Osebno z Zoranom Petrovičem: Sindikalist s facebooka

V takšen položaj ga je spravilo sodelovanje v zaprti facebook skupini policistov, ki so se, kot vse kaže, novembra lani dogovarjali, kako pripraviti zasedo ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju, ko se bo ta vračal s koncerta svoje rock skupine.

Ne, ti policisti nimajo nič proti rock glasbi, vsaj ne, da bi mi vedeli – šlo je za to, da ministru dajo lekcijo. Ministrov greh? Je glavni pogajalec vlade, ki v več mesecev trajajoči policijski stavki ne kaže nobenih znamenj popuščanja. »Dons Koprivnikar špila v Škofji Loki v Pubu. Tko da on si je frej vzel,« je eden od »sozarotnikov« 28. novembra obvestil skupino. Hitro je prejel odgovor: »On je svoje naredil ... Zdaj smo mi na potezi!« Predsednik policijskega sindikata Zoran Petrovič je pri tem voljno sodeloval, saj je policistom, ki so se pripravljali na akcijo, dostavil fotografijo ministrovega avtomobila. In pripisal: »Evo ga.«

A tako kot se komplot ni izšel katoliškemu Angležu Guyu Fawkesu, ki se je, tudi novembra, zarotil zoper protestantski parlament in ga celo nameraval razstreliti, se ni izšel niti našim junakom. Petrovič je izplen neuspešne akcije – Koprivnikar, rock koncert gor ali dol, nekako ni »napihal« – razočarano komentiral: »Jebe nas, zdaj pač naj razmišlja.« Tako vsaj izhaja iz podatkov, ki jih je javnosti tri mesece pozneje razkril »nadobuden mlad policist«, ki so ga »nespodobno« vabili v zarotniško skupino, a se ji ni hotel pridružiti. Do dokazov zoper zarotnike je prišel tako, da je v trenutku nepazljivosti kolega, ki ga je vabil v skupino, zlorabil njegovo zaupanje in fotografiral stran na facebooku, kjer so potekala dogovarjanja in napeljevanja »s končnim ciljem preizkusa alkoholiziranosti pri ministru Koprivnikarju«. Zaupanje vanj je moralo biti precejšnje, saj je fotografiral kar 53-krat. To je storil zato, ker so »policisti zadnji, ki bi si lahko privoščili takšne konstrukte in zlorabe sistema«.

Nedolžni, dokler ni dokazano drugače

Razkritje je udarilo kot strela. Nepričakovano, nenapovedano in silovito. In kot je pri strelah v navadi, se kaj hitro lahko zgodi, da bo udaru sledil požar, ki ne bo opekel zgolj Petroviča in vpletenih policistov, temveč bo osmodil tudi ugled njegovega sindikata in celotnega policijskega aparata. Petrovič je kajpada zanikal aktivno sodelovanje v skupini in organizacijo »zadeve Koprivnikar«. O dogovarjanju na spletu pravi, da gre za »inserte«, ki niso v zaporedju, torej za manipulacijo. Ni pa zanikal, da se je zarota kuhala. Še več: nič ni storil, da bi zaroto, za katero je vedel, da se pripravlja, preprečil. Niti po več dneh čakanja in obljub ni z njegove strani prišlo nobeno prepričljivo pojasnilo dogajanja na tisti novembrski večer.

Odziv z nasprotne strani je bil hiter in odločen, kar dopušča dvom, da je anonimni pošiljatelj nekdo drug kot »nadobuden mlad policist«. Ampak pustimo to. Kot kaže, se je zarota res kuhala, pa naj jo je razkril policist ali pa kakšen nadobuden mlad obveščevalec. Predsednik vlade Miro Cerar, ki s policijskima sindikatoma ni v najboljših odnosih že od svojega izpada, ko je stavko označil za »neodgovorno, nedostojno in sramotno«, je seveda takoj zahteval pojasnila in napovedal ukrepe. Enako je storila ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar. Generalni direktor policije Marjan Fank je šel še korak dlje in zadevo naznanil specializiranemu državnemu tožilstvu. Nadaljuje se tudi interna policijska preiskava, ki ob prvih indicih, da gre za komplot, ni pokazala na krivce. Dan pozneje je Cerar izjavil, da je korespondenca med policisti o Koprivnikarju pristna.

