Tiskane izdaje
Univerza v Ljubljani tri mesece po aferi s honorarji še ni stori
la nič posebnega, da bi spremenila očitno luknjičavo ureditev, ki je v preteklih letih omogočala izplačila stotine tisočev evrov honorarjev zaposlenim pedagogom. Mi pa smo izračunali, da vsaj v primeru upravne fakultete tržna sredstva niso zadostovala za plačilo visokih honorarjev oziroma da so te »omogočali« zlasti izredni študentje.
Na začetku marca je nadgradnja Supervizorja razkrila, da so nekateri profesorji poleg plače mesečno prejemali tudi po nekaj tisoč evrov honorarja iz javnega sektorja po avtorskih in podjemnih pogodbah. Bolj natančno, določena gospa je v zadnjih dvanajstih letih mesec za mesecem v povprečju dobila še 4300 evrov honorarja, večino od fakultete, na kateri je bila zaposlena. Ta gospa, Stanka Setnikar Cankar, je bila ob objavi podatkov protikorupcijske komisije ministrica za izobraževanje, znanost in šport, pred tem profesorica in tudi (pro)dekanja fakultete za upravo. Po višini zaslužka so ji v Supervizorju sledili predvsem kolegi z upravne in ekonomske fakultete.
Naslednji dan je ministrica odstopila. S pojasnilom, da »smo tisti, ki smo vse pedagoško delo za izredni študij, svetovalno in raziskovalno delo ter tudi predavanja v tujini zakonito opravili prek institucij, na katerih smo zaposleni, in so institucije od tega prejele delež, javno izpostavljeni na sramotilnem odru«, a da ni mogoče spregledati političnih posledic objave podatkov, ki bi prav gotovo negativno vplivale na njeno delo in se verjetno ves čas izrabljale pri delu ministrstva.
Skoraj tri tedne pozneje se je vendarle odzval tudi akademski vrh ljubljanske univerze in družno stopil sebi v bran. Da lahko poleg tako odgovornega in zahtevnega rednega dela, kot je profesorsko, nekateri opravijo še vrsto drugih poslov in zanje prejemajo honorarje, ki so višji od plače, se rektorju Ivanu Svetliku ni zdelo nujno nedopustno. So pa opazili »ekstremne primere« in zato sklenili izvesti interni nadzor, je obljubil takrat. Prav tako so imenovali delovno skupino, ki bo odpravila bojda eno in edino pomanjkljivost, na katero je po njihovem mnenju pokazala objava v Supervizorju – pomanjkanje jasnega dogovora med članicami, kako morajo deliti sredstva, pridobljena na trgu.
Še pred tem je univerza oziroma v njenem imenu odvetnica Nataša Pirc Musar na informacijskega pooblaščenca poslala zahtevo za uvedbo inšpekcijskega postopka proti komisiji za preprečevanje korupcije. Prepričani so namreč bili, da gre pri objavi v Supervizorju za nezakonito obdelavo osebnih podatkov.
Nič od nič
Trije meseci so minili. Se je v tem času kaj spremenilo? Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je nedavno v inšpekcijskem nadzoru ugotovila, da je bila objava podatkov v Supervizorju zakonita. Prejemniki avtorskih honorarjev so informacije javnega značaja in zato ostajajo javni. Je pa ob tem ugotovila, da protikorupcijska komisija za pridobivanje transakcijskih računov prejemnikov honorarjev ni imela ustrezne pravne podlage. Ta je bila oblikovana šele marca 2015, zato so – ker ima uprava za javna plačila desetletni rok za hrambo podatkov – po novem v Supervizorju dostopna zgolj izplačila od marca 2005 naprej.
Poleg tega je prejšnji teden protikorupcijska komisija mejo skupnih zaslužkov fizičnih oseb po avtorskih in podjemnih pogodbah v zadnjih desetih letih znižala z 200 na 150 tisoč evrov. In tako se je na primer v podatkih znašla tudi nova ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič. Pričakovano sicer, saj je sama podobno vsoto honorarjev navedla, preden je sprejela položaj v vladi.
