeš in si kaj zlomiš, a treba je vstati in iti naprej. Tega se zaveda in tako živi. Ponosna je na Atotech, družbo iz Podnarta, ki jo vodi že več kot dve desetletji in je od leta 1997 v lasti nizozemske multinacionalke.

Je edina ženska med letošnjimi nagrajenci gospodarske zbornice, tudi sicer je žensk v 49-letni zgodovini podeljevanja »gospodarskih oskarjev« malo. Od 328 nagrajencev je namreč v vsem tem času to nagrado dobilo le 25 žensk. Zakaj je tako, če so ženske moškim povsem enakopravne? »Ker smo enakopravne le v besedah, formalno, realnost pa je drugačna. Zakaj? Ker se moški znajo drugače družiti in podpirati, ker je naša kultura takšna, da je moška pozicija bolj opažena, pa čeprav lahko neskromno zatrdim, da smo ženske organizacijsko bistveno bolj sposobne, lahko enako dobro delamo več stvari hkrati, moški pa so običajno osredotočeni le na eno zadevo in delajo po zaporedju. Moška kultura prevladuje na pozicijah tako pri nas kot v svetu. To potrjuje tudi dejstvo, da sem v naši multinacionalki edina direktorica, vse druge vodstvene položaje v družbah Atotecha zasedajo moški,« je razmišljala prejšnji teden, ko je dan pred osmim marcem prejela nagrado.

Tudi to, da so jo sploh opazili in nagradili, je po njenem zasluga ženske, Darje Boštjančič, prve dame združenja za kemijsko industrijo pri GZS, prav ona je namreč opazila njene rezultate. Če ne bi bilo nje, je prepričana, ne bi dobila nagrade. »Moški žal opazijo predvsem sebe,« pristavi.

V politiki brez večjih ambicij

Ko smo jo opazovali na podelitvi na odru Cankarjevega doma, je delovala mirno, samozavestno. Večji cmok v grlu in močnejšo ganjenost je bilo zaznati pri njenih sonagrajenih (moških) kolegih. Vsi po vrsti so se zahvaljevali sodelavcem in tudi svojim družinam, za njihovo potrpežljivost zaradi odsotnosti, ki jo zahteva služba oziroma vodenje podjetja. Ona se je zahvalila hčerki, staršem in »svojemu« Borutu. »Pa s tem ne mislim gospoda Boruta Pahorja, nocojšnjega častnega govornika na prireditvi, ta Borut je namreč od nas vseh, moj Borut pa je samo moj,« se je pošalila. »Naš« Borut je v Cankarjevem domu zbrane menedžerje med drugim pozval k razmisleku o nujni reformi tržnega kapitalizma. Rebernikova sodi, da je takšen poziv prezgoden. »No ja, razmislek že, vendar je utopično pričakovati, da bodo lastniki kapitala v to reformo zlahka privolili.«

Sicer je z »našim« Borutom nekako povezana, tudi prek SD. A si nista preveč blizu, ne glede na to, da je na lokalnih volitvah v Radovljici za občinsko svetnico kandidirala na listi te stranke. V politiki je več kot delovanje na lokalni ravni trenutno ne zanima, ker jo v podjetju čaka še veliko izzivov. Politične barve ni menjala nikoli. Kot pravi, je po duši socialdemokratka, sicer pa politike v svoj poslovni svet ne meša. Z veseljem podpre dobrodelne akcije v bližnji okolici. Skrb za ljudi v stiski je po njenem plemenito dejanje. Lepo se ji zdi pomagati ljudem, ki so jih življenjske razmere pripeljale v situacijo, da potrebujejo takšno ali drugačno pomoč, biti širokega srca tudi v okviru rotarijancev jo zadovoljuje in osrečuje.

