Pogled iz ozadja: Todorićeva črna beležnica

Todorić je prvič ostal popolnoma sam. Ve, da ga kadarkoli lahko odpeljejo v zapor.

Objavljeno
01. oktober 2017 22.15
Borut Šuklje
Borut Šuklje

Najverjetneje ne bomo nikoli povsem zanesljivo vedeli, kaj je bilo pravo ozadje predloga dr. Franje Tuđmana o dvesto bogatih družinah, ki naj bi dejansko upravljale hrvaško gospodarstvo in družbo. Kasneje so njegovi najožji sodelavci pojasnjevali, da naj bi šlo zgolj za Tuđmanov spomin na hrvaško plemstvo in misel, da bi bilo tudi v novi državi dobro imeti dvesto podjetnih družin.

Pa je vendar bolj verjetno in tudi v skladu s Tuđmanovim razumevanjem države pojasnilo takratnega predsednika hrvaške vlade in starega mojstra obveščevalnih služb Josipa Manolića, da je bila ideja o dvesto družinah izrečena na predsednikovi večerji s hrvaškimi izseljenci v Kanadi in mišljena kot obljuba nadomestila tistim, ki bodo tudi bogato materialno pomagali pri oblikovanju in delovanju nove oblasti. Kakorkoli, vsi tisti, ki so znali poslušati, so predsednikov predlog slišali dobro. In zelo hitro, takoj po hrvaški osamosvojitvi, oblikovali sistem finančnega inženiringa, menedžerskih kreditov, tajnega partnerstva in političnega klientelizma. Prav temu je bil podrejen sistem črpanja denarja iz deviznih rezerv hrvaške narodne banke za skrito, to je bila državna skrivnost, kreditiranje nakupov podjetij v procesu privatizacije.

Takšna posojila so bila brez devizne klavzule in zaradi strahotne inflacije pravzaprav brezplačna. Družine Kutle, Gucić in Todorić naj bi dobile približno polovico odobrenih posojil te vrste. Ivica Todorić je imel načrt in je v takratni tekmi, komu bo uspelo kupiti več podjetij, vedel, kaj hoče. Morda je naredil samo eno večjo napako, ko je hotel kmetijsko-predelovalni del holdinga razširiti še na področje mleka, ki so si ga delile zlasti družini Rajić in Kutle ter v manjšem delu družina Drk. Takoj je dobil nedvoumen odgovor. Tabloid ST Ekskluziv, ki so ga dejansko urejali v kabinetu predsednika države, z vsebinami pa polnili šefi tajnih služb, je objavil udarno novico o sumljivi politični preteklosti Ivice Todorića in mu napovedal popoln bankrot. Todorić je razumel. Kmalu je on postal tisti, h komur so prihajali po nasvet ministri in predsedniki, pa tudi vsi oni, ki so to šele želeli postati.

Toliko deset let kasneje je Todorić napisal pismo. Verjetno ni pretirana ocena, da je zaradi vsebine in še bolj zaradi pisca, ki se je podpisal s polnim imenom in priimkom, povzročilo nemir v najožjem in najbolj vplivnem delu hrvaške politike. Ivica Todorić, lastnik odhajajočega koncerna Agrokor, je prejšnji petek, 22. septembra 2017, pozno popoldne nenadoma objavil svoj prvi blog. Napisal je, da verjame, da vlada ne bo blokirala ustanovitve neodvisne parlamentarne preiskovalne komisije in preiskave o Agrokorju, ter dodal obtožbo, da je bilo sprejetje posebnega zakona, tako imenovanega lex Agrokor, namenjeno njegovi osebni odstranitvi in nacionalizaciji zasebne lastnine.

Todorić je dan kasneje znova pisal. Očitno presenečen in obenem spodbujen z izjemnim odzivom in še bolj strahom, ki ga je povzročilo prvo pismo, na katero sta se takoj odzvala podpredsednica vlade in gospodarska ministrica Martina Dalić ter predsednik vlade Andrej Plenković. Lastnik Agrokorja ju je namreč obtožil veleizdaje in kriminala, saj da sta ga v imenu vlade z uporabo sredstev izsiljevanja, prisile in groženj prisilila k podpisu soglasja za uporabo posebnega zakona lex Agrokor. V pismih, ki si sledijo, zdaj skorajda sistematično razkriva vsebino posameznih sestankov in srečanj, njihove udeležence in predloge.

Pa vendar je zanimivo vsaj še eno vprašanje. Zakaj se je Todorić odločil in začel pisati. Hiter odgovor bi bil, ker te dni pričakuje končno revizijsko poročilo koncerna za leto 2016, ki bi lahko potrdilo navedbe nekdanjega predsednika sabora Bože Petrova o prirejanju bilanc in prikrivanju grozeče izgube holdinga. Vendar bržkone ni samo to razlog. Todorić je prvič ostal popolnoma sam. Ve, da ga kadarkoli lahko odpeljejo v zapor. In očitno ve, da je edino orožje, ki mu je še ostalo, njegova črna beležka, zapisi in navedbe o desetletja dolgem sobivanju z oblastjo. Ter o vseh, ki jim je na oblast pomagal. Z imeni in priimki, datumih srečanj ter vsemi drugimi neprijetnimi podrobnostmi.