Pogled iz ozadja: Lahko volitve kaj spremenijo?

Pravila, ki ohranjajo družbeno moč enega odstotka, brez podpore celotnega establišmenta ne bi mogla zdržati.

Objavljeno
17. september 2017 22.16
Bogdan Biščak
Bogdan Biščak

Verjetno ste že slišali tisto znano misel Marka Twaina: če bi volitve kaj spremenile, nam ne bi dovolili voliti. Ker maloštevilni eliti bogatih in vplivnih spremembe ne morejo biti v prid. Zato jih preprečijo. Kdorkoli že zmaga na volitvah.

Po primere nam ni treba daleč v preteklost. Ko je grški premier Papandreu oznanil, da namerava izvesti referendum o sporazumu med Grčijo in trojko, je EU to preprečila. Ko se je Sirizina vlada dogovorila, da bo Kitajska investirala v grška pristanišča in železnice, je Merklova zavrtela telefon in pozvala Kitajce, naj se umaknejo, saj da Nemčija še ni opravila z Grčijo. Kadar niso zadostovali telefonski klici, se je poseglo po trših orodjih. Kot denimo v Čilu, kjer so ZDA, nezadovoljne s socialistično vlado, ki je zmagala na volitvah, poskrbele za državni udar in nastavitev diktatorja Pinocheta.

Zanimivo je, da so resnico Twainove domislice poznali že stari Grki. V domovini demokracije volitev niso glorificirali. Nasprotno, politična grupacija, ki je zastopala interese plebsa, je nasprotovala volitvam in zagovarjala žreb. Prepričani so bili, da volitve proizvedejo zmeraj enak rezultat – zmago tistih, ki govorijo v imenu bogatih in vplivnih, ker so ti bolj izobraženi in znajo zato prepričljivejše javno nastopati in ker imajo sredstva, da te nastope tudi materialno podprejo.

In zakaj danes, ko je izobrazba široko dostopna, socialne bariere pa lažje prehodne, volitve še zmeraj ne morejo prinesti resne spremembe, čeprav je vera v demokracijo in kapitalizem, v katerem zmeraj isti (en odstotek) dobiva in zmeraj isti (99 odstotkov) izgubljajo, nevarno blizu izginotja?

O tem nekaj pove Yanis Varoufakis v zadnji knjigi Adults in the Room. V njej opisuje svoje bitke s politično elito EU, ko je bil grški finančni minister. V politiki se morate odločiti, pravi, ali boste outsider ali insider. Če ostanete outsider, boste lahko govorili, kar menite, da je prav, a ostali brez vsakršnega vpliva. Če postanete insider, boste imeli vpliv, a boste morali sprejeti pravila igre. Prav to, igranje po pravilih, namreč loči outsiderja od insiderja. Pravila pa, saj veste, so pač taka, da en odstotek zmeraj zmaga.

Pred kratkim smo imeli priložnost videti, kakšno je videti igranje po omenjenih pravilih – na soočenju Boruta Pahorja in Gregorja Golobiča pred preiskovalno komisijo. Pahor, med vsemi našimi političnimi funkcionarji nedvomno največji garant družbenega statusa quo, je v celi zgodbi o Tešu 6 pravila upošteval. Najprej tisto, da naj politika prepusti gospodarstvu, da odloča, kaj je za družbo dobro (in zato gleda stran, ko se nekaj energetskih baronov odloči za šesti blok), potem tisto, da naj politika pokrije kolateralno škodo takšnih »razvojnih« odločitev (molk, ko se odloča o poroštvu) in tudi, naj se ne konfrontira z mediji, ne glede na njihov odnos do resnice. Golobič je vsa ta pravila prekršil in zadeva se zanj ni mogla končati drugače, kot se je: na soočenju je proti predsedniku države sedel kot navaden državljan.

Čeprav je najbrž samo po sebi razumljivo, naj vseeno poudarim, da ne gre zgolj za politiko in politike. Pravila, ki ohranjajo družbeno moč enega odstotka, brez podpore celotnega establišmenta ne bi mogla zdržati. Morda najpomembnejše orodje tega establišmenta so mediji, ki so Golobičevo prvo pričanje v glavnem »spregledali«, soočenje s Pahorjem pa predstavili v pravi kakofoniji glasov. Od korektnih povzetkov prek globokih razpredanj o psiholoških relacijah Golobiča in Lahovnika ali še bolj modrih misli o Tešu 6, ki da poganja naše gospodarstvo, do besnih napadov na »delo in lik« Gregorja Golobiča, ki s Tešem 6 nimajo nikakršne zveze. Če je v tako jasni zgodbi, kot je korupcijska zgodba šestega bloka, mogoče ustvarjati zmedo in državljanom enega od podpornikov te šlamastike (Pahorja) predstaviti kot brezmadežnega (ali vsaj ne preveč popacanega), potem se res zdi, da za nekoga, ki bi pravila igre rad prikrojil v prid 99 odstotkom, nima smisla, da se poda v (ne le profesionalno) politiko.

A je Slavoj Žižek v kolumni na spletni strani kanala RT ponudil eno od njegovih paradoksalnih rešitev. Če jo parafraziram, bi šlo nekako takole: nikar realistično ocenjevati možnosti, da se spremeni pravila igre. Sprejmite jih, kot svojo usodo, in nato mobilizirajte samega sebe k dejanju, ki to usodo spremeni. Sam bi dodal, da ne moremo vnaprej vedeti, katero je to dejanje. Lahko pa poskusimo. Denimo s tem, da ne izvolimo Boruta Pahorja.