Pred leti si je v Radovljici zgradila hišo, ki se je nato pojavila v časopisih zaradi očitkov, da je črna gradnja. »To so nebuloze in nevoščljivost, moja hiša je morda malce neobičajna, črna gradnja pa ni. In ni razkošna, daleč od vile, kakor so jo nekateri označili, in daleč od vile Janeza Škrabca na primer. Ima dobro energijo in vrt, ki ga negujem za svojo sprostitev. Morda so se nevoščljivci spraševali, od kod samski ženski denar za gradnjo,« se pošali 56-letnica, ki je na vrhu Atotecha 25 let, skupno pa je v podjetju že 28. leto – najprej kot vodja kadrovske službe, nato kot vodja komerciale.

Dobršen del življenja je preživela sama, s hčerko, prav tako pravnico, ki jo je študentska izmenjava zanesla do Francije. In tam je ostala, s trudom in vztrajnostjo je v tujini magistrirala in zgradila svojo pravno kariero. »Ko me z vnukom obiščeta, se prelevim v babico. Takrat je vnuku podrejeno vse.« Vnuk je zanjo tudi velika motivacija. Pri lastnem otroku, pravi, je drugačna odgovornost; pri vnuku pa je več veselja in sproščenosti. Izvira iz delavske družine. Njen oče je bil resda obrtnik, imel je orodjarsko obrt, vendar je z njo začel šele v zrelih letih, ko je bila sama že skoraj samostojna.

V podjetju se tudi masirajo

Podjetje, ki ga vodi, je od leta 1997 v lasti multinacionalke, holdinga s sedežem na Nizozemskem. Pravi, da so tujci izredno zahtevni lastniki. Glede na to, da je odsotnosti z dela zelo malo, zaposleni tako rekoč ne hodijo na bolniško, vsaj zaradi posledic dela ne. Ob njenih besedah, da so lastniki zahtevni, se postavlja vprašanje, ali je torej strah pred izgubo zaposlitve tisti, ki njenim delavcem brani na bolniško. Nikakor ne, zatrjuje. Povprečna starost zaposlenih v Atotechu je 38 let in pol, in prav relativna mladost je najverjetneje zaslužna za dobro zdravje zaposlenih, ki jim ponujajo brezplačno masažo hrbta dvakrat na mesec, dvakrat na leto jim izmerijo pritisk, sladkor in holesterol v krvi. So tudi nadstandardno zavarovani, v družbi skušajo skrbeti za njihovo psihofizično kondicijo s trim stezo in drugimi telovadnimi pripomočki.

V simbiozi z lokalnim okoljem prisegajo na izdelke zelene tehnologije, kar pomeni, da izpolnjujejo zahteve po zmanjšanju obremenitev okolja ter prijaznejšem delu z njimi pri uporabi v proizvodnji. Kemična industrija ima sicer v Podnartu tradicijo, saj so že leta 1933 izdelovali kozmetiko pod blagovno znamko Cimean, poimenovano po lastnikih, Cirilu, Metodu in Antonu. Po vojni so jim z nacionalizacijo premoženje odvzeli, njihove stroje pa je dobila Belinka. Oblast je nato na istem kraju leta 1952 ustanovila kemijski laboratorij s povsem drugo dejavnostjo, proizvodnjo specializiranih preparatov za galvanotehniko. Danes Atotech 92 odstotkov prihodkov ustvari na tujih trgih.

Pri svojem delu je veliko na poti, tudi zato na vprašanje, ali zasebno rada potuje, odgovarja nikalno: »Zaradi številnih službenih poti mi kovček v prostem času res ni najbolj priljubljena zadeva.« S partnerjem zato preživljata čas mirno, vrtnarita, kolesarita, hodita v hribe, občasno si privoščita dopust na morju. Kuha? Ne prav rada. Niti žgancev ne zna pripraviti, čeprav ji teknejo, pripravi ji jih njena mama. Sicer pa je namesto kuhanja žgancev čas namenjala reševanju tovarne, vsaj sodeč po tem, kar nam je povedal eden tistih, ki jo dobro poznajo. Dejal je namreč, da bi brez nje Kemična tovarna Podnart, ko se je imenovalo podjetje pred nizozemskim prevzemom, končala na smetišču zgodovine.