Tiskane izdaje
Kaj nam torej povejo podatki o dogajanju v bankah? Prenehala se je krčiti bilančna vsota bančnega sistema, in to predvsem zaradi velike rasti posojil v zadnjem mesecu preteklega leta, ko se je njihov obseg povečal kar za 830 milijonov evrov. Podatki Banke Slovenije kažejo, da se je skozi vse preteklo leto krepil trend rasti posojil fizičnim osebam, rast stanovanjskih posojil je bila stabilna, rast potrošniških posojil pa pospešena in je bila v zadnjih treh mesecih večja kot rast stanovanjskih posojil. Ljudje povprašujejo predvsem po posojilih s fiksno, nespremenljivo obrestno mero, čeprav so ta dražja kot tista z variabilno.
Razlog za takšno zadolževanje tiči v tem, da se posojilojemalci tako na dolgi rok počutijo bolj varne, saj vedo, kolikšni bodo vsak mesec obroki. In da se (če je v posojilni pogodbi res tako zapisano) ves čas odplačevanja ne bodo spreminjali. Hkrati je pri odločanju najbolj pomembno dejstvo, da so obrestne mere trenutno na zgodovinsko nizkih ravneh. Celo zveza potrošnikov je svetovala najem kredita s fiksno obrestno mero, ne glede na to, da je tak kredit na začetku dražji, ker so »dolgoročni stanovanjski krediti z nespremenljivo – fiksno obrestno mero veliko varnejši za potrošnika«. Tako ni presenetljiv podatek, da je delež stanovanjskih posojil s fiksno obrestno mero lani dosegel 40 odstotkov in je bil glede na leto prej večji za skoraj dvajset odstotnih točk. V preteklosti je bil njihov delež zanemarljiv.
Kako so se odzvale banke
V območju evra je inflacija prejšnji mesec prvič v zadnjih štirih letih zrasla na dva odstotka, kar je zgornja meja razpona, ki ga Evropska centralna banka (ECB) ocenjuje kot zaželenega oziroma primernega. Tudi svet banke minuli četrtek ni spremenil svoje ključne obrestne mere. Nekateri analitiki medtem že napovedujejo, da bi lahko ECB v drugi polovici leta obrestne mere začela postopno dvigovati. Se torej bliža konec obdobja zgodovinsko nizkih obrestnih mer?
Banke so se na te špekulacije očitno že odzvale in začele krčiti ponudbo priljubljenih stanovanjskih posojil s fiksno obrestno mero. Nekatere so jih prenehale tržiti, druge so že povišale fiksno obrestno mero, nekatere to napovedujejo, tretje pa so skrajšale ročnosti tovrstnih posojil. Tako se skušajo zavarovati pred dolgoročnim tveganjem, ki jim ga prinašajo fiksne obrestne mere, in si hkrati zagotoviti zaslužek.
Kaj to pomeni za posojilojemalce? Že najeti krediti s fiksno obrestno mero bodo, ko bo euribor začel rasti, v primerjavi s posojili, obrestovanimi z variabilno obrestno mero, postali ugodnejši, saj se posojilojemalcem anuitete ne bodo spreminjale tako kot tistim, ki so se v banki zadolžili po spremenljivi obrestni meri. Njihove mesečne obveznosti posojil s fiksno obrestno mero bodo ostale nespremenjene, medtem ko se bodo anuitete tistim, ki so se zadolžili po spremenljivi obrestni meri, zvišale.
Banke konkretne
V državnih Abanki in NLB glede svoje obrestne politike ne povedo nič konkretnega. Je pa pred časom prvi mož NLB Blaž Brodnjak izjavil, da se cenovnega dampinga, ki se ga gredo nekatere banke v tuji lasti, ena takšnih naj bi bila po njegovem SKB, v NLB pri stanovanjskih posojilih ne morejo iti ter da bodo s tega vlaka izstopili. Brodnjak je javno izzval z vprašanjem, ali SKB s svojimi cenami sploh pokrije stroške odobrenih posojil.
