»Prodaja elektropodjetij je napačna odločitev, če bi se radi znebili fosilnih goriv«

Velika Britanija ima že 25 let privatiziran trg električne energije, vendar se zdaj vračajo k večjemu državnemu nadzoru, ker ni zagotovljena stabilna oskrba, ker so cene višje kot drugod po Evropi in ker so podjetja goljufala odjemalce. Zaradi teh pomanjkljivosti in zaradi nekaterih specifičnih zakonitosti električnega trga profesor na greenwiški univerzi odsvetuje privatizacijo energetskega sektorja.

Kateri izzivi na energetskem področju se vam zdijo najpomembnejši?

Največji je verjetno zmanjševanje porabe fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije. Elektrika bo tako najbrž dražja, zato bomo potrebovali nove tehnološke rešitve, zlasti pri tehnologiji shranjevanja, saj pridobivamo čedalje več vetrne in sončne energije. Torej moramo znati shranjevati energijo za takrat, ko jo bomo potrebovali.

Takšne tehnologije še nismo razvili.

Res je, to nas še čaka. Shranjevanje energije ni nekaj, kar potrebujemo takoj, toda nekoč bomo morali znati poskrbeti tudi za to.

Čez koliko let?

V Nemčiji imajo najučinkovitejšo politiko za postopno prenehanje uporabe fosilnih goriv in predvidevajo, da bodo do leta 2040 ali 2050 že morali shranjevati energijo. Takšna tehnologija bi bila koristna že prej, vendar ne bo nujna.

Nemčija je poseben primer, tudi zato, ker se je odločila za zaprtje jedrskih elektrarn.

Evropske države v glavnem niso močno odvisne od jedrske energije. Francija, Belgija in morda Finska so izjeme, toda večina držav iz tega vira pridobiva deset do petnajst odstotkov energije. Torej imajo vse enake težave, razen če ste prepričani, da lahko jedrska energija poskrbi za večino energije v električnem sistemu, ampak v večini držav se to najbrž ne more zgoditi.

Zakaj?

Takšna energija je kratko malo predraga, saj so se dejanski stroški jedrske energije vedno samo zviševali. Kar je pravzaprav nenavadno za novo tehnologijo. Če ugotoviš, da imaš z večjo uporabo tehnologije manj stroškov zaradi učinkov ekonomije obsega, poleg tega je zaradi tehnoloških sprememb delo preprostejše, pričakuješ, da se bodo stroški znižali. Saj ne pričakuješ, da bo mobilni telefon prihodnje leto dražji, ampak pričakuješ, da bo cenejši in boljši. Pri jedrski energiji se to ni nikoli zgodilo. Zdi pa se, da se dogaja pri uporabi obnovljivih virov, saj se stroški občutno nižajo.

V Sloveniji se pogovarjamo o še eni jedrski napravi. Za tako majhno državo je tudi strateško pomembno imeti na voljo tehnologijo, zaradi katere lahko okrepimo svojo vlogo.

Več vzhodnoevropskih držav načrtuje širitev jedrske energije, vendar je nikakor ne morejo financirati. Bolgarija, Poljska, Češka in Romunija bi jo rade imele. Mislim, da nobena od teh držav ne bo zgradila nove jedrske elektrarne, ker je kratko malo predraga.

Torej je rešitev uporaba obnovljivih virov?

Da. Za uporabo obnovljivih virov ni nobenega recepta, ker ima vsaka država različne možnosti uporabe teh virov. V Veliki Britaniji dobro izkoriščamo vetrno energijo, na voljo imamo še energijo plimovanja in valovanja, vendar nimamo dobre sončne energije, a jo kljub temu lahko delno izkoriščamo.

Ali bi lahko pridobivali energijo samo iz obnovljivih virov? Nemčija, denimo, plačuje za delovanje elektrarn na premog.

Hitrost širitve je seveda omejena. Bilo bi nespametno, če bi poskušali spremeniti energetsko gospodarstvo v desetih letih. To bi bilo predrago. Naložbe je treba razporediti čez daljše obdobje.

