Osebno z Zorkom Bajcem: Varuh piranske sakralne dediščine

»Avstrijski pisatelj Folke Tegetthoff ni veren, pa je moj dober prijatelj. Imam prijatelje muslimane, žide, protestante, hindujce ... Zame pri prijateljstvu ni merilo vera. Če je človek Človek, je to to. Ne moreš biti dober musliman, kristjan, če nisi v osnovi dober človek.« Tako razmišlja piranski župnik.

Je prvi slovenski župnik v tem mestu, ki je kdaj v zgodovini prejel občinsko nagrado. In to od prevladujoče »rdeče« mestne oblasti. Nagradili so ga za njegov prispevek pri prenovi kulturne, predvsem sakralne dediščine v Piranu.

Frančiškov fan

Pravi, da je od prvega trenutka, od prvega »buongiorno«, s katerim sta se pokazali spontanost in preprostost papeža Frančiška, njegov fan, ker prinaša svežino, ki jo je Cerkev potrebovala. Prepričan je, da je treba tudi v cerkveni praksi marsikaj prilagoditi današnjemu času, vendar hkrati meni, da bodo temeljni božji zakoni zmeraj ostali in da papež in nihče iz Cerkve ne bo denimo rekel, da je splav nekaj dobrega.

Toda teologija se po njegovem tako kot znanost razvija, prinaša spremembe, zato pozitivno gleda v prihodnost. Vprašanja ločitev, načrtovanja družine, celibata niso vezana na temeljni božji nauk, so stvar cerkvene zakonodaje. Nekatere spremembe ne pridejo čez noč. Tudi celibat ni, prav tako ne bo čez noč odpravljen, se ne boji povedati, pri čemer doda, da bo cerkvena zakonodaja šla v to smer in da se bo duhovnik lahko odločal o družini.

Drugačen in sprejemljiv

V obrazložitvi nagrade so člani društva piranskih meščanov zanj zapisali, da je drugačen in za vse Pirančane sprejemljiv župnik.

Rodil se je v zdaj zapuščeni vasici Kanji Dol, nato se je preselil na Col. Fara z devetsto prebivalci je dala kar devet župnikov. Duhovnik je postal leta 1992 v Tolminu. Po šestih letih kaplanovanja mu je koprski škof Metod Pirih ponudil podiplomski študij na papeški (jezuitski) univerzi Gregoriani v Rimu, kjer je študiral kulturno dediščino in vzporedno še film in fotografijo, oba sta njegov konjiček. Preden je odšel v Rim, ni znal italijansko, zato se je moral pošteno potruditi. Toda tamkajšnji profesorji so z vsega sveta in k sreči je imel med njimi tudi domačina Marka Rupnika. »Pri njem sem opravljal izpit v vaškem dialektu, saj sva bila oba krščena pri istem kamnu.«

Neplavalec v Piranu

Takoj po prihodu v Piran je prevzel vodenje škofijske komisije za sakralno dediščino in jo vodi že petnajst let. Škof Pirih ga je poslal v Piran, čeprav ni znal plavati in ni vedel, da ima mesto deset cerkva. Znanci so ga posvarili, da bi šli za župnika kamorkoli, samo tja ne. Že prvega dne je plačal kazen za napačno parkiranje. Plavati se je zares naučil šele v Piranu. Na Colu nimajo rek in jezer, pravi, poleti pa so spravljali seno, tako da je bilo zelo malo priložnosti za plavanje.

Da je postopno izgubil strah pred vodo, je sam tunkal glavo pod gladino, in zdaj brez skrbi skoči z barke v morje. V župnišču ima prelep pogled na obalo, a ga je vseeno strah, saj je njegova soba tik nad prepadom, na klifu, ki ga je vsako leto za ped ali dve manj. Ponoči posluša grozljivo plazenje in padanje flišnatega kamenja in se sprašuje, ali ne bo nekoč s posteljo vred zgrmel v globino.

Nočni premišljevalec

Nemirnega spanca je vajen, saj vsako noč premišlja, kako obnavljati spomenike. Piran je imel v svoji zgodovini kar 23 cerkva, zdaj jih je aktivnih še deset, nekatere so v zelo slabem stanju. V petnajstih letih njegovega župnikovanja je šlo za prenovo vsega kakih 2,5 milijona evrov, največ, poldrugi milijon, za cerkev sv. Jurija, ki jo prenavljajo že več kot dve desetletji, pa so prišli komaj do dobre polovice. Za prenovo sta država in občina prispevali zgolj polovico sredstev, drugo je na različne načine zbrala župnija. Zdaj se je državna in občinska pipica skoraj povsem zaprla.

