Tiskane izdaje
Ena od afer, ki je minule dni pretresla Slovenijo, je vprašanje enormnih honorarjev profesorske elite, ki jih zaslužijo ob rednem delu. Po vašem je temeljno vprašanje pri tej zadevi, kakšen je bil pravzaprav izplen njihovega dela. Kako bi lahko to po vašem sploh preverili?
Če država porabi milijardo in pol za takšne honorarje, verjetno na drugi strani obstajajo neki izdelki, elaborati, študije, eseji, torej gora papirjev, ki jih je plačala država.
Nihče ne dvomi, da je za ta denar nastalo kar veliko papirja, ampak, kako bi ta pričakovani učinek izmerili …
Pogovarjava se o tem, kaj od izdelkov za ta denar je bilo dejansko uporabnega oziroma ali je dalo dodano vrednost tej državi. Nikjer nisem zasledil, da smo svetovna velesila v družboslovni in ekonomski znanosti. Pa bi za tak denar to pričakoval. Sam bi to milijardo in pol evrov nekajkrat raje namenil zavodu za zaposlovanje za odpiranje novih delovnih mest ali pa za subvencije za prve zaposlitve.
Smešno se mi zdi, ko slišim, da so bili honorarji zasluženi z delom na trgu. Na kakšnem trgu neki, razen če ne mislijo na trikilometrsko razdaljo med pisarnami na Dunajski in Šubičevi. Če pa je bil naročnik iz Maribora, so morda zaprosili še za sredstva za internacionalizacijo? To zame ni trg, koliko od teh 1,4 milijarde je bilo naročil iz realnega sektorja? Prepričan sem, da so to bila bolj ali manj 'incestna' naročila državnih ali paradržavnih institucij pri kolegialnih državnih univerzah.
Niste odgovorili na vprašanje, kdo naj izmeri učinke porabe tega denarja. Naj bodo to spet novinarji?
Saj imamo institucije za take primere. In zelo radi ustvarjamo nove za preiskave, če nam stare niso več všeč za take primere. Je pa to zrcalo stanja v naši družbi. Za razliko od drugih ne krivim direktno tistih, ki so mastno služili, saj so lepo povedali – sistem pač to omogoča. Tako je pri nas, že od avtocest naprej. Po tej logiki tudi Ivan Zidar ni nič kriv, saj je samo izrabil priložnost, ki jo je imel oziroma mu jo je ponudila država. Je pač izstavil višje račune.
Še danes mi v glavi odzvanja eden njegovih intervjujev, ko so ga vprašali, zakaj ima Slovenija najdražje avtoceste na svetu. Povedal je, da zato, ker so najboljše. Sledilo je podvprašanje, ampak zakaj so najboljše, in odgovor je bil, ker so najdražje. To je ta zgodba. Zgodba z avtorskimi honorarji se mi zdi zelo podobna. Mi kot družba odraščamo in to so tegobe adolescence.
Nismo po več kot dvajsetih letih državnosti vendarle že blizu odraslosti?
Evolucija je lahko nepredvidljiva. Nekateri vse življenje ne odrastejo.
Načeloma bi se bilo s tem mogoče strinjati, ampak midva govoriva o državi.
Honorarji so le ena od afer, verjamem, da bi in da bomo našli afero v čisto vsakem 'becirku', nekatere so vredne manj, nekatere so ali pa še bodo težke milijarde, Teš 6 je še vedno aktualen, in ko bo recimo kdo hotel bolj natančno pogledati v zdravstvo, bodo morda honorarji kar naenkrat drugorazredna tema. To je naša realna Slovenija leta 2015. Razparcelirana med posamezne interesne skupine.
Če bi Slovenijo vodil en sam klan ali lobi, bi bile vse težave elegantno rešljive, ker pa je razdeljena na toliko klanov in lobijev, ki jim to stanje ustreza, preprosto želja po spremembah ne more postati dovolj velika. Zakaj bi spreminjali nekaj, če v takšnih razmerah nekateri zelo dobro živijo? Naj traja. Žal le za nekatere.
Pokažite s prstom!
