Rado Bohinc: Fakulteti za družbene vede puščajo kri

Visokemu šolstvu je v zadnjih mesecih nastavila ogledalo afera z dodatki za stalno pripravljenost. So se odgovorni odzvali primerno? In zakaj se dogajajo takšne nezakonitosti in nepravilnosti med najbolj izobraženimi? Dekan fakultete za družbene vede Rado Bohinc je prepričan, da zato, ker oblast krši ustavno zagotovljeno avtonomijo univerze.

Nekdanje vodstvo fakultete za upravo si je med drugim izplačalo honorar za pripravo letnega delovnega načrta in razvojne strategije, je pokazala notranja revizija ljubljanske univerze. Ste si ga tudi vi kdaj za takšno delo?

Ne, seveda ne. To bi bilo zelo neobičajno. Mislim, da se tudi v preteklosti na fakulteti za družbene vede niso izplačevali honorarji za takšne namene.

Fakultete ljubljanske univerze imajo precej različne politike in prakse nagrajevanja. Opravičilo za to je, da imajo študijske procese in raziskovalno dejavnost zelo različno organizirano. Dobro bi bilo, da bi v prihodnje ta pravila poenotili.

Ne pogovarjava se o praksah nagrajevanja, ampak o izplačevanju honorarja za naloge, ki bi jih moralo vodstvo opraviti znotraj rednega delovnega razmerja, za katero prejema plačo.

Po mojem mnenju je priprava gradiv, ki so potrebna za vodenje delovnega procesa, dolžnost voditeljev, za kar jim pripada položajni dodatek.

Revizorji so ugotovili tudi, da sta takratni dekan Srečko Devjak in profesor Zdravko Pečar delovala koruptivno. Kaj bi vi storili, če bi notranja revizija pokazala, da je kdo od vaših zaposlenih deloval koruptivno?

Ali je neko dejanje koruptivno, ugotavlja komisija za preprečevanje korupcije. Revizija je pomemben nadzorstveni mehanizem. Pomanjkljivosti, ki jih ugotovi, je vsekakor treba odpraviti. Ko gre za kršitve takšnih predpisov, bi moralo biti dovolj, da se vzpostavi zakonito stanje.

Projekt, ki ga je izvedlo njuno podjetje, je že končan, verjetno tudi plačan. Kako bi vi vzpostavili zakonito stanje? In predvsem kako zagotoviti, da ne bomo čez nekaj mesecev spet brali o korupciji na eni od fakultet?

Zagotovo je treba striktno spoštovati ugotovitve nadzorstvenih organov, ne samo inšpekcijskih, ampak tudi mnenja revizije. Nadzorstveni sistem je, kar zadeva uresničevanje predpisov, verjetno ne samo na univerzi, temveč na splošno v javnem sektorju, v marsičem odpovedal. Interna revizija je prešibka, da bi lahko spremljala vse upravne in poslovne procese na 26 članicah. Te stvari se ne bi dogajale, če bi vsi nadzorstveni mehanizmi odigrali svojo vlogo tako. In če bi se spoštovalo, kar je bilo ugotovljeno, in bi se nepravilnosti odpravile. Potem ne bi bilo treba, da nam preiskovalni novinarji v javnosti kažejo napake.

Bi vi poslali revizijsko poročilo na protikorupcijsko komisijo in od vpletenih zahtevali, da odgovarjajo, če bi komisija potrdila, da je šlo za korupcijo?

Če bi tudi sam menil, da obstaja sum, da se ta dejanja lahko štejejo za koruptivna, potem bi to zagotovo storil. Je pa prijavljanje koruptivnih in kaznivih dejanj ne le državljanska dolžnost, temveč še posebej dolžnost oseb, ki so odgovorne za zakonitost.

Zakaj »če bi sami menili«? Prej ste rekli, da je treba striktno spoštovati ugotovitve nadzorstvenih organov, tudi interne revizorje.

Prijavljanje koruptivnih in kaznivih dejanj je tudi dolžnost nadzorstvenih organov in prepričan sem, da o svojih ugotovitvah po uradni dolžnosti obveščajo komisijo za preprečevanje korupcije. Vsekakor bi enako storil tudi sam v vlogi dekana, če bi se v kakršnemkoli predhodnem postopku izkazala verjetnost, da gre za koruptivno ravnanje.

