Pogled iz ozadja: Najprej neznanje, pohlep pride kasneje

Zakaj Slovenija ni Švica? Ker naši politiki ne švicajo in naši ekonomisti ter bankirji govorijo o rečeh, ki jih ne razumejo.

Ko sem se še ukvarjal s podjetništvom v Švici, sem tamkajšnjim ljudem dopovedoval, da jih bomo Slovenci, takoj ko se naveličamo socializma in planskega gospodarstva, prehiteli po levi in po desni. Kajti, sem rekel, Slovenec, ki je voljan delati, nikoli ne reče NE, pa četudi je do cilja toliko ovinkov, kot jih je na Vršič. Včasih tudi ob tveganju, da bo zletel iz ovinka. Švicar bo v takem primeru rekel »es geht nicht« (ne gre). Cesta mora biti zanj ravna in pregledna.

V vsakem dobrem poslu je tudi nekaj tveganja, in tu avtohtoni Slovenec Švicarja prehiti v ovinku.

Pred petnajstimi leti sem k Pipistrelu v Ajdovščino pripeljal podpredsednika največjega evropskega koncerna EADS, ki je med drugim tudi lastnik letalskega konzorcija Airbus. Mi v Airbusu, je dejal po ogledu, na tako majhnem prostoru in s tako skromnimi sredstvi nismo sposobni narediti česa takega. Podobnih zgodb poznam vsaj še deset (Akrapovič, Batagelj, Škrabec itd.). Tudi sam sem zaslužil veliko denarja s slovensko inovacijo (Femina Cones), ki sem jo predstavil v Švici in tržil po celem svetu. Doma zanjo ni bilo posluha!

Prepričan sem, da smo Slovenci med najinovativnejšimi narodi na svetu. Mogoče tudi zaradi okolja, v katerem živimo. Davno tega sva s prijateljem Pavlom Larrongem iz Hamburga muharila na Soči. (V Slovenijo je prišel v družbi Maxa Schmellinga, predvojnega svetovnega boksarskega prvaka.) Ko je ujel prekrasno soško postrv, je pokleknil na prod ob vodi, dvignil roke v nebo in rekel: »Kaj zaboga ste vi naredili, da vam je ustvaril ta nebesa na zemlji?«

Nimamo več planskega gospodarstva, imamo demokracijo, ekonomija pa šepa, smo za tistimi, ki so nas še do nedavna gledali v hrbet. Lahko bi bili vsaj Slovaška.

Mnogi pravijo, da sta nas povozila tajkunizacija in pohlep tistih, ki so jih naše banke nekontrolirano zalivale z denarjem. Neznanje, je moja teza. Ne tajkunizacija in pohlep. Če bi namreč tako imenovani tajkuni vedeli, kaj delajo in kaj jih na koncu čaka, tega ne bi počeli. To niso »hrabri« ljudje, kot je hraber bančni ropar, ki se zaveda kriminalnega delovanja. So samo vase zaverovani nevedneži, ki so pri nas vse prevečkrat dobivali nagrade za menedžerje leta. Neznanje bankirjev, ki ne poznajo obrestnega računa, kaj šele da bi znali oceniti realnost predložene investicije. Neznanje potrjevalcev megalomanskih projektov. Neznanje ministrov za VSE! Neznanje upravljavcev, ki diskont zamenjujejo z dobičkom. Neznanje ekonomistov, ki so denacionalizacijo zamenjali s »prihvatizacijo«. Neznanje ekonomistov, ki nam s televizijskih zaslonov in z univerz razlagajo, kje smo grešili in kaj bi morali storiti, pa nismo. Zakaj hudiča ne stopi eden od teh strokovnjakov pred množico in reče: »Storite to in to, da bomo zmanjšali naš javni dolg ali povrnili ugled propadajočemu podjetju, denimo Cimosu.« Tak naj bo, če projekt uspe, bogato poplačan in spoštovan, kot recimo gospod Colarič iz Krke. Če pa ne uspe, naj se nikoli več ne pokaže na televiziji ali v predavalnici. Podjetniki smo zmeraj dobili plačilo samo za uporaben izdelek, za škart smo morali denar vrniti!

Tu je kajpada še neznanje centralne banke, ki je vse to neuspešno nadzirala, in nazadnje neznanje politikov, ki vso to čorbo servirajo sodržavljanom kot uspešno upravljanje z državo. Seveda je vmes tudi nekaj čisto navadnega kriminala, ki pa ne presega svetovnega povprečja. Poudarjam: neznanje, neznanje! Pohlep pride kasneje, ko je tajkun že žrtev svojega neznanja.