Državna podjetja, zdravstvo, energetika, sistem delitve javnih sredstev, visoko šolstvo ... Povsod so že navajeni, da od države dobijo in jemljejo več, kot ji dajejo. Žal tudi neodgovorno trošijo tisto, kar jim je zaupano. To je velik problem te družbe. Popolna odsotnost etičnih vrednot.
Afere se vrstijo druga za drugo, zdaj mediji glodajo že nove kosti – zlorabo vojaške obveščevalne službe, ki si jo je dovolil obrambni minister Janko Veber v primeru prodaje Telekoma. So afere ustvarjene za preusmerjanje pozornosti od pomembnih stvari ali smo res povsem kaotična država?
Ah, ta zadeva z ministrom Vebrom se mi zdi za Butale. Še mene kot direktorja Duola zanima, kdo bo bodoči lastnik Telekoma, da vidim, kdo mi bo lahko brskal po telefonskih izpiskih in podatkovnih izmenjavah. Absolutno mi je jasno, da mora to zanimati tudi ministrstvo za obrambo oziroma OVS. Druga stvar je seveda, kako je ta podatek prišel v javnost. To zamerim politiki. Medtem ko pod mizo kupčkajo z milijardami državnega premoženja in imeni nadzornikov, pred kamerami licemerno moralizirajo in se zgražajo. Pa še sami ne vedo, zakaj pravzaprav. Kaže, da so bili spet na delu spin off mojstri teorij zarote. Če sem rahlo ciničen, bi rekel, da so to afero verjetno sproducirali na primer profesorji na kakšni fakulteti, v jezi, ker sami niso dobili naročila, da v popoldanskem času izdelajo študijo posledic prodaje Telekoma.
Ocenjujete torej, da imamo kot družba resen problem z etiko in moralo?
Da, o tem sem prepričan in da je to temeljni vzrok vseh naših težav. Imamo formalno demokracijo, nimamo pa kulture demokratičnega ravnanja. Žalosti me, da na primer prejemniki astronomskih avtorskih honorarjev ne vidijo, da delajo nekaj narobe, da je njihovo dejanje etično sporno. Skandinavec se, preden kaj naredi, vpraša, ali bo tisto, kar bo storil, morebiti etično sporno. Medtem ko se Slovenec za nazaj sprašuje, ali je njegovo dejanje kaznivo, in ob tem še žuga z evropskim sodiščem.
Zakaj je pri nas tako drugače kot pri Skandinavcih, ki jih omenjate?
Ker smo še vedno sredi procesa razvoja družbe in države. Nič drugega. To, da nam je bila z lastno državo dana možnost, da v zelo kratkem času pridemo do nečesa svojega, za kar nekatere druge družbe potrebujejo nekaj generacij, je bilo super. Z novo državo je bila vsem dana možnost, a spremenila se je v odprti lov za materialnimi dobrinami. Denar je prehitel naš moralno-etični razvoj. Nastal je velik vakuum, ki nas je zdaj posrkal vase.
Ampak, ne morete vendar kar trditi, da smo vsi državljani neetični materialisti.
Preprosto moramo vsi skupaj odrasti kot zrela družba. Odrasli bomo, ko bomo uvedli novo lestvico vrednot, kot so solidarnost, sodelovanje, skromnost in samoomejevanje. Nikogar ne krivim za to stanje in seveda ne trdim, da smo vsi takšni, verjamem, da nas bo vedno več drugačnih, žal pa je tukaj še faktor časa in ta je problem. Ker drvimo v spiralo brez vrnitve, trošimo vedno hitreje in veliko več, kot ustvarimo. To je treba ustaviti. Pika. In to je osnovna in daleč najpomembnejša naloga vlade in predsednika. Skoraj bi to morala biti edina naloga. Ne pa razne afere in kupčkanje z nadzornimi sveti in ne privatizacije in sploh ne OVS.
Slovenijo vidite grdo.
Ne. Vidim jo takšno, kot je.
Kakšno pa?
Realno. Če nekaj poveš po pravici in tako, kot je, to še ne pomeni, da si povedal nekaj grdega. Slikati si stvari drugačne, kot so, je lahko privilegij umetnikov, v poslu so stvari črno-bele. Še odtenki sive so bolj literarna kot realna kategorija.
Zelo veliko ste v tujini, več kot doma. Nas tudi zunaj vidijo takšne, kot pravite, da smo?