Nikomur ni mar, da ima od štiri tisoč meščanov samo kakih osemdeset vernikov, ki redno obiskujejo mašo. Kako bi lahko takšna peščica skrbela za prenovo takega sakralnega bogastva, se sprašuje. Ker Pirančani ne hodijo množično v cerkev, hodi on mednje in se druži z vsemi, ki ga sprejmejo. Takoj po prihodu je spodbudil ustanovitev društva Prijatelji zakladov sv. Jurija in se lotil vrste dejavnosti. Veliko moči je vložil v prenovo pastoralnega in kulturnega centra Georgios na župnijskem vrtu, kjer se na leto zvrsti kar šestdeset kulturnih dogodkov.

Konkurenca Avditoriju

Nekateri z zavistjo spremljajo njegovo delo in pravijo, da (sam) uspešno konkurira Avditoriju. Bajc zavrača očitke, da si župnija brez zadrege kopiči premoženje (z denacionalizacijo so pridobili dragoceno stavbišče nekdanjega vrtca z več vrtovi v bližini župnišča), da zaračunava uporabo stolnice za poroke, koncerte in druge dogodke. Trdi, da z oddajo cerkva niti približno ne zasluži dovolj, da bi lahko vzdrževal sakralno dediščino. »Jaz kot župnik in župnija ne potrebujeva deset cerkva. Za pastoralno delo bi zadoščali ena ali dve. Fasade obnavljamo zato, ker me je kot Pirančana sram pred tujci. Marije zdravja na Punti za pastoralne namene ne potrebujemo,« je jasen. Naj cerkev proda? »Nikakor. Cerkev je skupna in cerkve so piranske. Bom vesel, če bo skupnost to razumela.«

Cerkev na Punti je pripravljen zastonj oddati državi ali občini, če bi jo obnovili in se dogovorili za neko javno uporabo, za poroke, koncerte, razstave. Tam je imeniten prostor za takšne priložnosti, toda celo turistično gospodarstvo, ki ima seveda največ od piranskih spomenikov, se skoraj ne zmeni za propadajoče spomenike. Župnik je prenovil piransko krstilnico in za to namenil 70 tisoč evrov. Občina je prispevala samo 10 tisočakov, čeprav gre za objekt in javno površino pred njim, čez katero gre na leto več kot sto tisoč turistov.

Pomoč je božji dar

Piranski župnik ima veliko več pogrebov in pa porok, zlasti od drugod, letos je poročil samo en piranski par. Krstov skorajda ni, verouk letos obiskujejo štirje, pred dvema letoma v župnijski učilnici ni bilo nikogar. Srečamo ga na vsakem koncertu, razstavi, še posebej fotografski, prav tako ne zamudi nobenega od treh filmskih festivalov na Obali. Če Jakov Brdar postavi kipe v Piran, takoj ponudi prostor v kateri od svojih cerkva.

Pomoč jemlje kot božji dar, ki pa ne pride sam. Dirigent Janko Kastelic jim je podaril 40 tisoč evrov vreden koncertni klavir Yamaha C7, mesto Berlin pa nove zvonove za piranski zvonik, ki je nekakšen posnetek beneškega z Markovega trga. Po dveh letih jim je komaj uspelo zbrati 40 tisočakov, da bodo pozimi opravili najnujnejša dela za postavitev podarjenih zvonov. Medtem ko v Poreču in Rovinju mestna oblast skrbi vsaj za red in odprtje cerkva v času turističnega obiska, pa je večina piranskih cerkva za javnost zaprtih ali je vanje mogoče pokukati le skozi rešetke na vratih. »Kako naj brez ustrezne skrbi za sakralno dediščino zahtevamo vrnitev dragocenih umetnin, ki so jih odnesli iz piranske stolnice in jih zdaj ponosno razstavljajo v tržaškem muzeju?« Prepričan je, da jih bodo Italijani nekoč vrnili, vendar bomo morali doma znati drugače ceniti vrhunska umetniška dela.

Svetovni popotnik

Nadvse rad in veliko potuje. Bil je že po vsem svetu, od Avstralije, Indije, Irana, do Mehike in Peruja. Od povsod prinaša mojstrske fotografije in nato pripravlja razstave. Raje ne misli na to, da bo nekega dne moral iz Pirana in se mu bo življenje postavilo na glavo. Prepričan je, da je kljub vsem svarilom ravnal prav, ko ni zavrnil škofove ponudbe. »Si bom pa denimo v kakšni vasici naredil kino pod zvezdami. Seveda bo težje iti iz mesta, kot sem vanj prišel,« na koncu prizna župnik, ki je dosegel vsaj to, da je velik del meščanov prepričal v nujnost skupnega pristopa k prenovi sakralnih spomenikov, in so mu vsaj za ta prizadevanja dodelili priznanje. Morda je to največji premik v življenju, vsekakor pa še en dokaz, da v Piranu nimajo težav s spravo.