Osebno z Miranom Špeličem: Rešitelj cerkve iz stečajne mase

Je frančiškan in prvi mož fundacije, katere namen je zagotoviti, da bo Slomškova cerkev v Košakih ostala v rokah Katoliške cerkve.

Objavljeno
18. december 2015 14.45
Miran Špelič Ljubljana 15.12.2015 [duhovnik]
Matija Grah
Matija Grah
Vodi Ustanovo za Slomškovo cerkev v Košakih, ki je bila ustanovljena, da bi iz stečajne mase SCT odkupila in nato dogradila omenjeno cerkev. Predavatelj patrologije na teološki fakulteti je eden od 81 bratov frančiškanov pri nas.

Čeravno je župnija blaženega škofa Antona Martina Slomška v Košakih ena najmlajših, ustanovljena je bila šele avgusta 1998, ima gradnja istoimenske cerkve že dolgo brado.

Prva cerkev na dražbi

Temeljni kamen zanjo je septembra 1999 blagoslovil papež Janez Pavel II., ko je obiskal Maribor in nekdanjega škofa povzdignil med blažene, se spominja 52-letni frančiškan. Navzlic temu se je gradnja mogočne in arhitekturno ne najbolj posrečene cerkve začela šele poleti 2008, tik pred izbruhom gospodarske krize, ki je vse odtlej krojila njeno usodo. Po vrsti peripetij je napol dograjena cerkev nazadnje končala v stečajni masi njenega graditelja, podjetja SCT, zaradi česar je postala prva slovenska cerkev, ki se je kdaj prodajala na dražbi – in to kar trikrat, vselej neuspešno.

Avkcija je uspela šele septembra letos, ko stečajni upravitelj ni več prodajal cerkve, ampak terjatev SCT do župnije, ki je znašala dobrih 650 tisoč evrov in 300 tisočakov obresti. Za ceno 305 tisoč evrov jo je kot edina dražiteljica odkupila Ustanova za Slomškovo cerkev v Košakih.

Če bi terjatev poravnala župnija, bi plačala trikrat več, pripomnimo. »Drži,« odgovarja, »a če bi sredstva zbirala župnija, bi se to takoj povezalo z mariborsko zgodbo in zbiranje bi bilo bistveno težje. Tako pa se je razpletlo v smislu volk sit, koza cela. Cerkev ne bo samevala, služila bo svojemu namenu, stečajni upniki, ki bi sicer ostali praznih rok, pa so dobili poplačan vsaj del terjatve.« Pa je gradnja nove cerkve ob toliko praznih pri nas sploh smiselna? »Citiral bom sobrata, ki je o gozdovih dejal: V Sloveniji imamo dovolj gozdov, nerodno je samo, da niso na pravem mestu. Isto velja za Rim kot središče latinskega krščanstva, ki ima mnogo cerkva, a tam, kjer so ljudje, jih ni, tam, kjer cerkve so, pa ljudi ni. Tudi pri nas je veliko cerkva, niso pa povsod tam, kjer živijo ljudje.«

Ustanova mora kupnino poravnati do sredine januarja, zato ta hip zbirajo denar, pri čemer so k darovanju povabljeni vsi: od vernikov, župnij, škofij do meniških rodov. S 166 tisoč evri je zbrana vsota minuli petek ravno prekoračila »magično« mejo 50 odstotkov kupnine. Da sredstev do postavljenega roka ne bi zbrali, ga ne skrbi. Tudi zato ne, pojasni, ker so škofje vse slovenske škofije pozvali, naj ustanovi nakažejo denar, ki ga bodo zbrale eno nedeljo pri mašah. Da se cerkev kupuje in gradi s prispevki iz vse države, se mu ne zdi nič nenavadnega. »Redkokatera se je gradila samo s prispevki ene same župnije. Vselej je prispevala vsa Cerkev na Slovenskem, prav tako ustanove iz tujine.«

»Sinčkov edinčkov reši nas, o Gospod!«

Ustanovo za Slomškovo cerkev v Košakih je avgusta lani ustanovil frančiškan, pater Stane Zore. Najprej jo je tudi vodil, ko pa je takratni provincial frančiškanov čez nekaj mesecev postal ljubljanski nadškof, je vodenje prenesel na našega sogovornika, ki stanuje v samostanu na Prešernovem trgu v Ljubljani, zraven cerkve, v katero zahaja že od mladih nog.

Njegova mama Vida in oče Vinko sta bila delavca v Pivovarni Union, on pa njun edini otrok, ob pogledu na katerega je frančiškanski pater Feliks, ki ga je poučeval verouk, nekoč zavzdihnil: »Sinčkov edinčkov reši nas, o Gospod!« – in s tem izrazil željo, da bi bile družine vendarle številčnejše.