Prijavljanje koruptivnih in kaznivih dejanj je še posebej dolžnost oseb, ki so odgovorne za zakonitost, pravite. Nekdanji rektor te dolžnosti očitno ni opravil.

Tega ne vem in tudi ne morem vedeti.

So zaposleni na fakulteti za družbene vede že vrnili nezakonito izplačan dodatek za stalno pripravljenost?

Zaposleni, ki so prejemali dodatek, so dobili v podpis dogovor o vračilu. Imajo trideset dni, da se odzovejo in ga podpišejo. Niti 15 dni še ni preteklo. Nekateri so ga sicer že podpisali, nekateri dodatek tudi že vrnili.

Koliko jih je že podpisalo dogovor?

Manjši del.

Je med njimi tudi vaš predhodnik Bojko Bučar?

Tega nisem posebej ugotavljal, zato ne vem.

Se strinjate s pravnico in predavateljico Špelco Mežnar, katere mnenje je bilo objavljeno v Delu, da gre pri izplačevanju dodatka v visokem šolstvu za »očitno zlorabo prava«? Sprašujem vas kot pravnika.

Kot pravnik menim, da je v tem primeru šlo za kršitev predpisov. Upal pa bi si reči, da prav nihče od tistih, ki so dodatek prejemali, ni vedel, da ga prejema nezakonito. Enako tisti, ki so odredili izplačila. V podporo temu stališču bi dejal, da je izplačevanje teklo osem let, da je bilo vsako leto predloženo nadzorstvenim organom znotraj in zunaj univerze ter da nihče ni ugotovil, da je šlo za kakršnekoli nepravilnosti. Te stvari je treba imeti pred očmi, ko se ljudi poziva k odgovornosti. Prav tako je treba dodati, da je enajst dekanov razumelo, da so njihove odločitve skladne s predpisi. Predpis je torej najmanj dvoumen oziroma se ga je dalo tudi tako razumeti. V zakonu o sistemu plač v javnem sektorju pri dodatku za stalno pripravljenost ni nobenih pogojev, kdo lahko dodatek dobi. To je prepuščeno kolektivni pogodbi, v kateri pa kriteriji prav tako niso določeni.

V že omenjenem besedilu si je Mežnarjeva postavila vprašanje: Je res treba visokoizobraženim ljudem pojasnjevati, da je stalna pripravljenost potrebna samo takrat, ko je nujno delo treba opravljati noč in dan?

Po mojem mnenju veljavni predpis ni dovoljeval dodatka. Dodajam pa, da bi bil predpis lahko bolj jasen, kar bi preprečevalo drugačno razlago. Takšno razlago je sprejelo enajst visokoizobraženih ljudi, ki so tedaj vodili fakultete.

Preostalih petnajst dekanov na ljubljanski univerzi pa ne.

Tako je.

Takratni glavni tajnik univerze Mirko Pečarič je opozarjal, da so dodatki za stalno pripravljenost na fakultetah nezakoniti. Poleg tega deluje na ministrstvu komisija prav za razlago kolektivne pogodbe. Zakaj se predstavniki visokošolskih institucij ne obrnete nanjo, ampak raje pravno mnenje poiščete drugje?

Zame je relevantno mnenje ministrstva za javno upravo ...

Komisija sodi pod ministrstvo za javno upravo.

In kadar imam dileme, se obrnem prav na to ministrstvo. To sem storil pred kratkim, ko so mi v medijih očitali, da smo uvedli položajne dodatke za vodje kateder, ki so bili po mojem prepričanju nezakonito odpravljeni. Ministrstvo mi je potrdilo, da je položajni dodatek pravica uradnika na položaju, in tudi, da so predstojniki kateder takšne vodje organizacijskih enot, ki jih lahko razumemo kot uradnike na položaju.

Ekonomska fakulteta je napovedala upravni spor zaradi odločitve inšpektorja, toži tudi informacijskega pooblaščenca, univerza ne spoštuje odločitve računskega sodišča. Ne gre za rušenje pomembnih nadzorstvenih institucij?

