Pogled iz ozadja: Srečanje v španski vladni palači

Pravzaprav sta bili srečanji dve, prvo v Madridu in drugo v Barceloni. V Španiji je bila že prava pomlad. Dr. Janez Drnovšek je iskal zaveznike in pomoč pri reševanju zapleta, ki je ustavljal slovensko polnopravno članstvo v Evropski uniji. Vedel je, da časa ni prav veliko, in bal se je, da bi zamudili evropsko širitveno odločitev. V vrtu vladne rezidence ga je, nasmejan in kot vedno skrbno urejen, pričakal takratni predsednik španske vlade Felipe Gonzales ter že med vljudnostnim rokovanjem in ob kavi, ki smo jo pili pred začetkom uradnega sestanka, hvalil uspešnost in zapeljivost Slovenije. Drnovšek je nekajkrat, kot bi zgolj mimogrede opazoval okolico ali iskal kakšnega od detajlov ureditve, pogledal proti našemu veleposlaniku Francu Juriju, a smo vsi, ki smo ga poznali, vedeli, da je ta naključni pogled pomenil skrajno obliko pohvale njegovega dela.

Podobno je bilo naslednji dan, 22. aprila 1995, na pogovoru s predsednikom katalonske vlade Jordijem Pujolom. Slovenija je bila vabljiva država. In Drnovšek je znal temu odgovarjati. Ali z odločitvijo, da bo v bolnišnici obiskal Joseja Mario Aznarja, takratnega vodjo španske opozicije in kasnejšega predsednika španske vlade, ki je prav v času obiska preživel atentat z avtomobilom bombo, ali s svojevrstnim prikazom Slovenije ob zdravici lastnikom ključnih delov katalonske ekonomije, ki so se udeležili večerje ob njegovem prihodu.

Tudi zaradi takšnega odnosa se je lahko oblikoval tako imenovani španski kompromis, diplomatski mehanizem, s katerim je Slovenija odstranila zadržke evropskega soglasja o svojem članstvu v Evropski uniji.

Pa vendar je oba gostitelja, Gonzalesa in Pujola, presenetilo vprašanje, ki se je na obeh sestankih pojavilo skorajda povsem na koncu. Natančno tam, kjer je bilo mesto samo še za zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in zahvalo za takrat tako pomembno špansko pomoč. Drnovšek je namreč govoril o svojevrstnem papirju, ki sta ga septembra 1994 napisala nemška politika Wolfgang Schäuble in Karl Lamers. O njunem predlogu, da bi se zaradi hitrejšega napredovanja lahko ali morala bolj tesno povezati skupina najbolj razvitih držav znotraj Evropske unije. Francoski diplomati so temu kasneje rekli spremenljiva geometrija držav, ki bi prav tako omogočila oblikovanje različnih skupin hitreje napredujočih članic.

Drnovšek je pojasnjeval svojima španskima gostiteljema, da bo lahko prav to vprašanje, danes mu pravimo odločitev o Evropi dveh hitrosti, postalo aktualno, če znotraj EU ne bo dogovora o evropski ustavi kot novem mehanizmu zavezujočega povezovanja.

Zelo podobno je skoraj deset let kasneje, 22. januarja 2004, na srečanju v Davosu razlagal predsedniku evropskega parlamenta Patu Coxu. Da je treba čim prej sprejeti evropsko ustavno pogodbo, saj bo druga možnost le Evropa dveh hitrosti. A vendar se je tako v Španiji kot v Švici vse zdelo precej oddaljeno in tudi zato skorajda nepomembno.

Evropa dveh hitrosti je danes realnost. Slovenija ima znova samo eno možnost: ostati v povezavi z najbolj jedrnim, najbolj razvitim in najbolj povezanim delom Evrope. Za to bomo potrebovali še tretje soglasje. Prvo je bilo politično in družbeno soglasje o osamosvojitvi države, drugo soglasje o vstopu v EU in zvezo Nato, tretje pa bi moralo biti soglasje o naši povezanosti z najbolj jedrnim delom evropskih držav.