Nemčija je to storila precej hitro, morda prehitro, saj nekatere industrijske dejavnosti zapuščajo državo zaradi previsokih stroškov. Zdaj zapirajo jedrske elektrarne in elektrarne na premog ter vlagajo v drago obnovljivo tehnologijo.

Nisem prepričan, da je vse to res. Nemčija je približno petino svoje energije pridobivala z jedrskimi elektrarnami. Elektrika se draži počasneje kot v Veliki Britaniji. Mislim, da za višje stroške v Nemčiji ne moremo kriviti obnovljivih virov.

Trenutno opažamo dva procesa: prehod na obnovljive vire in privatizacijo. Kako se ujemata drug z drugim?

Pri privatizaciji je treba povedati, da ideja o konkurenčnem trgu ne bo zaživela, če mislite, da boste morali sčasoma opustiti uporabo fosilnih goriv. Kajti če bi radi oblikovali konkurenčen trg, ne morete na lepem ukazovati podjetjem, ki tekmujejo med seboj, kaj lahko storijo in česa ne smejo početi. Trg morate pustiti pri miru, da bo sam odločal o teh zadevah. Sanj o tem, da je prihodnost v konkurenčnem privatiziranem trgu, ni več. Prodajati svoja podjetja je napačna odločitev, če bi radi nehali uporabljati fosilna goriva.

Energetski sektor v Veliki Britaniji je bil privatiziran pred mnogo leti in trg se je začel liberalizirati. Kaj se je zgodilo potem?

Zdaj počasi odpravljamo ta trg in se vračamo k sistemu, ki ga bo vodila državna oblast, saj ga bo določala vladna agencija. V prihodnje bodo imele vse zgrajene elektrarne dolgoročne pogodbe s to agencijo, ki bo kupovala vso njihovo elektriko. Področje pridobivanja električne energije bo čedalje bolj urejala vladna agencija, ne pa trg. Če se odločiš za takšno načrtovanje, je koristno, da se z njim ukvarja neki javni organ, ki nadzira zasebni sektor. To smo se naučili v Veliki Britaniji: če ne izvajaš strogega nadzora nad podjetji, bodo kratko malo začela goljufati in lagati, ker je njihova naloga ustvariti čim več dobička.

Ugotavljamo, da je nadzorni organ redno izrekal globe podjetjem zaradi zavajanja potrošnikov. Vseh šest najpomembnejših družb je v zadnjem letu in pol moralo plačati visoke kazni zaradi zavajanja potrošnikov in sistematičnega prikrivanja pravih informacij o ceni ter pogojih poslovanja. Organi, pristojni za konkurenco, zdaj izvajajo veliko preiskavo o tem, zakaj trg električne energije ne deluje, in verjetno se bodo odločili razbiti ta podjetja. Vlada jih bo prisilila, da se bodo razdelila na več različnih oziroma na tista, ki elektriko prodajajo, in tista, ki jo proizvajajo.

Kako so goljufala?

EU in Velika Britanija sta poskušali uvesti trg na debelo. Tako so upravičili vse spremembe. Predvidevali so, da bo konkurenčen trg učinkovitejši od monopola. V Veliki Britaniji imamo konkurenčen trg že 25 let, vendar se ne uporablja. Samo odstotek energije je dejansko na tem trgu, preostalo urejajo zasebne pogodbe, predvsem notranji dogovori. Pri nas imamo vertikalno integracijo. Podjetje proizvaja električno energijo in jo prodaja svojemu maloprodajnemu oddelku, ta pa naprej potrošnikom. To zelo škodi konkurenci, ker takšna ureditev pomeni, da nočejo imeti uspešno delujočega trga na debelo.

Ali menite, da bi trg lahko deloval?

Vertikalna integracija škodi konkurenci, vendar je verjetno koristna za varno dobavo. Če bi imeli pravilno delujoč trg na debelo, bi imeli veliko podjetij, ki proizvajajo elektriko, in nobenega, ki bi moralo zagotavljati, da luči gorijo. Elektrarno bi zgradili ali zaprli glede na to, ali bi prinašala dobiček ali ne. Če bi ustvarjala izgubo, bi jo lastniki zaprli, in ne bi bili odgovorni za to, da so v domovih potrošnikov ugasnile luči. Takšen pristop se zdaj uveljavlja po Evropi, saj zapirajo veliko elektrarn, ker niso dobičkonosne, podjetja pa opozarjajo, da bodo ljudje brez razsvetljave, če ne bodo dobila denarja za delovanje obstoječih elektrarn.

