Osebno z Mitjem Velikonjo: Koga sovražimo in zakaj

Zadnji shod organizacije Casa Pound v Gorici, torej v naši neposredni soseščini, bi po njegovem morali izkoristiti za premislek o tem, kaj se pravzaprav dogaja pri nas.

Delovna taborišča za migrante? Z vojaškimi ladjami nad nesrečne in obobožane begunce? Suženjsko izkoriščanje tretjega sveta? In navsezadnje izbrisani? Ali niso vse to skrajne oblike nestrpnosti, ki brez našega ozaveščanja, a zato toliko bolj učinkovito, pronicajo v strukture družbe in postajajo naš vsakdanjik? »Najprej moramo pogledati lastne fašizme, lastna izključevanja, preden začnemo obsojati druge, in jih tudi enako obravnavati,« meni Velikonja.

Horizontala namesto hierarhije

Pred leti je zato, da bi se že mladi soočili z vprašanji, na katera danes etablirana politika, ne le slovenska, tudi evropska, nima odgovora, na njegovi matični fakulteti s skupino podobno mislečih organizirali seminar Antifa. Tri leta in pol so delali po povsem drugih principih, kot sicer veljajo v večini družbenih celic: hierarhičnost je zamenjala horizontalnost, predpise inicativnost, institucionalnost samoorganizacija, vikanje, ki poleg vljudnosti nakazuje tudi moč, pa so zamenjali s tikanjem. Ob refleksijah problemov sodobne družbe so na seminarju združili skorajda nezdružljivo: od brezposelnih do imigrantov, delavcev iz Bosne do aktivistov za pravice istospolno usmerjenih. Spoznali so, kar bi morali vedeti vsi: da krivca za ekonomsko krizo ne kaže iskati nekje zunaj, temveč smo to – mi vsi.

»Dežurni krivci«

V ideologijah izključevanja so »dežurni krivci« po pravilu prišleki in vsi drugi, ki so tako ali drugače »moteči«, ker so drugačni od večine, lahko tudi zgolj po življenjskem slogu, ponazori profesor na fakulteti za družbene vede, ki raziskuje politične ideologije, subkulture in urbane kulture, kolektivni spomin ter postsocialistične nostalgije. In opozori, kako hitro se ideologije izključevanja lahko prenesejo v praktično življenje. »Poglejte primer izbrisanih: 25 tisoč ljudi dejansko ni več obstajalo, čeprav so bili med nami. Zelo hitro, čez noč, se lahko neka ideja spremeni v nevarno družbeno prakso.«

Denimo z begunci ta hip. Ravnanja slovenske države ne razume. »Poslušamo le, kako bo Slovenija skoraj bankrotirala in bila varnostno ogrožena zaradi 600 priseljencev, ki so predstavljeni celo kot potencialni islamski skrajneži. Lepo vas prosim! Kdo oziroma kaj je tu večja nevarnost za našo družbo, ti nesrečniki ali tisti, ki ta diskurz razvijajo in uveljavljajo? Kleptokrati, ki so dejansko in legalno izropali državo, nekdanjo skupno lastnino, ali nekaj sto ljudi na robu eksistence?«

Od šale do orožja

To niso nedolžne zgodbe, poudarja. In se spomni odlomka iz filma Cabaret, v katerem se zabava v gorski gostilni začne z navidez nenevarno pesmijo o domovini, konča pa z nacističnim stampedom. »Po klasični teoriji piramide sovraštva se vse skupaj začne spodaj, z na prvi pogled nedolžnimi šalami, vztrajnimi stereotipi, nepreverjenimi prepričanji, slepo vero, konča pa v Treblinki, z izbrisom ali v Srebrenici.« Zato vseskozi poudarja pomen ozaveščanja in izobraževanja družbe, na različnih ravneh, od medijske in akademske do politične in popkulturne. »V izključevanje in posledično uničevanje se lahko hitro zdrsne, graditi rezistenco proti temu pa je dolgotrajen proces. Ko si na vrhu, ko se pojavijo možje z orožjem, je že skoraj prepozno. Skoraj, smo se naučili iz druge svetovne vojne, ko so komunistična Sovjetska zveza, zahodne parlamentarne demokracije in odporniška gibanja povsod po okupirani Evropi fašizem lahko zlomili šele z vojaško silo. Iz obstoja te, na prvi pogled nemogoče koalicije med njimi proti največjemu sovražniku, fašizmu, se lahko marsikaj naučimo tudi danes.«

