Kajzerce: Ponesli so Slovenijo v svet

Bil je menda precej lep dan v mestu Milwaukee v zvezni državi Wisconsin, kjer sta zakonca Murray sedela na verandi – Linda je pila limonado, George pa pivo – in zrla v televizor, na zaslonu katerega je potekala republikanska konvencija v Clevelandu. »Oh, prva dama bo govorila,« je čivknila Linda, ko je zagledala Melanio, in dodala: »Prava lepotica!« George je nagnil steklenico, nato pa se mu je zaletelo. »To sem že nekje slišal!« je skoraj nerazumljivo, a dovolj glasno bevsknil med tem, ko se mu je pivo penilo okoli ust in ko je z njim poškropil svojo majico brez rokavov. »Ti boš že vedel,« je dejala Linda, ki svojega navdušenja nad republikanci nikoli ni razkrila soprogu, navdušenemu demokratu. Vedela je, da ima prav – George se je, odkar se je leta 2004 upokojil, strastno zanimal za politiko. Od upokojitve sta imela tri televizorje; v kuhinji je bil njen, njegova sta bila v dnevni sobi in na verandi. Na obeh sta bila nenehno vklopljena programa s 24-urnimi novicami.

»Packa plagiatorska!« je znova zavpil in dodal: »To je govorila že Michelle Obama leta 2008!« Linda se je nerodno odkašljala in dejala: »Morda ni vedela. Ona je Slovenka ...« George je nemudoma vzel v roke tablico, na kateri je spremljal The New York Times in poguglal tri ključne besede. Plagiat, govor in Slovenija. »Vedel sem, tam vsi najpomembnejši kradejo govore,« je dejal in tablico podal Lindi: »Preberi tole, tu je nekdanji slovenski premier Janez Janša gladko prepisal govor britanskega premiera Tonyja Blaira. In za to je celo dobil nagrado. Pa kakšna država je to?«

Linda, ki ji je bila morebitna bodoča prva dama izrazito pri srcu, je brala Janšev govor: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« In še Blairovega: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« George je pribil: »Tu imaš ti tvoje republikance. Naše in slovenske!« A Linda se tokrat ni dala: »Ha! Kaj pa tvoj demokratski podpredsednik ZDA Joe Biden? Spomni se njegovega govora iz leta 1987, ko je kandidiral za predsednika ZDA in je v enem od svojih govorov gladko skopiral govor takratnega predsednika britanske laburistične stranke Neila Kinnocka. Biden ni nikoli priznal napake, pozneje se je izgovarjal, da ni vedel, od kod je dobil zamisel za sklepni del govora.«

George je nekoliko zardel, a je kot strokovnjak za ameriško notranjo politiko in demokratsko stranko vedel, da ima Linda prav. Nerodno se je odkašljal in še naprej drsel s prsti po tablici ter nervozno vtipkoval »govor« in »Slovenija«. Iskal je in iskal, dokler se mu ni na zaslonu pojavila še ena premierka. Alenka Bratušek. A veselil se je prehitro, ugotovil je, da je dama zablestela zgolj z govorom, ko je bila zaslišana kot kandidatka za podpredsednico evropske komisije oziroma za evrokomisarko. Odšel je v hišo po novo pivo in se tiho čudil Slovencem, ki svetovno slavo poberejo le s svojimi govori. »Zanimiv način, bolje slaba kot nobena reklama,« je zamrmral George in zavrnil Lindo, ki mu je kazala fotografije Prevca in Mazejeve. Sedel je v svoj ležalnik, se rahlo zagugal in siknil: »Kopipejstarji.«

Na koncu pa v Sloveniji vendarle vemo, da tisti znani stavek vendarle velja: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši govorniki in plagiatorji.« Kljub tej ugotovitvi pa specialisti naše redakcije – da bi zadostili osnovnemu pravilu RTV Slovenija, torej uravnoteženosti – neutrudno prečesavajo vse govore politikov, tudi tistih iz antične Grčije, da bi našli del govora, ki govori o tem, da so nocoj dovoljene sanje in da je jutri nov dan. Za zdaj še brez uspeha. Se pa trudimo.