Sliši se nekoliko čudno, kajti če so bile elektrarne zgrajene tako, da bodo delovale 40 ali 50 let, in če danes ne prinašajo dobička, še ne moremo trditi, da ga ne bodo ustvarjale čez pet ali deset let.

Če ustvarjaš izgubo pet let, ne boš mogel delovati še 50 let, da bi se prepričal o tem. Na trgu elektrike je veliko denarja in zelo hitro lahko bankrotiraš. V Veliki Britaniji je bilo 40 odstotkov zmogljivosti naših elektrarn več kot deset let v lasti bankrotiranih podjetij. Zato ker so bili njihovi stroški delovanja previsoki. Lahko vam povem, zakaj se je to zgodilo.

Zakaj?

Tistih 40 odstotkov elektrarn je bilo v lasti podjetij, ki niso bila integrirana. Imeli smo presežne zmogljivosti in integrirana podjetja so izsilila nižje cene na trgu na debelo, ker pa so sama prodajala elektriko svojim strankam, niso nič izgubila, neodvisni proizvajalci pa so ustvarjali izgubo in bankrotirali. Največji tedanji lastnik elektrarn v Veliki Britaniji je bil konzorcij bank, ki so posojale denar za nakup teh elektrarn. Torej ni dovolj trditi, da jih bomo morda potrebovali čez deset let, saj je to predolgo obdobje za absorbiranje izgube.

Cene proizvodnje elektrike so zelo nizke, položnice gospodinjstev pa precej visoke, saj je na računih navedenih še več drugih stroškov.

Elektriko smo poskušali prodajati tako kot katerokoli drugo blago, tako kot kavo, fižol ali sladkor. Trgi blaga delujejo tako, da se cene zvišujejo in znižujejo. Pri primerno visokih cenah lahko ustvarjaš dobiček in vsi so pripravljeni vlagati, ko pa se cene znižajo, ljudje bankrotirajo, cene pa se nato spet zvišajo. To je tržni cikel. Mislim, da elektrika nikoli ne more postati del trga blaga. Na trgu blaga ni treba vsako sekundo usklajevati ponudbe in povpraševanja. Če je na trgu večje povpraševanje po kavi, se nič ne zgodi; če pa elektrike zmanjka samo za sekundo, se ugasnejo luči. Elektrike ni mogoče shranjevati tako kot kavo. Prav tako zanjo ni nobenega nadomestila, namesto kave pa se vedno lahko odločite, da boste pili čaj ali kaj drugega.

Kako uspešna je bila privatizacija v drugih evropskih državah?

Trg lahko vzpostavite, če imate na voljo dovolj podjetij. V Veliki Britaniji jih imamo šest, kar je zelo dobro za evropske razmere, toda če vprašate britanske potrošnike, vam ne bodo znali nič povedati o trgu elektrike, vsi pa so že slišali za šesterico največjih družb. Vsi vedo, da ta podjetja lažejo in goljufajo. Raziskava javnega mnenja je pokazala, da ljudje tem podjetjem zaupajo še manj kakor bankam. Če upoštevamo zgolj konkurenčnost, se razmere v Veliki Britaniji zdijo dobre, ker imajo druge države samo eno ali dve podjetji, kar je seveda premalo za trg.

Verjetno se veliko pogovarjajo med seboj?

Tega jim niti ni treba početi. Velikih šest v Veliki Britaniji dobro ve, da lahko podražijo svoje storitve, takoj ko se za to odloči eden od njih. Vedo, da se ne more pojaviti nobeno drugo podjetje, ki bi lahko tekmovalo z njimi. Zakaj torej ne bi zviševali cen? Dobro se zavedajo, da bi izgubili veliko dobička, če bi med seboj začeli cenovno vojno.

Predvidevam, da so dobički zelo visoki.