Seveda je treba spoštovati vse nadzorstvene institucije. Ampak o uporabi prava odločajo sodišča. Pravosodni sistem je tisti, ki daje dokončne odgovore, kdo je kršil predpis in kdo ne. Druga stvar, avtentično razlago predpisa pa da tisti, ki je predpis sprejel.

Torej parlament.

Da.

Je univerza vprašala parlament, ali zakon dovoljuje izplačevanje dodatka?

Govorim načelno, da neka komisija ne more imeti pristojnosti, da odloči, kaj je prav in kaj ne. Lahko pove svoje mnenje, ki je pomembno, se pa lahko sodišče v sporu odloči drugače.

So se dekanja Metka Tekavčič ter ministra Dušan Mramor in Maja Makovec Brenčič odzvali primerno? Oba ministra sta na primer še naprej razlagala, da sta res bila v stalni pripravljenosti.

Prva opravičevanja zagotovo niso bila posrečena, toda ravnanje ministra Mramorja, ki je na koncu vendarle vrnil celotno vsoto, je po mojem mnenju prepričljivo.

To je storil po tistem, ko smo mediji o dodatku poročali dan za dnem ... So profesorji kot intelektualna elita tisti, ki morajo v družbi kazati, kaj je prav in kaj ne?

Ne samo da bi morali biti, menim, da visokoizobraženi ljudje, ki imajo privilegij, da imajo največ znanja tudi o vprašanjih etičnosti, zagotovo so vzgled. Prevladujoča večina tudi je vzgled. Ne bi smeli soditi visokošolskih učiteljev in drugih vrhunskih intelektualcev po nekih primerih, ki se zgodijo. Zgodijo se v vseh družbenih skupinah in zgodijo se tudi tu. Posploševanje, da so vsi ali večina, ki delajo na univerzi, takšni, je močno pretirano in neupravičeno meče slabo luč na univerzo.

Je bil odziv omenjenih pravilen? Sprašujem vas kot visokoizobraženega človeka, ki je vzgled in pove, kaj je v družbi prav in kaj ne.

Povsem človeško je, da vsakdo, glede na okoliščine, v katerih se znajde, poskuša utemeljevati pravilnost svojega delovanja. Če se izkaže, da nima prav, mora prevzeti odgovornost. Sicer sledi moralna obsodba, samodejno.

Moralna obsodba sledi samodejno, pravite. Na začetku intervjuja sva ugotovila, da so si vodilni na fakulteti za redno delo izplačali honorar. Med njimi je bila kot prodekanja Stanka Setnikar Cankar, ki je pozneje postala dekanja, nato pa ministrica za izobraževanje, znanost in šport.

Če bi se v tem primeru, ki ste ga navedli, spoštovalo, kar je rekla revizija, bi se odpravilo posledice in vsega nadaljevanja ne bi bilo.

Študenti FDV imajo že drugo leto manj kontaktnih ur s profesorji, kot bi jih morali imeti glede na akreditacijo programov. Varčujete na račun študentov?

Mi smo zadnji, ki bi si želeli varčevati na račun študentov in tudi na svoj račun. Vse pove podatek, da je ta fakulteta v zadnjih treh letih privarčevala tri milijone evrov, polovico pri plačah in drugih prejemkih visokošolskih učiteljev, polovico pri materialnih stroških. Tej fakulteti puščajo kri. To je velika zaušnica, ki jo dobiva od svojih ustanoviteljev, bolje rečeno od oblasti, ker ji ne zagotavlja, da bi ravnala v skladu s svojim poslanstvom in ustavno vlogo. Zato je tu pomembnejše vprašanje, kako si lahko nekdo privošči, da spravi fakulteto na kolena oziroma v položaj, ko ji je onemogočeno delo. Gre za kršitev avtonomnosti univerze. Ustavne določbe in tudi odločbe ustavnega sodišča, ki se nanašajo na avtonomnost, niso realizirane. Avtonomnost univerze ne pomeni samo, da lahko sama odloča o svojih stvareh, ampak tudi, da ji država zagotavlja pogoje za udejanjanje avtonomnosti. Mislim, da je to eno večjih vprašanj v družbi. Skoki navzdol pri financiranju visokega šolstva in univerze so v zadnjem času neverjetni. Leta 2013 je dobilo visoko šolstvo 315,2 milijona evrov, naslednje leto 292 milijonov.