Posledice za vse vpletene so lahko hude. Poleg izgube službe zaradi kršenja internih policijskih pravil jih najverjetneje čaka še kazenska ovadba zaradi suma zlorabe uradnega položaja in pravic. A počakajmo na konec uradne preiskave. Tudi za policiste namreč velja, da so nedolžni, dokler ni dokazano drugače.

Nedvomno pa že zdaj lahko govorimo o veliki kolateralni škodi, ki jo bo afera povzročila. Še posebej če se bo izkazalo, da je vse, kar je anonimnež posredoval javnosti, resnično. Škoda je in bo nastala za sindikat pod Petrovičevim vodstvom, prav tako za ugled policije, ki se je še nedavno uvrščala med najbolj zaupanja vredne institucije države. Tudi ob stavki je večina ljudi podpirala zahteve policistov. Vse to se zdaj lahko obrne na glavo.

Nepolitični sindikalist s političnimi stiki

Petrovič in Sindikat policistov Slovenije, ki ga vodi od njegove ustanovitve leta 2008, se že od takrat otepata očitkov, da gre za politični sindikat, v njegovem ozadju pa da stoji Janez Janša, ki hoče s »pluralizacijo« sindikalne organiziranosti v policiji onemogočiti stare sile v represivnem aparatu. Takšen premislek je izzval sam Janša, ki je tik pred ustanovitvijo sindikalne konkurence o prvem in še vedno precej številčnejšem sindikatu dejal, da ga vodijo bivši komunisti. Petrovič je sindikalne kolege takrat vzel v bran, saj se mu je zdelo nekorektno, da Janša »kot bivši komunist obtožuje člane sindikata, ki so bivši komunisti, da so bili komunisti«. Zase pravi, da je povsem nepolitičen.

Očitki o nehigieničnih povezavah s stranko SDS so se pojavili tudi v anonimki. »Drugi razlog, ki me je privedel do odločitve, da to moram objaviti, pa je ugotovitev, da se predsednik sindikata Zoran Petrovič redno srečuje s poslancem SDS Vinkom Gorenakom,« piše anonimnež. Petrovič srečanj z Gorenakom ne zanika in se mu ne zdijo sporna. V tistem času se je namreč sestal z vsaj petimi poslanci iz različnih strank, saj je pri njih, bil je čas zapiranja državnega proračuna, legitimno lobiral za več denarja policiji. Ali sta se pogovarjala še o čem drugem, ne vemo. O vseh svojih sestankih tudi redno obvešča svet sindikata, ki ga lahko kadarkoli odstavi. Če dela za Janšo, mu ne dela ravno usluge. Prav Petrovič je bil namreč tisti, ki je zavrl največji »dosežek« druge Janševe vlade, zloglasni varčevalni zakon Zujf, in Janši skoraj povzročil politično krizo.

O odstopu ne razmišlja, saj bo dokazal, da je prava zarota na vladni strani. Ob vsakem konfliktu z njo se namreč pojavijo podobne diskreditacije, pravi. Tega se ne boji. Policijsko uniformo je rojeni Rušan oblekel ravno na prvi dan vojne za Slovenijo in se takoj podal na barikade. Po medvojni epizodi je delal na Gorenjskem, Koroškem, spet na Gorenjskem in v Celju. Ob službenih in sindikalnih obveznostih nima veliko prostega časa. Le včasih si ga nekoliko krajša na spletu.

Kljub aferi se pogajanja s stavkajočimi policisti nadaljujejo. Ali se bo pogajal tudi Petrovič, še ni znano. O njegovi sindikalni usodi bodo odločili člani sindikata, o policijski karieri pa preiskava, ki naj bi trajala kakšen mesec. Šele njen epilog bo omogočil resen premislek in analizo, ali se v policiji res dogajajo prizori, podobni tistim iz filmov o zarotniških in pokvarjenih policistih in italijanski mafiji, ki je izsiljevala in grozila politikom in drugim.