Slovenija tujine ne zanima. Smo premajhni, da bi bili za kogarkoli zanimivi, razen morda za tiste, ki z enim očesom gledajo na privatizacijsko premoženje. Sicer pa imajo težave, takšne ali drugačne, povsod po svetu. Le da se večina zna in upa spoprijeti z njimi in ne beži od njih, tako kot delamo mi.
Pravite, da moramo trošiti toliko, kot ustvarimo, in ne več. Kako to doseči, pa naj ugotovi premier. Kako ocenjujete delo sedanje vlade? Eden izmed nekdanjih dolgoletnih ministrov ocenjuje, da je slabo, ker že drugo slovensko vlado vodi praktikant.
Moja ocena sedanje vlade je nezadostna, in to iz povsem enostavnega razloga – do tega trenutka ni ničesar naredila. Čas je že, da pokaže kakšen konkreten rezultat. Neskončno razmišljanje ni garancija, da bodo odločitve, ko bodo sprejete, tudi pravilne.
Premier Miro Cerar je nedavno potožil, da njegovo vlado napadajo, ker je začela dobro delati.
Ne verjamem, da je tako smešna izjava lahko njegova?! Ne poznam vlade na tem svetu, ki bi bila všeč vsem, ali pa vlade, ki ne bi nikogar motila. Taka izjava, če je res premierova, kaže na pomanjkanje čuta za samokritiko … Eden od velikih deficitov naše družbe je institut odgovornosti. Lahko delegiraš naloge drugim, nikoli pa ne moreš delegirati svoje odgovornosti. Ta je tvoja in ostaja vedno tvoja, ne glede na to, kako bo tisti, ki si mu zaupal nalogo, to opravil.
Pred časom ste izjavili, da ne bi hoteli biti minister za gospodarstvo, ker bi imeli povsem zvezane roke. Če bi bili na mestu finančnega ministra Dušana Mramorja, ki mu je politika zavrnila izbor kandidatov strokovne komisije za nadzornike SDH, bi odstopili?
(globok vzdih) Še enkrat pravim, vse, kar se nam dogaja, se dogaja nam vsem. To je naše zrcalo. Ne morem razumeti, kako enostavno lahko nekdo vzpostavi dvom o izboru strokovne komisije. Nato pa ob moralnih zavezah te vlade na koncu spet vse popredalčka na leve in desne, koalicijske in opozicijske. Ni razlike med to in prejšnjimi vladami. Žal. Sprašujete me, kaj bi naredil na Mramorjevem mestu. Nikoli nisem bil, nisem in zanesljivo nikoli ne bom politik. Zato ne znam razmišljati politično. Vem pa, da z moralno-etičnimi principi ne bi nikoli barantal. Torej, ko bi moral tehtati med svojimi moralnimi načeli in položajem, mi je povsem jasno, da bi se takoj odpovedal ministrskemu položaju. Brez vsakega dvoma.
Ampak verjamem, da ministrska pot ni lahka. Tako smo zakomplicirali svojo državo, da tudi če bi res hotel, v enem mandatu težko izvedeš kakšno veliko spremembo. Če ne prej, se vsak bolj resen poskus sprememb ustavi v koalicijskem situ. Tam pač ne gledajo na spremembo, ali je koristna za državo, ampak, ali je koristna zanje. In ne sme prinesti preveč plusa nasprotni strani ...
Tak je lahko primer internacionalizacije slovenskega gospodarstva in služb, ki se ukvarjajo z njim; urad predsednika države, urad predsednika vlade, GZS, Spirit, gospodarska diplomacija na zunanjem ministrstvu, ministrstvo za gospodarstvo, STO ... pa sem verjetno še kaj pozabil. Vsaka od teh institucij konkurira drugi z enakimi programi in se bori za razdelitev denarja za isti namen, državne institucije se drenjajo pri istem koritu, vsak potem dobi nekaj denarja. In tako pršimo denar, čeprav bi lahko s koncentracijo sredstev in programov naredili veliko več konkretnega … Dogaja se nam, da na en teden potujejo slovenske delegacije v iste države in celo k istim sogovornikom. Sram nas je lahko.
