Privatizacija po planinsko

In čeprav 
ni ne lastnica ne skrbnica zemljišč, 
po katerih so speljane poti.

Na problematiko je v razpravah in na svojem blogu opozoril Borut Peršolja, nekdanji podpredsednik planinske zveze, vodnik, inštruktor planinske vzgoje in avtor več knjig o gorništvu, ki najmanj mesec na leto preživi v hribovitem svetu. Pravi, da bi se strinjal, če bi zveza, tako kot zavod za gozdove in uprava za zaščito in reševanje, za državljane izdala opozorilo v smislu, naj dobro premislijo, preden se v nevarnih razmerah podajajo v gore, vsekakor pa se ni mogel strinjati z rokohitrsko in nezakonito potezo vodstva PZS. To je februarja lani izdalo obvestilo planinskim društvom glede stanja na planinskih poteh, s katerim je »tudi na priporočilo uprave za zaščito in reševanje do nadaljnjega zaprlo vse planinske poti na prizadetih območjih«. Na zvezi zdaj nasprotno pojasnjujejo, da so februarja 376 planinskih poti (to je 40 odstotkov vseh) za uporabnike zaprla društva. Torej je bil njihov dokument, iz katerega izhaja, da je tako odločitev sprejel predsednik PZS Bojan Rotovnik s soglasjem Igorja Mlakarja, načelnika komisije za planinske poti, pomota?

Zapora kar iz Ljubljane

Kot razberemo iz nadaljnjih pojasnil PZS, je vse bolj jasno, da so zaprtje poti vendarle odredili njihovi vodilni. Ti uvodoma sicer navajajo, da so poti zaprla društva, toda v nadaljevanju priznavajo, da so zaradi zagotavljanja varnosti objavili preventivno enotedensko zaporo poti na vseh območjih, ki jih je prizadel požled. Večina planinskih društev se je na ta ukrep odzvala pozitivno, pravijo, so pa prejeli nestrinjanje enega. »V nekaterih društvih so se že dan po zaprtju lotili pregleda stanja na terenu in začeli sporočati, katere poti so varne za uporabo,« so še pojasnili pri zvezi.

Poudarili so, da zakon o planinskih poteh ne predvideva ukrepanja ob tako velikih naravnih nesrečah, kot je bil lanski požled: »To je ena od pomanjkljivosti zakona, druga, mnogo pomembnejša pa je, da država v osmih letih veljavnosti zakona ni zagotovila sistemskega vira za financiranje vzdrževanja planinskih poti, zato so nekatere zakonske določbe žal še vedno neuresničene. Med njimi tudi tiste, ki neposredno vplivajo na postopke pri morebitnem zapiranju planinskih poti.«

Presežena pooblastila

Toda Peršolja je neomajen v stališču, da je planinska zveza pri zapiranju poti presegla svoja pooblastila: »PZS je civilnodružbena, nevladna organizacija. Je organizacija, ki 'zagotavlja pogoje za planinstvo v Sloveniji'. Gorništvo je dejavnost, ki se odvija v naravi. Zato je del gorništva tudi tveganje, s katerim upravlja vsak posameznik sam. PZS ni organizacija, ki sme komurkoli prepovedovati hojo v hribe – to je v celoti in brezprizivno v nasprotju z njeno ustanovno idejo. PZS in še posebej njen predsednik Rotovnik nista organa, ki bi lahko omejevala ustavno pravico do svobode gibanja. Tega doslej zveza tudi ni počela. Nikoli doslej ni zaprla nobene planinske poti, niti kadar je bila velika nevarnost snežnih plazov – ni ukrepala na primer, ko je bil zaradi snežne ujme za večji del Slovenije razglašen rdeči alarm. Zakaj je torej Rotovnik samovoljno ukrepal pred letom dni?«

Zakon o planinskih poteh namreč jasno pravi, da mora »skrbnik za določen čas delno ali v celoti zapreti planinsko pot, če postane nevarna za uporabnike zaradi sprememb v naravi«, in določa, da »lahko takšna zapora traja največ eno leto, v času zapore pa mora skrbnik poskrbeti za ustrezno obnovo planinske poti«. Skrbnik posamezne planinske poti pa je društvo, ne zveza, ki je v opisanem primeru vzela stvari v svoje roke, pa čeprav za teden dni.

Janko Vodlan, predsednik domžalskega planinskega društva, se strinja, da je bila poteza zveze premalo premišljena. Na njihovem območju so imeli zaprtih le nekaj poti, pa še te po navodilih markacista, ki si je temeljito ogledal teren in šele potem tudi obvestil zvezo.