Kot šolar je v temnici razvijal črno-bele fotografije, slikal pa s fotoaparatom, ki ga je dobil v petem razredu kot republiški prvak v Veseli šoli. Republiški prvak je bil tudi v osmem razredu – le da v matematiki. Po gimnaziji je odslužil vojaščino v Zrenjaninu in Požarevcu, še prej pa vpisal študij latinščine in francoščine na filozofski fakulteti. Navzlic temu so oficirji iz ne ve se česa povlekli sklep, da bo duhovnik, in ga spraševali, ali se res »nikoli ne bo oženil, kajti popi se v Sloveniji ne ženijo, kajne?«. »Sicer sem slutil, da bom prej ali slej pristal na teologiji, nisem pa vedel, ne kako ne kdaj,« pravi.

Polne spovednice

Ko je v drugem letniku vpisal še teologijo, je bil njegov študij videti tako, da je do junija opravil izpite na filozofski, poleti in jeseni pa še tiste na teološki fakulteti.

V tretjem letniku teologije je vstopil med frančiškane. Zakaj ravno mednje, ga pobaramo. »Pri frančiškanih sem rasel, obiskoval verouk, ministriral. Ta red se prilega tudi moji osebnostni strukturi – recimo z dimenzijo bratstva, ki sem ga pogrešal v družini, ker sem bil edinec. Pa tudi zaradi nekoliko svojske frančiškanske teologije, ki učlovečenja, te osrednje točke božjega načrta, ne veže na Adamov greh. Zaradi tega je bližja človeku, njegovi ranjenosti, zato, ne nazadnje, imamo polne spovednice.«

Na teološki fakulteti je diplomiral leta 1990 iz Viktorina Ptujskega, prvega latinskega eksegeta Svetega pisma in prvega literarnega ustvarjalca na območju današnje Slovenije, ki ga poznamo po imenu in katerega dela so se vsaj delno ohranila. Po izročilu je kot mučenec umrl 2. novembra 303. Že leta 1995, še pred doktoratom iz izrekov puščavnikov, apoftegem, je začel predavati patrologijo ali nauk prvih cerkvenih očetov.

Tri zaobljube

Frančiškan večino časa preživi v habitu, temnorjavi redovni obleki s kapuco in cingulom, to je pasom iz bele vrvi, na kateri so trije vozli, ki ponazarjajo tri zaobljube. »Zaobljuba čistosti,« pojasnjuje, »ne pomeni samo neporočenosti in neseksualnega življenja, ampak način življenja v čistem pogledu – tudi na spolnost in telo. Zaobljuba uboštva ne pomeni, da sem brez denarja, ker danes tako kratko malo ne morete živeti, ampak da se nič denarja ne prilepi name (dvigne roke in pokaže prazne dlani; op. p.) in da tudi jaz nisem prilepljen na denar.« Frančiškan ne poseduje ničesar, vse, kar ima, ima zgolj v uporabi. »Zaobljuba pokorščine,« sklene, »je v odnosu. Gre za to, da nisem jaz tisti, ki bi razpolagal s svojim življenjem, da moje življenje ni zame, ampak je v služenju. Na primer: če bi se sam odločal, najverjetneje ne bi bil ekonom, a ker mi je predstojnik naložil to službo, jo sprejemam.«

Služb pri frančiškanih ima obilo: ni samo ekonom in s tem tisti, ki skrbi za materialno plat življenja petnajsterice bratov, ki prebivajo v samostanu na Prešernovem trgu, je tudi pomočnik vzgojitelja, ravnatelj založbe Brat Frančišek in definitor, to je svetovalec provincialnega ministra, ki vodi slovensko provinco frančiškanov. Že dve leti ureja mesečnik Magnificat, mednarodno molitveno revijo, ki izhaja na zajetnih 380 straneh in prinaša nabor jutranjih, večernih in mašnih volitev za vsak dan tekočega meseca.

Ob profesuri tudi prevaja. Ko ga pobaramo, koliko knjig je že prevedel, ponosno omeni svoj nedavni prevod Avguštinovega spisa O Trojici, zatem pa nepričakovano doda: »V primerjavi z nadškofom skoraj nič.« Prav on je v sedanjem nadškofu »odkril« prevajalski talent. »Sobratu Stanetu sem pred približno desetimi leti posodil neko nemško knjigo, on pa mi jo je čez dober mesec vrnil in zraven priložil disketo, češ, če bi jo samo prebral, bi bral prehitro in vsega ne bi razumel, zato sem se raje lotil kar prevajanja. Njegov prevod sem nekoliko obrusil in ga izročil Mohorjevi družbi. Od takrat pa do imenovanja za nadškofa je prevedel že 50 ali 60 naslovov.«

Prostega časa mu ostane komaj kaj, potoži, letnega dopusta pa ima tri tedne. Letos je dva tedna počitnikoval v frančiškanski koči pod Golico, kjer je prevajal delo sv. Avguština O božjem mestu; preostali teden je spovedoval v Medžugorju.