Zdaj govorite o slabi organizaciji, omenili pa ste težave, ki jih prinaša koalicijsko usklajevanje. Ali torej menite, da bi bil za Slovenijo boljši večinski volilni sistem, prek katerega ena stranka prevzame absolutno oblast in hkrati odgovornost, odpade pa kupčkanje?
Trenutno sem v bistvu privrženec tehnične vlade, pa kakorkoli se že imenuje vlada brez politikov. Ker politika dokazano ni sposobna voditi te države in je čisto vseeno, v kateri obliki in kakšni koaliciji. Žal je vsaka vlada in bo tudi vsaka prihodnja le minimalni kompromis med stvarmi, ki bi jih morali narediti, in tistimi, ki jih ne smemo narediti zaradi določenih interesov. Politiki seveda ni v interesu tehnična vlada, ker ne more 'okopavati'. Pogosto se spomnim na pogovor s predsednikom Islandije Ólafurjem Ragnarjem Grímsonom, ki smo ga vprašali, kaj so Islandci storili, da so se rešili in so danes spet na pravi poti. Odgovoril je: rešila nas je enotnost. Kako pa ste jo dosegli, sem ga vprašal. Odgovor je šokiral: ničesar nismo storili, enotnost pride sama od sebe, takrat, ko je čas.
Ko si torej povsem na dnu,
Ali s to primerjavo kritizirate izbrani model sanacije bank pri nas?
Čas bo pokazal, ali je bil pravi ali ne, zanesljivo pa to ni bila zadnja sanacija. Niti ne razumem najbolj, za koga te sanacije sploh delamo. Za nas ali za EU in ECB? Ta neizmerna lahkost premetavanja virtualnega denarja me skrbi. In pa to, da si je država pri tem dovolila razlastninjenje. Naše banke vključno z Banko Slovenije me spominjajo na bankomat, na katerem je vedno bolj pogosto nalepljen listek 'Oprostite, ne deluje'.
Lahko to razumem kot informacijo, da so vzeli tudi vam?
Ne, nisem med tistimi nesrečniki. Verjamem zgolj v realne oblike denarja in nimam nobenih ne tako in ne drugače izvedenih bančnih papirjev. Sem pa prepričan, da je vsak tak poseg v premoženje, ki je ustavna kategorija, sporen. Saj nismo v letu 1945. Država si tega ne bi smela privoščiti. Pika. Ko preberem v medijih, da je izbrani model sanacije slovenskih bank posledica znanja angleščine referenta na finančnem ministrstvu, postane vse skupaj že bizarno.
Ker govorite o tehnični vladi, vidite koga, ki bi jo vodil oziroma bil član te ekipe?
Ne, nikoli nisem razmišljal o teh imenih, niti tako na hitro v Sloveniji ne vidim človeka, ki bi jo lahko vodil. Ko govorim o tehnični vladi, govorim o ljudeh, ki so sposobni popeljati to državo iz krize in bi morali biti popolnoma, ampak res povsem apolitični, čeprav je danes to utopija. Morda bi morali po takšnega novega mandatarja kar v porodnišnico (smeh). Ah, včasih se mi zdi, da v Sloveniji niti papež ne bi mogel biti premier, in to iz povsem preprostega razloga – zagotovo bi tudi pri njem našli kakšno afero.
Ste zdaj kritični do medijev, ki jih skoraj dnevno producirajo, za vsakim razkritjem pa je praviloma čisto konkreten interes?
Nisem kritičen do medijev, poročate in pišete pač o tem, kar se prodaja oziroma bere. Edina stvar, ki jo zamerim, je, da ob zahtevah po brezmadežnosti drugih sami niste takšni; pogosto premalo preverjate dejstva, preveč je kiksov, tudi sproduciranih afer, prikritih variant blatenja v interesu nekoga in podobno. Prevečkrat se, žal, le kislo nasmehnem, ko odprem določen časopis in preberem točno določen članek.
Tale pogovor deluje precej brezizhodno …
Meni ne, zakaj se vam to zdi? Če razmišljaš po šahovsko, se navadiš postavljanja vprašanja 'zakaj'. Slovenci se premalokrat to vprašamo. Koliko manj bi bilo neumnih odločitev, če bi malce premislili, preden kaj storimo.
Odgovor na vaš 'zakaj' je verjetno vedno enak – da bodo prihodki vašega podjetja višji.