Fašizem, odkrit in skrit

A se očitno ne. Zgodba se namreč nadaljuje. Na dva načina. Prvi je prek gibanj, kot je Casa Pound. Vzpostavljajo se od spodaj navzgor, njihov namen pa je prepričati ljudi, da bo njihovih težav konec, ko bodo vsi tujci, drugačneži, nekonformisti, marginalci izgnani. »Če pogledate spletno stran Case Pound ali drugih neofašističnih gibanj, tudi pri nas, je videti zelo inkluzivna, odpira družbene teme, opozarja na revščino in socialne stiske mladih, trka na dileme o nacionalni in evropski identiteti, obenem pa napotuje k razmišljanju, da so za njihovo usodo krivi 'običajni osumljenci': migranti, brezposelni, levičarji, razne manjšine, od spolnih do nacionalnih in etničnih. Temu bi lahko rekli 'desni gramscizem, gradnja kontrahegemonije od spodaj navzgor, seveda s tipičnimi fašističnimi rešitvami.«

Drugi način, za Velikonjo veliko bolj problematičen, je postmoderni fašizem, tisti na strukturni ravni, ki prevladuje v etablirani politiki.

Tu se naveže na francoskega filozofa Balibarija, ki govori o neorasizmu, ki je natančno to: »Zlikan, s kravato, urejen, sodobni birokratski fašizem, ki navzven ne deluje tako, a je veliko bolj maligen in se ga težje prepozna. Ali kot pravi N'toko v antologijski pesmi Zig Zig: Desetkrat bolj nevarni kot tipi, k so nasilni, so ljudje, k so premerni, pohlevni in pasivni, skine vidm na daleč, ne rabm se jim posvečat, bolj se bojim nacistov, k jih na cesti nikol ne srečaš.«

Mračne klasike na zidu

Tudi strokovno se rad spogleduje z urbano kulturo. Pred dnevi, ko so s študenti imeli »graffiti tour« po Ljubljani, ga je na koncu celo ugriznil pes. »Morda je za dobro spoznanje treba včasih tudi kri preliti,« se pošali. A grafitov ne jemlje za šalo. So urbana govorica, ki lepo kaže, kdo vse je na ulicah, kdo zna »uporabljati mesto«. »Tako diha mesto, tako živi,« razmišlja in se spomni beograjskega grafita iz časa Miloševića: Nema časopisa, ima zida. To pove dovolj, da lahko tudi skozi grafite detektiramo potencialne konfrontacije v družbi. Zid in internet sta po njegovem dva medija, ki dobro sporočata aktualno agendo nekega okolja. Velikonja trdi, citiramo njegov članek, da »politične grafite ponavadi rišejo pripadniki radikalnih političnih skupin, za katere je to le ena izmed dejavnosti, en medij, en del neke širše politične akcije ... Ven z Judi! so nemški nacisti v dvajsetih in tridesetih letih ne le vzklikali, ampak tudi pisali po zidovih in izložbah judovskih trgovin, potem pa začeli to napoved tudi uresničevati.« In danes, pri nas? V urbani krajini srečujemo nalepke, grafite in motive skupin skrajnežev, med njimi tudi mračne klasike Čefurji raus, Tukaj je Slovenija, Ubi pedera, Slovenija Slovencem, Evropa Evropejcem in Stop multikulturalizmu.

Ostati ponosen – toda na kaj?

Zakaj vznikajo nacionalizmi v času krepitve nadnacionalnih identitet? Ali te delujejo protislovno in producirajo nacionalizme? Velikonja trdi, da sta dve najmočnejši ideologiji in praksi zadnjih 25, 30 let neoliberalizem in nacionalizem, od daleč videti protislovni, toda v resnici se medsebojno podpirata, hranita. Neoliberalizem zagovarja zlasti ekonomsko odprtost, prost pretok blaga, kapitala in financ (ne pa seveda ljudi), nacionalizem in druge konservativne ideologije pa delujejo kot njegova kompenzacija. »Poglejmo značilen primer te naveze. Ko je bilo pred tedni veliko slovensko podjetje prodano neki multikorporaciji, se je pojavila reklama s sloganom Ostani ponosen. Ponosen na kaj, na lasten neokolonialni položaj? Ko dejansko nimaš ničesar več, ko je tvoja materialna baza uničena, začneš to kompenzirati s konservativnimi nesmisli, kot so ponos, slavna zgodovina, razne lipe in panterji. In natančno tu smo zdaj, v tem absurdu slavljenja lastnega poraza.«