Težko je natančno vedeti, ker imajo štiri podjetja od šestih lastnike v tujini. Eden od njih je francoski (EDF), dva sta v nemški lasti (RWE, EON), Ibedrola pa je španski. Dobiček izgine čez morje, poleg tega selijo dobičke iz podružnice v podružnico, zato je zelo težko pridobiti natančne podatke.

Gre za prikrivanje in goljufanje?

Tako je. Prav zato jih preiskuje organ, pristojen za konkurenco. Odločajo se za zvišanje cen, vendar nihče ne more preveriti, ali so podražitve upravičene ali ne. Dejanske cene elektrike v Veliki Britaniji so se v zadnjih desetih letih podvojile. Plačevanje računov za elektriko je postalo pomembno politično vprašanje, kajti mnogi jih ne morejo več plačevati. Cene plina so se še bolj zvišale. Pozimi ljudje ogrožajo svoje zdravje, ker premalo ogrevajo stanovanje in pripravljajo premalo kuhanih obrokov, saj se bojijo porabljati energijo. In to se dogaja v Veliki Britaniji.

Če se ne motim, približno četrtina britanskih gospodinjstev živi v energetski revščini. To je zelo veliko.

To je res zelo veliko. Mislim, da izračun kaže, da se zaradi vsakega desetodstotnega povečanja cen energije dodatnih četrt milijona ljudi znajde pod pragom energetske revščine. Šest do sedem milijonov potrošnikov že živi v energetski revščini. Če se bodo torej cene elektrike spet podvojile, bo predvidoma od 35 do 40 odstotkov ljudi živelo v energetski revščini. Težave bo rešila samo energetska učinkovitost. Če bi radi dosegli, da si bodo ljudje še vedno lahko privoščili svoje energetske storitve, morajo porabljati manj kilovatnih ur za te storitve. Zato potrebujemo boljše žarnice, hladilnike, štedilnike, pralne stroje, bolje izolirane hiše itd.

V Veliki Britaniji je najslabša stvar predplačniški števec. Ko smo izvedli privatizacijo, leta 1990, smo ravno privatizirali plinsko industrijo. Plinska industrija je odklopila vse potrošnike, ki niso poravnali računov, zato je med ljudmi postala zelo nepriljubljena. Pri električni energiji so se odločili, da bodo pri tistih, ki zaostajajo s plačevanjem računov, namestili predplačniške števce. Ti so idealna rešitev za podjetja, saj jim nikoli nihče nič ne dolguje, poleg tega jim ni treba nikogar odklopiti. Predplačniški števec je kakor kreditna kartica. V trgovini lahko kupiš kartico za deset evrov elektrike, in ko števec poteče, obsediš v temi. Danes ima 18 odstotkov potrošnikov takšne predplačniške števce. Toda podjetja zdaj pravijo, da je treba števce vzdrževati in da morajo takšne stranke plačevati več od drugih. Kdor ima takšen števec, mora plačevati 20 do 25 odstotkov več kot denimo jaz, ki neposredno odplačujem račun, imam spletni račun in porabljam kar precej energije. Torej prisilijo ljudi, da plačujejo četrtino več, ti pa si ne morejo privoščiti, da bi zamenjali ponudnika, ker je za menjavo treba odšteti 120 evrov.

To dobiš, če vse prepustiš trgu. Če bi imeli monopolne razmere, bi ljudem ponudili enako ceno, in če bi nekateri povzročali višje stroške od drugih, bi izgubljene stroške nadomestili drugi potrošniki. Poleg tega niti za sekundo ne verjamem, da imajo podjetja s predplačniškimi števci višje stroške, saj ljudje vse plačajo vnaprej, podjetju ni treba pošiljati računov, nikoli mu nič ne dolgujejo in sploh ne morejo oditi k drugemu ponudniku. Žal potrošniki radi uporabljajo števce, čeprav vedo, da jih podjetja goljufajo. Nekatere generacije kratko malo nočejo biti zadolžene, zato so ti ljudje zadovoljni s tem, da nikoli ne bodo prejeli računa, ki si ga ne bodo mogli privoščiti. Kriv je tudi pristojen upravni organ, ki ni nikdar ugotovil, da je to narobe. V Sloveniji nikoli ne smete dopustiti uvedbe predplačniških števcev, razen če to področje ureja zelo dober upravni organ.