Ne razmišljam tako ozko, kot pravite. V poslu mi je nagrada dejstvo, da nas kupci kupujejo raje kot konkurenco; to mi je v veliko večje veselje kot kakršnakoli realizacija, in pa dejstvo, da rastemo in razvijamo vedno nove in boljše produkte.
Zakaj nočete govoriti o svoji izraelski stranki? O razvoju in sodelovanju z njo je slišati kar nekaj zanimivih reči.
O tem ne govorim, ker je to vojaška tajnost. Ne zaradi sramovanja, ampak ker se o teh stvareh preprosto ne govori ...
Kar pomeni, da vas verjetno 'spremljajo' tudi vojaški obveščevalci.
Verjetno tudi, a s tem se ne ukvarjam ...
Niste previdni pri pogovorih po telefonu?
Ne, saj nimam kaj skrivati, bolje je nič skrivati in vse povedati, saj je tako manj možnosti, da bi ti oni povedali, kaj vse vedo o tebi, morda tudi kaj, česar še sam ne veš.
Na Expu v Milanu boste predstavili dve novosti – rastlinjake in skladišča za kmetijske izdelke. Kakšen bo za vas strošek sodelovanja in ali pričakujete za to delno pomoč države?
Tako je, predstavili bomo ti dve novosti v naši proizvodnji, v Milanu se bomo predstavljali 14 dni, kakšen bo strošek, še ne vemo točno. Pri tem ničesar ne pričakujem od države, kot nikoli, nikdar in nikjer nismo, če imate v mislih finančno pomoč. Najbolj nam lahko pomaga, da julija, ko se bomo osredotočili na obisk večine afriških kmetijskih ministrov, prideta na sejemski prostor minister za kmetijstvo in morda tudi za gospodarstvo in data državno težo dogodku.
Pred Milanom bomo šli sredi aprila še v Rim na večji dogodek, ki ga organizira svetovna organizacija za prehrano in na katerem se bomo predstavili afriškim kmetijskim ministrom. Ob pomoči našega rimskega veleposlanika pa ob robu tega dogodka načrtujemo še nekaj promocijskih predstavitev agro programa.
Ste zadovoljni z našo gospodarsko diplomacijo?
Sem, zelo. Zunanjemu ministru Erjavcu bi morali z zakonom prepovedati opravljati kakršnokoli drugo ministrsko funkcijo, ker je na tej res dober. Najboljši doslej, razume nas, pomaga, je eden redkih, ki je pripravljen zaradi interesov gospodarstva odpotovati skoraj kamorkoli in pomagati odpirati vrata. To potrebujemo, da nam nekdo odpre vrata, prodati znamo sami. In kar je mogoče še bolj pomembno, velik 'like' tudi veleposlanikom in njihovim ekipam, ki so danes vzor sodelovanja gospodarstva in države. Kot dan in noč, če pogledam stanje na primer pred štirimi leti ...
Čeprav pravite, da redko, si tudi vi privoščite kakšen močan tvit. Na primer: 'Smo tako bolna država, da ne potrebujemo dodatnega zdravstvenega zavarovanja.' Ali pa: 'Slovenija. Porscheji pred zapori, zaporniki v parlamentu, osebni bankrotiranci v vilah ob morju. Kako naj to razložim tujim partnerjem?' Greva h konkretnemu?
Ah, to sem asociiral s stanjem Slovenije in temi našimi bolnimi razmerami, v katerih se naši državi ne izplača iti niti do zdravnika, saj nam ne more pomagati; posledično torej ne potrebujemo niti dopolnilnega zavarovanja. Motijo me vse te namere za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja; ne morem se znebiti občutka, da gre bolj za reševanje zasebnih konfliktov, zapakiranih v politični interes, kot za resno strokovno utemeljeno odločitev. Naj se odgovorni raje posvetijo strukturnim spremembam slovenskega zdravstva. Sistem je v vseh dimenzijah še vedno v globokem socializmu, medtem ko minister za finance ugotavlja, da smo že globoko v kapitalizmu. To velja tudi za druge velike sisteme, pokojninski, šolski, javno upravo.