Danes je v državi zaprtih še šestnajst poti, med njimi osem zaradi posledic žledoloma. Eno od njih bodo odprli prihodnji teden. Ker jih je osem zaprtih že več kot leto dni, je Peršolja prepričan, da bi jih morali, če bi spoštovali zakon o planinskih poteh, izbrisati iz katastra oziroma registra planinskih poti, ki ga tudi za državo vodi PZS. Posledično taka pot ne obstaja več, to pomeni, da je nihče več ne vzdržuje. Na zvezi odgovarjajo, da iz katastra ne izbrišejo nobene planinske poti: »Na predlog planinskega društva naša komisija za planinske poti obravnava možnost, da se pot opusti. V tem primeru se v kataster to vpiše in pot se lahko ponovno vzpostavi, če se razmere na terenu spremenijo. Ponekod je traso poti možno začasno ali trajno prestaviti.« Trenutno nimajo nobene vloge za začetek postopka za trajno opustitev planinske poti. Pravijo pa, da utegnejo nastati problemi, ko bodo začele odmirati korenine dreves, kar bo vplivalo na premikanje poti in na varnost hoje po posameznih odsekih.

Miro Mlinar iz meddruštvenega odbora notranjskih planinskih društev je povedal, da so zaradi žledoloma zaprte planinske poti na območju Notranjske večinoma že odprte. Tam, kjer je na poti še kakšna ovira, pa so naredili obhodnice. Težava so še brezpotja, kjer je še vedno nevarnost padajočih vej s poškodovanih dreves. Na to opozarjajo predvsem šole in vrtce. »Markacisti in vodniki so se potrudili, da so poti hitro očistili, dobili smo tudi pomoč države v obliki goriva za motorne žage, opreme in izobraževanja novih sekačev.« Pot na Slivnico iz Cerknice, na primer, so prostovoljci usposobili že tri dni po žledolomu. Zaprte poti so bile označene s tablami ali napisi, podatke so tudi objavljali na spletnih straneh.

Dež hujši od žleda

Glede izpada prometa v planinskih kočah zaradi zapore poti Mlinar pravi, da se je sicer opazil v dneh po naravni nesreči, vendar imajo koče po njegovem veliko večjo izgubo zaradi slabega vremena, ki planince zadrži doma, kot se je na primer dogajalo lansko poletje.

Iz planinske organizacije so potrdili, da je bilo za poslovanje planinskih koč preteklo leto eno najslabših. Zaključnega poročila o oceni celotne škode, ki jo je povzročil žled, še nimajo, čeprav so njegovo objavo predvideli za januarja letos. Zdaj pravijo, da bo sklepno oceno mogoče podati šele čez nekaj let, kajti tam, kjer ni več drevja, sta se razrasli trava in podrast, ki ponekod po Notranjski in Posočju markacistom in društvom delata veliko preglavic, saj morajo kositi poti vsaj dvakrat na leto, kje celo trikrat. »Prav tako na strmih pobočjih še stojijo panji dreves, ki se bodo z erozijo in odmiranjem korenin premaknili in zasuli ali odnesli steze, vendar tega procesa ne moremo v popolnosti nadzorovati ali vnaprej predvideti vseh posledic. Natančne škode verjetno ne bo mogoče nikoli izračunati, zato še vedno velja ocena, da je škoda na planinskih poteh zaradi naravne nesreče, ki je Slovenijo prizadela februarja 2014, presegla pol milijona evrov, od tega je bilo samo neposrednih materialnih stroškov okoli sto tisočakov, ostalo pa je ocenjena vrednost opravljenega prostovoljnega dela, obračunanega skladno z zakonom o prostovoljstvu.

Navajajo, da je lanski žled povzročil največjo škodo na planinskih poteh v več kot 120-letnem delovanju planinske organizacije, a jim Peršolja ugovarja: »Primorci skoraj trideset let niso smeli v velik del Julijskih Alp zaradi rapalske meje. Škoda med drugo svetovno vojno je bila nedvomno nekajkrat večja.« Prikaz škode in zapiranje poti zaradi varnostnih razlogov sta po njegovem zgolj odmik od opozarjanja na veliko hujše težave.

Na leto povprečno 35 smrti

»Velikokrat slišimo o nesrečah zaradi zdrsov, ti zdrsi pa so lahko ničkolikokrat povezani prav z nevzdrževano potjo,« pravi. Nadaljuje: »Povprečno v gorah vsako leto umre 35 ljudi, kar je tretjina vseh smrtnih žrtev na cestah, pa v gore nihče ne vloži niti evra.« Peršolja zato pripravlja nacionalni program varnosti v gorah: »Med letoma 2007 in 2012 je v delovnih traktorskih nesrečah v Sloveniji umrlo 154 ljudi, zato je država za zamenjavo traktorjev s kabinami namenila 40 milijonov evrov spodbud. V istem obdobju je v gorah umrlo 169 ljudi. V preventivo država v tem obdobju ni vložila niti evra,« piše v osnutku programa.