Del zgodbe bi tako lahko bil zaključen. A ni, saj je po besedah Pirc Musarjeve v sklepu informacijskega pooblaščenca toliko nedoslednosti, »da bo reakcija nujna«. Najbolj pereč problem je po njenem to, da je »dovolil nezakonito zbrane podatke javno objaviti«, nato pa presodil, da je od dneva uvedbe sistemske preiskave prenos podatkov z urada za javna plačila na protikorupcijsko komisijo zakonit, kar, pravi, pomeni, da prej ni bil. Univerza sicer po njenih besedah nima pravnega interesa za tožbe, ga pa imajo posamezni oškodovanci.
Pa univerza?
V visokošolski sferi skoraj ni človeka, ki ne bi bil prepričan, da je afera s honorarji vrgla slabo luč na celotno visoko šolstvo in da javnost profesorje danes še bolj kot kadarkoli prej obravnava predvsem kot zaslužkarje. Zanimalo nas je, kaj so v treh mesecih storili odgovorni, da bi bilo drugače. Po objavi podatkov so jih namreč institucije, druga za drugo, med njimi tudi slovenska Transparency International, opozarjale, da so potrebne sistemske rešitve.
Toda za zdaj se, kot kaže, ni spremenilo nič otipljivega. Obljubljeni interni nadzor se denimo sploh še ni začel.
Izvedla ga bo »univerzitetna služba za notranjo revizijo, ki bo pripravila načrt revizije. Od načrta bo odvisno, na katerih članicah in na kakšen način se bo revizija izvedla,« je pojasnila Alenka Golobič, pomočnica rektorja ljubljanske univerze za splošno pravno področje. Okviren načrt je menda pripravljen, a je še v usklajevanju. Bodo pa, obljubljajo, »ob morebitnih ugotovljenih nepravilnostih, kjer bo pomembno tudi, kakšne vrste nepravilnosti bodo ugotovljene, ustrezno ukrepali«.
Kaj pomeni »ustrezno«, niso pojasnili. Znano je, da je univerza za nepravilnosti na upravni fakulteti vedela vsaj od leta 2009, ko je bila tam opravljena notranja revizija, kar smo razkrili v Delu. Revizija je namreč, kot je bilo razvidno iz letnega poročila fakultete, pokazala vrsto nepravilnosti tudi pri sklepanju avtorskih in podjemnih pogodb. Univerza nam revizije tedaj ni hotela posredovati, češ da smejo do nje »dostopati le določeni nacionalni ali evropski organi po uradni dolžnosti«.
Delovna skupina za izvedbo revizije je bila ustanovljena že marca. Sestavlja jo devet članov vodstva univerze z dekani, pri čemer gre po trditvah univerze »za osebe, ki so po zakonu odgovorne za zakonito poslovanje«. Naj spomnimo, da prav dekani, kot je bila Stanka Setnikar Cankar, bedijo nad porabo sredstev fakultet, in to so seveda počeli tudi v času, ko so se izplačevali mastni avtorski honorarji. Rezultate dela skupine na univerzi pričakujejo »v najkrajšem času«. Okvirno kdaj? Ne vedo.
Da še ne vedo, je zanimivo, saj so že marca sporočili, da se bodo dogovorili o tem, koliko denarja iz sredstev, pridobljenih na trgu, je denimo treba nameniti razvoju fakultete in koliko se ga lahko nameni za nagrajevanje zaposlenih. Med članicami ljubljanske univerze so namreč velike razlike pri izplačevanju honorarjev zaposlenim – ne samo pri odstotkih, ampak tudi pri načinih izplačevanja.
In še: kot je ob odstopu opozorila Setnikar Cankarjeva, so se ob aferi s honorarji na sramotilnem stebru znašli zgolj tisti, ki so plačilo za dodatno delo prejeli po avtorskih ali podjemnih pogodbah. O drugih, ki so tisočake prejemali bodisi prek (ne)posredno povezanih podjetij ali zavodov, pa ni bilo slišati veliko.