Na fakulteti za družbene vede so se plače zaradi odpravljenih napredovanj v letih 2010, 2012 in 2014 znižale za štiri odstotke, 7,9-odstotno zmanjšanje je šlo na račun linearnega znižanja kontaktnih ur za 5 odstotkov in odprave vseh nadobremenitev. Nekateri so samo zaradi odprave nadobremenitev imeli tudi za 15 odstotkov nižjo plačo. V povprečju so se plače znižale za 8 do 10 odstotkov, zaradi ukinitve napredovanj so se bistveno zmanjšale plače tudi strokovnim službam.

Osnovna neto plača asistenta z doktoratom je bila lani na fakulteti za družbene vede 1358 evrov, izrednega profesorja 1746, rednega 1865. Plača rednega profesorja se je od leta 2011 do lani povečala s 1827 le na 1865 evrov.

To so osnovne plače, kar je zavajajoč podatek, saj je že dodatna 20-odstotna zaposlitev pogosto prej pravilo kot izjema, kar je sicer v nasprotju z zakonom.

Dopolnilno delo, vi pravite dodatna zaposlitev, je po zakonu dopustno v višini 20 odstotkov, vendar izključno za raziskovalno delo pri projektih, ki jih je treba pridobiti na zahtevnih razpisih. Nadobremenitev pa je na naši fakulteti redka izjema, poleg tega ni v nasprotju z zakonom. Zakon o visokem šolstvu dovoljuje, da so visokošolski učitelji nadobremenjeni, kar pomeni, da lahko dodatno predavajo poleg treh še en predmet, toda plačilo za takšno nadobremenitev je le v višini 40 odstotkov opravljenega dela, kar je za fakulteto mnogo cenejše kot zaposlovati na novo, za profesorja pa je to delo sramotno malo plačano. Vendar smo na fakulteti za leto 2015 in naprej nadobremenitve skoraj v celoti odpravili zaradi varčevalnih ukrepov.

Ste vi pripravljeni javnosti pokazati, kakšne prihodke ste imeli iz javnega sektorja, tudi zaradi nadobremenitev in z avtorskimi honorarji, z dodatki, posredno ali neposredno?

Plače v javnem sektorju so javne. Prejemam plačo rednega profesorja, nimam nadobremenitev, ne prejemam dodatkov, nimam dodatnih avtorskih pogodb. Imam 20-odstotno dopolnilno delo, kot raziskovalec. Nimam razbremenitve pedagoškega dela za opravljanje dekanske funkcije. Za delo dekana nisem posebej plačan, saj sem dekanski položajni dodatek odpravil zaradi nasprotnega stališča računskega sodišča. Ali je moja plača problematična?

Ne, ampak vi trdite, da so plače nizke.

Takšne so, kot sem vam povedal.

Če se vrneva k varčevanju z zmanjševanjem kontaktnih ur. Zakaj ste izbrali to možnost varčevanja?

Zagotovo so študenti prizadeti, ampak zelo prizadeti zaradi mačehovskega odnosa oblasti do univerze so tudi visokošolski učitelji. Moram pa reči, da je odnos visokošolskih učiteljev v teh razmerah več kot etičen. Zavedajo se, da imajo etično dolžnost do študentov, zato večino svojih delovnih dolžnosti opravijo ne glede na to. To mi povedo študenti, zato pedagoški proces kljub temu ukrepu ni bil pretirano okrnjen. V javnosti so se pojavljale nesmiselne trditve, da je nam vseeno, ker je prejšnje vodstvo sprejelo to znižanje kontaktnih ur. Trikrat ali štirikrat smo na senatu obravnavali to vprašanje, tudi sam se kot dekan od oktobra z njim zelo veliko ukvarjam. Kljub težki finančni situaciji smo se odločili za delno omilitev teh ukrepov za naslednje študijsko leto, kot izhodišče je že sprejeto, da noben od predmetov ne sme imeti manj kot 50 kontaktnih ur. Zdaj ima manj kot 50 ur pet predmetov, manj kot 40 pa dva.

