Tiskane izdaje
Ko se je razvedelo, da namerava država v občino Logatec nastaniti prosilce za mednarodno zaščito, je na logaških ulicah zavihrala zastava s karantanskim panterjem, pod katero so se že v več slovenskih krajih zbrali nasprotniki odprtih vrat za prebežnike. Lokalni protestniki so vladajočim očitali, da jim podtikajo varnostno grožnjo na dveh nogah. Toda država je z občinskim svetom našla kompromis, da bodo tja naselili le ranljive skupine.
Tako je v tamkajšnjo enoto azilnega doma prišlo prvih nekaj begunskih družin, z njimi pa tudi osem otrok, ki so jih nato prejšnji ponedeljek pričakali učenci osnovne šole Tabor. Tam že nekaj časa sprejemajo učence tujce, ki večinoma prihajajo iz balkanskih držav. Stržinarjeva priznava, da je integracija afganistanskih otrok vendarle nekoliko zahtevnejša, saj so jim bili drugi tuji otroci, ki so jih sprejeli do zdaj, geografsko in zgodovinsko bližje.
Največja ovira je jezik
Tudi teren za zdajšnje sprejetje otrok se je pripravljal dlje časa. Župan Berto Menard je v ta namen sklical izredno sejo občinskega sveta, z ravnateljico sosednje šole (ki je prav tako sprejela nekaj begunskih otrok) sta obiskali azilni center, skupen načrt so začrtali na sestanku s šolskim ministrstvom. Stržinarjeva je povabila učitelje, ki imajo izkušnje s kraji, od koder prihajajo otroci, da svoje sodelavce poučijo o tamkajšnjem načinu življenja, starše domačih otrok so o poteku vključevanja obveščali na spletni strani.
V šolo je trenutno vključenih sedem od osmih afganistanskih otrok, za enega še ugotavljajo, ali je šoloobvezen. Za zdaj jih niso razdelili po razredih, ampak so v samostojni skupini, da premostijo trenutno največjo oviro – jezik. Pri tem jim pomaga prevajalec, ki prihaja s Slovenske filantropije. Da se slovenščine aktivno učijo, priča tudi tabla v šolski knjižnici, na kateri je poleg slovenskih črk zapisana arabska abeceda, poleg nje pa visi velik rumen plakat z dobrodošlico v arabščini.
Ker begunski otroci še niso del razredov, veliko neposrednega stika s tamkajšnjimi šolarji nimajo. Opaža pa, da so logaški šolarji polni pričakovanj, na hodniku prišlekom z veseljem pomahajo. Prav druženje z vrstniki bo najboljša integracija, meni.
Pravica povedati, obveznost pomagati
Ko se z ravnateljico, ki je že od mladih nog vedela, da bo njeno poslanstvo delo z otroki, sprehodimo po šoli, pozdravi letijo na vse strani. Pozdravlja sodelavce, mimoidoče otroke, spotoma kakšnega pohvali in tistim, ki jih zmotimo pri malici, od daleč zaželi dober tek. Ker je njena pisarna v pritličju, razgled pa ima na šolsko igrišče, včasih odpre okno in kar od tam pobara kakšnega šolarja, kako se ima. »Moj cilj je, da poznam vse otroke po imenu,« še pripomni in poudari: »Mi smo tu zaradi otrok, ne oni zaradi nas.«
Sogovornica predvsem deluje umirjeno. Ne pretrese je niti, ko ji pokažemo fotomontažo, na kateri so sejalci ksenofobije na družabnem omrežju združili fotografijo z logaške osnovne šole na dan, ko so sprejeli begunske otroke, s fotografijo otrok, ki izvajajo muslimanski obred, zraven pa pripisali povezavo, da bo to sledilo osnovnošolskemu vključevanju, ki ga izvajajo. »Vsak ima svoje mnenje, ki ga lahko pove na glas,« se odzove. Enako pravi o svojih poklicnih kolegih, 24 profesorjih kranjske gimnazije, ki so podpisali peticijo, s katero so nasprotovali nastanitvi mladoletnih prebežnikov brez spremstva v tamkajšnji dijaški dom. Vendar doda, da ne smemo pozabiti, da so to otroci, ki niso krivi, da so tukaj. In da so navsezadnje pedagoški delavci tisti, ki bi vedno morali delovati v korist otrok in v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah.
Družba, ki se deli, stagnira
Kot profesorica sociologije je otrokom predvsem skozi predmet državljanske vzgoje in etike poskušala priučiti vse, kar je danes na preizkušnji – poštenost, sočutje, pomoč sočloveku. Opaža, da niso vse generacije enako solidarne. V preteklosti so bili ljudje vzgojeni v altruizem, danes pa bolj v egoizem in egocentričnost, ugotavlja. Želi si, da bi se slovenski narod ob tej preizkušnji povezal, ne pa znova razdelil na dva bregova. Prav delitev je tista, na kateri družba obstane, ali pa gre celo korak nazaj, meni.
Potek begunske krize je prek medijev spremljala že od začetka. Selitev v boljše dele sveta označuje kot sestavni del sedanjosti in pričakuje, da bo tega še več. Pa ne samo zaradi kriznih žarišč, ampak se bodo množične selitve nekoč v prihodnosti najverjetneje dogajale tudi zaradi čiste pitne vode, razmišlja. Tisto, v čemer vidi rešitev za premagovanje strahov pred tujci, je informiranje, a ne na prvo žogo, temveč poglobljeno, z več zornih kotov in z zdravo mero kritičnosti do medijev.
Strinja se, da je zdaj nekaterim občinam lažje, saj so tiste, kjer ni nastanitvenih zmogljivosti za prebežnike oziroma se ne znajdejo na njihovi tranzitni poti, nekako le »solidarne na daljavo«. Ob tem pa svari, da nikoli ne vemo, kdaj bo tok teh ljudi speljan v kakšno drugo občino. Zato čuti dolžnost, da Logatec, ki mu neposrednih izkušenj zdaj ne manjka, javnosti posreduje korektne povratne informacije o tem, koliko se je od prihoda prebežnikov spremenil utrip življenja v kraju oziroma ali se sploh je. Svoje pa bodo povedali tudi otroci, še pravi.
Enakost je lažje
Nezadovoljnih klicev v ravnateljičino pisarno torej ni bilo, se je pa javilo nekaj ljudi, ki so ponudili pomoč. Klicala je recimo njena prijateljica, ki je prav s temi afganistanskimi otroki kot prostovoljka Rdečega križa delala na Vrhniki in bi to rada počela še naprej. Za pomoč pri integraciji je ponudil roko profesor angleščine na viški gimnaziji, pomagalo bi nekaj predstavnikov sveta staršev. Očitno se je v občini Logatec – vsaj trenutno – strah pred neznanim umaknil solidarnosti.