V SKB so njegovo namigovanje, da bi s (pre)poceni stanovanjskimi krediti ustvarjali minus, seveda zavrnili. SKB sicer aktivno trži posojila s fiksno obrestno mero s 25-letno odplačilno dobo. »Trenutno odobrimo precej več stanovanjskih kreditov s fiksno obrestno mero kot kreditov s spremenljivo. Večinski delež kreditov s fiksno obrestno mero je posledica tega, da so fiksne obrestne mere ugodne, in tega, da je fiksna obrestna mera, še posebej pri dolgoročnih kreditih, zaradi nespremenljivosti zanje bolj varna. Zanemariti ne kaže niti dejstva, da SKB v svoji ponudbi kreditov s fiksno obrestno mero zagotavlja strankam takšno, kot je bila dogovorjena ob sklenitvi posla, vse do konca odplačilne dobe. V pogodbah torej ni nobenih klavzul, ki bi omogočale oziroma predvidevale naknadno spremembo prvotno dogovorjene fiksne obrestne mere,« razlagajo v SKB. Fiksne obrestne mere za stanovanjska posojila so nazadnje spremenili na začetku februarja, ko so jo tistim do deset let znižali za 0,2 odstotne točke.
Abanka pa je prenehala tržiti dolgoročna stanovanjska posojila s fiksno obrestno mero do 25 let. In skrajšala dobo. Zdaj je najdaljša odplačilna doba za kredite s fiksno obrestno mero za njene komitente 15 let, za nekomitente pa je še krajša.
V NKBM poudarjajo, da so dolgoročni krediti s fiksno obrestno mero še naprej del njihove ponudbe. Deleži kreditov s fiksno obrestno mero so odvisni od tipa kredita, prevladujejo pa taki s spremenljivo obrestno mero. V Gorenjski banki, ki nam je edina razkrila delež stanovanjskih posojil s fiksno obrestno mero, pravijo, da je ta dosegel že 40 odstotkov. Obrestne mere so nazadnje spremenili pred letom dni, zdaj načrtujejo spremembo pri fiksnih obrestnih merah, ki pa bo odvisna tudi od ravnanja konkurence. NLB, tako pravijo njeni komitenti, je fiksne obrestne mere pravkar povišala; iz banke namreč, kot smo omenili, odgovorov nismo dobili.
Kako pa kaj prihranki
V slovenskih bankah se torej kar naprej nekaj dogaja. Tako smo bili v preteklosti med drugim kar dvakrat priča omejevanju obrestnih mer na depozite. Banke so v tekmi, da bi pridobile čim več prihrankov prebivalstva, obrestne mere neracionalno dvigovale, nato pa so v devetdesetih morale skleniti medbančni dogovor, ki je določil najvišjo mogočo raven obrestnih mer. Drugič je v neracionalno ravnanje bančnikov leta 2012 neposredno posegla kar centralna banka in omejila čezmerno zviševanje obrestnih mer za vloge in s tem tudi tveganje za banke.
Zdaj smo priča nasprotnemu – zgodovinsko nizkim obrestnim meram na depozite, kar sicer ni le na Slovenijo omejen pojav, saj gre za posledico politike ECB, ki je pripeljala do padca obrestnih mer za depozite v bankah. To je posebej prizadelo varčevalce v »investicijsko« konservativnejših državah, kjer državljani niso naklonjeni alternativnim investicijskim varčevalnim produktom. Ena takšnih je tudi Slovenija. Prebivalstvo kopiči denar na transakcijskih računih, vezav zaradi mizernega obrestovanja tako rekoč ni. Kritiki ukrepanja ECB že nekaj časa opozarjajo, da nizke obrestne mere najedajo prihranke posameznikov.
Kako zmanjšati tveganje
Znesek denarja na računih posameznikov se je lani povečal najbolj po letu 2008. Skupaj so fizične osebe na računih dodatno nakopičile za več kot milijardo evrov. Tako imenovane vpogledne vloge, torej denar na transakcijskih računih, je konec preteklega leta predstavljal kar 65 odstotkov vseh vlog gospodinjstev. Zadnja leta se je delež povečal za dvajset odstotnih točk, nominalno pa so vpogledne vloge gospodinjstev presegle 16 milijard evrov. Visok delež vpoglednih sredstev v bankah, ko je denar mogoče v vsakem trenutku dvigniti z računa, pomeni zelo veliko likvidnostno tveganje. Država lahko za zmanjšanje tega tveganja z različnimi ukrepi vpliva na potrošnike, med drugim z ustreznimi davčnimi olajšavami pri dolgoročnem varčevanju, spodbujanjem določenih naložb in tudi izdajanjem določenih vrednostnih papirjev. Na finančnem ministrstvu je tako nastala ideja o izdaji državnih obveznic, v katere bi vlagali državljani. Vprašanje, na katero še ni odgovora, pa je, kakšna naj bi bila njihova donosnost, in predvsem, ali bi prebivalstvo po izbrisu ob sanaciji bank leta 2013 v te naložbene priložnosti sploh še zaupalo.