Skrbi me samovolja odločanja o zadevah, za katere imamo zakon in z merili določen akreditacijski postopek, ki pa sta res nekoliko neenotna.

Tu ni bilo nobene samovolje, niti ni noben organ ugotovil nobene nezakonitosti. Odločil je senat po postopku, ki velja na univerzi.

Ob akreditaciji programa fakulteta izpolni obrazec, v katerem mora natančno določiti, koliko ur predavanj, vaj, seminarjev bo imel program. Vsi vaši programi so akreditirani s 60 urami. Tega niste spremenili.

Smo, lansko leto je to po rednem postopku spremenil senat.

O tem morate seznaniti Nakvis, agencijo za kakovost v visokem šolstvu. Ste to storili?

Merila posamezniki tolmačijo različno. Univerza jih tolmači enako kot mi na fakulteti za družbene vede – da je sprememba kontaktnih ur manjša sprememba, ki se lahko izpelje po enostavnem postopku, brez Nakvisa.

Nakvis kot pristojna agencija za akreditacije meni drugače.

Ne Nakvis, ampak nekdo na Nakvisu ima o tem drugačno mnenje.

Nakvis nas nikoli ni obvestil, da je bil postopek, ki ga je predlagalo prejšnje vodstvo, nezakonit, niti o tem, da teče pri njih postopek za ugotavljanje zakonitosti te odločitve prejšnjega vodstva.

Fakulteta za družbene vede je akademska skupnost številnih svetovno uglednih raziskovalcev družboslovja. Te dni smo se z univerzami iz Leuvna, Kölna, Edinburga, Londona in Prage pogovarjali o enotni metodologiji ocenjevanja kakovosti družboslovja in humanistike. Naša najtrdnejša zaveza je otresti se nočne more, povezane s finančno sanacijo. Dovolj nam je ukvarjanja s samim seboj. Naše akademske in etične ambicije postavljamo najvišje. Želeli pa bi si ustvarjalno in prijazno okolje.

Kdo na Nakvisu ima drugačno mnenje?

Ne bom se spuščal v to. Mene zanima, kakšno mnenje ima univerza in kakšno ministrstvo.

In na ministrstvo pravijo, da gre za manjšo spremembo?

Ni v pristojnosti ministrstva, da se opredeli, ali gre za manjšo spremembo ali ne, izrecno pa je reklo, da ta postopek ni bil izveden nezakonito. Ministrstvo je tisto, ki odloča o vprašanju zakonitosti, medtem ko je vprašanje kakovosti v pristojnosti Nakvisa. Zmanjšanje kontaktnih ur je sporno z vidika kakovosti, zato je senat na moj predlog sprejel stališče, da se število kontaktnih ur nikakor ne sme spreminjati glede na obremenitve izvajalca predmeta.

Prej ste rekli, da je univerza v neustavnem položaju. Zakaj? Ker financiranje ni določeno z zakonom ali še zaradi česa drugega?

Cela vrsta odločb ustavnega sodišča ni realizirana. Zakon o visokem šolstvu, star je 23 let, je izgubil stik s sodobnim časom. Konkretno gre za vprašanje institucionalne avtonomnosti. Zakon vsebuje številna pravila, ki sploh niso zakonska materija, ampak materija avtonomnega odločanja. Univerza je neustavno ukleščena v administrativni sistem, ki ji ga je vsilila zakonodaja, ki za to nima ustavne podlage. Slovenske univerze so v položaju, ko ne dosegajo stopnje avtonomnosti, ki bi jim po celi vrsti mednarodnih listin, tudi po naši ustavi, pripadala. Zato univerza ne more udejanjati odgovornosti pri tistih vprašanjih, za katera nima avtonomije. Konkretno to ne pomeni, da ni odgovorna za ekscese, ni pa odgovorna za stanje in sistem, tudi ureditev nagrajevanja, na tem področju. Ta sistem, ki je nezdružljiv s karakterjem dela na univerzi, ji je bil vsiljen od zunaj. Dokler se ne bomo spopadli s tem vprašanjem, se ne bomo spopadli s pravimi temami tudi na področju dodatkov. Govorimo o nekih drobtinicah, v resnici pa gre za problem, da ta država že nekaj desetletij postavlja univerzo v sebi podrejen položaj v statusni obliki javnega zavoda, ki je sicer institucija, primernejša za izvajanje državnih služb, ne pa za izvajanje znanstvene in visokošolske dejavnosti. Univerza bi morala imeti položaj nacionalne ustanove najvišjega kulturnega pomena, statusno pa bi morala biti urejena podobno kot akademija znanosti in umetnosti, ki ima polno avtonomijo, ki prevzema polno odgovornost za spoštovanje predpisov in etično ravnanje in o kateri nikoli ne slišite za velike ekscese.