Tržna sredstva
Sodeč po podatkih o njenih prihodkih na trgu, iz evropskih projektov in šolnin, je namreč v zadnjih desetih letih na trgu pridobila v povprečju le 14 odstotkov teh sredstev, denarja izrednih študentov in evropskih institucij pa se je nateklo za 86 odstotkov. Razmerje je še nekoliko bolj nagnjeno v škodo tržnih sredstev, če pri izračunu povprečnega deleža ne upoštevamo preteklega leta, ko je fakulteti uspelo zaračunati le za 120 tisoč evrov šolnin. V tem primeru je devetletno povprečje videti takole: desetina prihodkov s trga ter devet desetin prihodkov iz šolnin in EU.
Še več, podatki o omenjenih prihodkih kažejo, da je bolj ali manj zajetne honorarje za delo zaposlenih pri raziskovalnih in drugih projektih fakulteta lahko izplačevala zlasti zaradi izdatnih prihodkov iz šolnin. Če poenostavimo: plačevali so jih študenti, ki se jim ni uspelo vpisati na redni študij, in tisti, ki so se vpisali na študij ob delu, saj fakulteta – tako pričajo njeni podatki – ni pridobila dovolj tržnih sredstev, da bi lahko v tem času izplačala več sto tisočakov honorarjev za delo pri projektih na leto.
To je toliko bolj očitno, če pogledamo podatke fakultete o skupni vrednosti avtorskih in podjemnih pogodb zaposlenih za izvajanje študijske dejavnosti, torej tudi izrednega študija, v letih od 2008 do 2014. Povprečni letni znesek je namreč 223 tisoč evrov bruto za povprečno 34 zaposlenih, kar pomeni le dobrih 6600 evrov na zaposlenega. Pri tem so se neto honorarji zgolj devetih največjih zaslužkarjev fakultete, kot jih je razkril Supervizor, gibali v povprečni višini 216 tisočakov na leto, ki jim je treba prišteti še obdavčitev. Skratka, kakorkoli obračamo številke, se tržna sredstva (brez šolnin) te fakultete preprosto ne skladajo s prejemki zaposlenih iz avtorskih in podjemnih pogodb.
Nekdanja ministrica Setnikar Cankarjeva je marca, na vrhuncu afere, v intervjuju za Delo zagotavljala, da je upravna fakulteta v času njenega dekanovanja več kot 40 odstotkov denarja pridobila iz tržnih virov, zlasti iz plačila šolnin za izredni študij. To ne drži povsem. V času njenega dekanovanja (2009–2013) so šolnine v malhi sredstev, pridobljenih na trgu, v EU in med izrednimi študenti, predstavljale najmanj 60- in največ 87-odstotni delež. Tudi to potrjuje našo ugotovitev, da so honorarje zaposlenih na fakulteti najbrž lahko »financirali« zgolj izredni študenti.
Večina javnih zavodov opravlja del svojih dejavnosti tudi na trgu, vendar mora biti ta del podrejen opravljanju dejavnosti, za katero je bil zavod ustanovljen, tako pridobljena sredstva pa morajo biti namenjena opravljanju in razvoju njegove osnovne dejavnosti. Fakultete morajo javne in tržne prihodke in odhodke sicer voditi ločeno, a razmejitev med javnimi in tržnimi sredstvi v zakonodaji se tukaj tudi konča.
Enotnega stališča in prakse na tem področju fakultete nimajo, računsko sodišče pa na to vrzel opozarja že dalj časa. Nazadnje je to storilo v letnem poročilu za leto 2014. Toda univerza bi se, kot kaže, raje kot o temeljih pogovarjala o njihovi nadstavbi – to je načinu, kako je treba sredstva, pridobljena na trgu, razdeliti.