Čas je, da zarežemo v stroške. Nehajmo že parlamentirati, številke so povsem jasne, gospodarstvo je v zadnjih desetih letih izgubilo 120.000 delovnih mest, javni sektor se je pa, ob dejstvu, da nam je močno padel BDP, napihnil za 10.000 delovnih mest. Kaj je vendar še treba preračunavati?! Sem prvi, ki nasprotuje nižanju plač, in prvi, ki trdi, da mora javne plače prejemati manj ljudi. Župan Moskve je prejšnji teden napovedal, da bo odpustil tretjino od 30.000 zaposlenih – ker je kriza in ker živimo v dobi računalništva, ko informatizacija zmanjšuje potrebo po administraciji. V kateri dobi pa živimo v Sloveniji?!
Kako se financirate v Duolu, z zadolževanjem pri bankah v Sloveniji ali na tujem, kreditiranje gospodarstva namreč strmo pada – posojila so se v enem letu skrčila za tretjino?
Financiramo se predvsem iz lastnih sredstev, v sezoni imamo revolving kredite, da sfinanciramo proizvodne cikle, načeloma pa rastemo zgolj in predvsem z lastnimi sredstvi. Dobička si ne izplačujem, v celoti ga investiramo nazaj v podjetje.
Kakšna je vaša plača?
Okoli 2500 evrov na mesec.
Kako bi komentirali ekscesno visoke plače nekaterih menedžerjev?
Jih ne komentiram, niso moj problem. Drugim nikoli ne gledam v žep. Razen, če to ni tudi davkoplačevalski denar.
Na katerih trgih prodajate svoje izdelke? Po svetu ste postavili več kot 1200 balonov za različne namene.
Ves svet je naš trg. Predlanskim smo prodrli v Latinsko Ameriko, letos smo prišli v Afriko. Smo prva tovrstna firma z referencami v zalivskih državah in eno redkih slovenskih podjetij, ki mu je uspelo odškrniti košček kolača od zimskih olimpijskih iger v Sočiju … Za zdaj je razmerje 70 proti 30 v korist športnih objektov, v dveh letih pa bomo to obrnili na glavo in bodo naš osrednji produkt napihljivi rastlinjaki na vetrno in sončno energijo.
Govorim o nečem, česar še ni bilo, to mi je bil izziv. V puščavi, kjer ni elektrike, vzgajati solato in drugo zelenjavo v naših balonskih rastlinjakih. Ni to krasna ideja? Ker imajo Egipt in nekatere druge države v Afriki že prostorske težave z rodovitno zemljo, morajo iskati rešitve v tako imenovanem vertikalnem kmetijstvu. Ko je treba povečati količino pridelka na omejenem prostoru, vstopamo mi, saj je prek naših rešitev za vertikalno kmetovanje mogoče povečati pridelane količine za štirikrat in tudi več.
Kriza nasploh in kriza v gradbeništvu sta vam prinesli več posla, kajne?
Absolutno. Kriza je priložnost za Duol. V krizi investitorji težijo k pocenitvi. Naše rešitve balonskih hal so nekajkrat cenejše od fiksnih objektov, ob tem, da je kvaliteta uporabe objekta skoraj enakovredna. V Skandinaviji skoraj nihče več ne gradi velikih športnih dvoran, pač pa gradijo pod baloni.
Ne glede na energijsko potratnost balonov glede na zidane objekte?
Ne glede na to. Preprosti izračuni pokažejo, da je potrebno 28 do 30 let za izenačitev stroškov nabave in energetske porabe obeh objektov. Računica na kratki rok je izrazito v korist balonov. Res je, da je fiksni zidani objekt trajen in arhitekturno bolj sprejemljiv, vendar bistveno dražji, tudi do desetkrat.
Napovedali ste, da bodo baloni namenjeni tudi za prebivališča delavcem.
Napoved smo že uresničili. V Rusiji na polotoku Jamal in v Kazahstanu stojijo naši baloni, ki so bivalni objekti za rudarje in delavce na naftnih poljih.
Prihodnost 'gradbeništva' so torej po vašem balonski objekti?
Glede na razvoj tehnologije, onesnaženost zraka, širjenje gradenj na klimatsko ekstremne površine je to zanesljivo tržna niša prihodnosti. Ne trdim, da bodo prav vsi objekti balonski, jih bo pa vedno več in uporabni bodo za čedalje več stvari.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