Kdo so najpomembnejši evropski igralci v energetiki?

Na tem področju deluje pet velikih podjetij. Pred desetimi leti sem napisal članek o sedmih bratih. Imamo namreč sedem velikih naftnih družb, ki jim pravimo sedem sester, zato sem se spraševal, ali imamo tudi sedem družb na področju električne energije. To so bila tri velika (RWE, EON, EDF) in štiri manjša podjetja. Zdaj jih je samo pet in vsa so podobno velika (RWE, EON, EDF, GDF Suez, ENEL). Naslednje največje podjetje je vsaj pol manjše od najmanjšega med velikimi. Velika peterica je čedalje večja in vedno bolj prevladuje. Samo teh pet podjetij je takšnih, da poslujejo tudi zunaj svojih držav. Češko podjetje ČEZ, denimo, je po prometu verjetno desetkrat manjše od kateregakoli od velike peterice.

Ali obvladujejo tudi državne organe in Bruselj?

Da. Lahko sicer razpravljamo o tem, ali Bruselj res hoče konkurenco na trgu, saj si v resnici prizadeva nadzorovati energetski trg. Če bi rad nadziral energetski trg, je sto konkurenčnih podjetij prava mora. Če pa jih deluje samo pet, jih kratko malo pokličeš v svojo pisarno in se z njimi dogovoriš. Takšno stanje Bruslju precej bolj ustreza kakor pa resnično delujoč trg.

Če pričakujemo, da bomo v prihodnje uporabljali predvsem obnovljive vire, moramo vedeti, da ne zagotavljajo velikih poslov. Velika podjetja ne marajo majhnih poslov. Za gradnjo vetrne ali sončne elektrarne ne potrebujete velikega podjetja, saj jo lahko zgradi kdorkoli. Če pa bi radi postavili jedrsko elektrarno ali elektrarno na premog, ne gre brez velikih podjetij. Ta potrebujejo velike tehnologije za obnovljive vire, denimo Desertec, sončne elektrarne po vsej severni Afriki.

Bodo manjše rešitve zadoščale?

Zdi se, da koncept deluje v Nemčiji in na Danskem. Tam pridobijo 40 odstotkov energije iz obnovljivih virov in mislim, da niso dražji od povprečnih cen, ki veljajo drugod po Evropi. So tudi primerljivo zanesljivi.

Bodo občasno še vedno potrebovali premog?

Velika Britanija zdaj uporablja več premoga kot pred časom, ker je trenutno cenejši od plina. Je za večjo porabo premoga kriv britanski jedrski program? Ne. Gre samo za to, da če imajo podjetja na voljo plinske elektrarne in elektrarne na premog, bodo seveda uporabljala tiste s cenejšim gorivom. Zato je težava kratkoročna. Nemci, denimo, z novimi elektrarnami na premog ne večajo svojih zmogljivosti, ampak nadomeščajo stare elektrarne. Nemčija se bo morala sprijazniti tudi s tem, da bo v prihodnjih dveh desetletjih potrebovala zlasti plin. Ne zato, da bo ustvarjala velike količine elektrike, ampak da bo poskrbela za prilagodljivo dobavo energije, kadar obnovljivi viri ne bodo na voljo.

Imamo zato krizo v Ukrajini?

V Veliki Britaniji smo v idealnem položaju. Imamo nekaj svojega plina, lahko ga kupujemo od Norveške, Nizozemske in Danske, poleg tega imamo štiri terminale za utekočinjen zemeljski plin. Druge evropske države, morda bolj na vzhodu celine, se bojijo odvisnosti od Rusije. Toda temu se lahko izognejo. Cevi in ruski plin potekajo čez te države do zahodne Evrope. Plin bi lahko pošiljali tudi v obratni smeri, in če te države denimo dva dni ne bi prejele plina iz Rusije, bi lahko Nemčija poslala nekaj plina v nasprotno smer. Stvar je zelo preprosta, Rusija si namreč želi prodajati svoj plin precej bolj, kakor pa ga zahodna Evropa potrebuje. Rusi si ne morejo privoščiti dolgotrajne prekinitve dobave, saj bi ta katastrofalno škodila njihovemu gospodarstvu.

