Pogled iz ozadja: Umirimo cestne ubijalce

V prometne konice in na izpostavljene ceste bi poslal neuniformirane policiste 
v neprepoznavnih avtomobilih 
različnih znamk. Pa bi videli zlodeja »potencialni ubijalci«.

Objavljeno
22. september 2017 16.09
Božo Dimnik
Božo Dimnik
Če bi me v Švici omamili in nezavestnega pripeljali v Slovenijo, me posadili za volan na neznani prometni cesti, me prebudili in ukazali, naj vozim, bi po desetih minutah vožnje po vedenju voznikov uganil, da sem v Sloveniji! Toliko predrznih, nesramnih, nevzgojenih, objestnih, nekulturnih in – mirno jim lahko rečemo – zločinskih posameznikov, ki se vrivajo iz ene kolone v drugo na preobremenjenih avtocestah in v prometnih konicah, kadar zaradi gostega prometa vozniki vozijo v dveh kolonah, v Švici človek niti približno ne more videti.

Tudi v Švici so pred sedemdesetimi leti, ko sem bil prvič tam, vozili drugače, še posebej v italijansko in francosko govorečih kantonih. Toda po hitrem povečevanju prometa ni trajalo dolgo, da so spametovali predrzne voznike. Ob robu avtocest so v Švici in Nemčiji takrat postavljali table z napisom »Ausbrechen verbrechen« (vrivati se je zločin) in z nekajletnim nadzorovanjem in strogim kaznovanjem nesramnih voznikov je policiji uspelo občutno zmanjšati število najhujših prometnih nesreč.

Pri nas za slednje krivijo skoraj izključno preveliko hitrost. To drži največkrat le takrat, ko se tej za volanom pridruži brezvestnost. Cilj naše prometne preventive naj bo torej izločanje teh voznikov iz prometa. Vsakokrat, ko se peljem v Koper, naštejem vsaj deset takih potencialnih ubijalcev. So pa tudi počasneži, ki ustvarjajo nepotrebne kolone in razburijo sicer pohlevne voznike, da postanejo nepredvidljivi. Prehiter in trezen voznik ponoči na prazni avtocesti ne ogroža nikogar.

Domišljam si, da vem za rešitev, kako zmanjšati število najhujših prometnih nesreč. Oprostite, če sem idejo »preplonkal« iz švicarske prakse: v prometne konice in na izpostavljene ceste bi poslal neuniformirane policiste v neprepoznavnih avtomobilih različnih znamk in z neprepoznavnimi registrskimi tablicami. Pa bi videli zlodeja samo tisti »potencialni ubijalci«, o katerih govorim. V nekaj letih bi bilo za več kot pol manj prometnih nesreč, obenem pa tudi manj preklinjanja čez policijo, ki se pogosto preveč ukvarja s stoječim prometom in treznimi, izkušenimi, kulturnimi vozniki, ki so pred križiščem, da bi ujeli zeleno, pospešili in nekoliko prekoračili dovoljeno hitrost.

Zveni preprosto in tudi je, samo prepisati je treba – vse, kar so v Švici ali drugje po svetu že naredili, uzakonili ali izboljšali. Enako v zdravstvu, s katerim se mučimo, ugibamo že petindvajset let, pa v ekonomiji, bančništvu itd. In v tem primeru »plonkanje« ne velja za plagiat, da ne bo pomote.

Naj končam s prometom. Rad vozim hitro in kronični počasneži mi gredo neznansko na živce, pa vendar, ko so me umirjali v Švici, sem ugotovil tole: za nekaj več kot sto kilometrov dolgo pot iz Chura do Züricha sem bil pri načrtno prehitri vožnji (do sto petdeset kilometrov na uro) borih šest minut pred samim seboj, ko sem se držal predpisanih sto dvajsetih kilometrov. Predpisana največja hitrost je norma za povprečnega voznika in prav je tako. So pa za najhujše prometne nesreče veliko bolj krivi predrzni kot pa prehitri vozniki. Tako govorim na podlagi izkušenj iz Švice in po več kot treh milijonih prevoženih kilometrov na vseh kontinentih sveta.