To je popolnoma drugačno stališče, kot ga slišimo od Rusov. Nekdo je izjavil, da lahko Rusija preživi leto ali dve, ne da bi prodajala svoj plin Evropi, Evropa pa verjetno ne more preživeti ene same zime brez ruskega plina.

Tej težavi se lahko izognemo na več načinov. Rusi pa vam ne bodo povedali, da so v šibkejšem položaju v primerjavi z Evropo.

Toda razmere so resne, saj obe strani uvajata sankcije druga proti drugi in razkazujeta svojo vojaško moč.

Res je. Morate pa vedeti, da je bil ruski plin vedno zelo zanesljiv. V štiridesetih letih je bila dobava dejansko prekinjena samo za dan ali dva. Če Rusi ne bi bili zanesljivi, bi ljudje odšli drugam in Rusija bi ostala brez posla. Morda bi ji šlo kakšno leto bolje kot Zahodu, vendar bi dolgoročno izgubila posel. Zato tega ne bo storila.

Morda so jo spodbudili sporazumi s Kitajsko, ki potrebuje veliko plina?

Večine ruskega plina ni mogoče pošiljati na Kitajsko, zato je Zahod pravzaprav edina stranka Rusije. Po drugi strani velika evropska podjetja grozijo, da bodo zaprla plinske elektrarne, ker je na voljo dovolj električne energije iz vetrnih in sončnih elektrarn. Velika podjetja to vprašanje pravzaprav izkoriščajo za to, da ovirajo uveljavitev obnovljivih virov, saj nočejo podpirati majhnih projektov, ampak samo velike, s katerimi lahko obvladujejo trg. Tudi to dokazuje, da plina sploh ne potrebujejo tako močno, kot bi nam radi dopovedali. Vendar znajo prepričljivo groziti, kadar strašijo, da lahko ostanemo brez luči.

Kaj največji igralci dejansko hočejo?

To je zanimivo vprašanje, povezano s privatizacijo energetskih podjetij v nekaterih evropskih državah. Velika peterica ima preveč dolgov in jih ne more več obvladovati. Očitno bi radi prodajali, ne kupovali. Enel je prodal svoje slovaško podjetje, v Franciji so prodali nemško podjetje itd. Če velika peterica ne bo kupovala, kdo lahko potem sploh to počne? Ameriška podjetja se ne bodo nikoli vrnila v Evropo, saj so tu izgubila ves svoj denar. Če prodajate, nihče ne bo kupil, vsaj ne za pravo ceno. Prodaja bo uspešna, samo če bo cena zelo nizka.

Ali lahko pričakujemo, da se bodo cene električne energije zvišale, ker poslovanje trenutno ni dobičkonosno?

Saj je dobičkonosno, težava je v tem, da so se nekatera podjetja preveč razširila, zdaj pa ne obvladujejo več razmer. Italijansko podjetje mora prodajati svoje premoženje zaradi previsokih dolgov in mislim, da dve nemški podjetji izgubljata trg zaradi obnovljivih virov.

Pogovarjala sva se o težavah. Kakšne pa so rešitve?

Če bi radi zagotovili proizvodnjo energije z nizkimi izpusti ogljika, ne glede na to, ali gre za obnovljive vire ali jedrsko energijo, ne moremo pričakovati, da bo za to poskrbel trg. Ta bo samo izbral najcenejšo možnost. Vlade se začenjajo zavedati, da morajo bolje nadzorovati, kdo in kam bo vlagal naložbe.

V Sloveniji se dogaja ravno obratno.

Če ne zaupate velikim podjetjem – in prav nobenega razloga nimate, da bi jim verjeli – je težavo mogoče učinkovito rešiti tako, da ustanovite javno družbo in upate, da ne bo goljufala, saj tega ne bi smela početi. A tudi če bo goljufala, jo lahko ustavite. Druga možnost so podjetja z lokalnim lastništvom kakor v Nemčiji in Skandinaviji, kjer imajo dolgo tradicijo. Mesto ali regija sta lahko zelo uspešna pri uvajanju obnovljivih virov.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.