Zaradi česa niste avtonomni? Ker ste v sistemu javnih uslužbencev?

Ker nam 80 odstotkov naših sredstev razdeli zakon, ne da bi imeli na to kakršenkoli vpliv.

Kako si vi predstavljate financiranje univerz?

Država in univerza bi morali imeti partnerski odnos, zdaj pa je univerza podrejena oblasti. Tudi v svetu je tako, da so univerze avtonomne skupnosti, ki z državo sklepajo pogodbe. To je ideja zakona, ki smo ga pripravili trije rektorji leta 2009 in ga tudi uskladili, a ga je potem politika spravila v predal.

Mi, kot pravnik, prosim definirate konflikt interesov?

Pri konfliktu interesov gre za položaj, kjer bi specifično ekonomsko, interesno, družinsko, politično ali kakršnokoli drugo razmerje lahko vplivalo na odločitve prizadetega. Konflikt interesov je položaj, ki se ga je treba, prvič, izogibati, in drugič, presoditi, ali zares vpliva na odločitve. V primeru, da na odločitve ne vpliva, potem konflikt interesov sam po sebi ni nezakonito stanje, pod pogojem, da se o specifičnem razmerju obvesti organ, ki je za to pristojen.

Predlog novega pravilnika agencije za raziskovalno dejavnost, kjer ste predsednik upravnega odbora, daje agenciji pristojnost, da presodi, ali bi povezava posameznika sploh lahko vplivala na nepristranskost njegovega dela. Če ne, se posamezniku ne bi bilo treba izločiti. Ne pozabljajo s tem na ključno zahtevo pri konfliktu interesov, da se mu je treba izogibati?

V pravilih agencije so natančno naštete funkcije, za katere se šteje, da so v konfliktu interesov. Prav na mojo pobudo smo že razpravljali na upravnem odboru, ali je izključenost od članstva v upravnem odboru in znanstvenem svetu takšna, kot je zdaj, ustrezna, ali pa bi morda morali seznamu oseb, ki so izključene iz članstva, dodati še katero funkcijo, na primer dekane in prodekane fakultet ali direktorje raziskovalnih inštitutov. Ko sem postal dekan, sem od agencije zahteval pravno mnenje, ali je vloga dekana združljiva z vlogo članstva v upravnem odboru. Dobil sem odgovor, da po pravilih, kakršna so, ni nezdružljivosti. Če se bo upravni odbor v prihodnje nagnil v smer, da bi bilo treba kaj popraviti, bomo šli v spremembo pravil z vsemi konsekvencami.

Pred časom sem primerjala ocenjevalce in nato izbrane na razpisu ministrstva »Spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere«. Kar dvanajst ocenjevalcev je bilo tudi posredno izbranih. Prijavitelj je bil namreč raziskovalec, ki je deloval v programski skupini ocenjevalca. Ocenjevalci »svoje« prijave niso presojali, so pa ocenjevali svoje konkurente. Gre za konflikt interesov?

Sprašujete me, ali lahko recenzenti ocenjujejo tudi svojo konkurenco? Če ja, potem je to konflikt interesov.

Se vam zdi primerno, da se kot predsednik upravnega odbora agencije sploh prijavljate na njene razpise?

Ne vidim nobene ovire za to. Upravni odbor nima popolnoma nobenega vpliva na odločitve o izboru projektov na razpisih. Direktor podpiše to, kar znanstveni svet odloči. Nikoli nisem pomislil, da ne bi smel kandidirati zato, ker sem predsednik upravnega odbora. Kdo naj pa opravlja funkcije v organih agencije, če ne raziskovalci? Raziskovalec, ki ne raziskuje, pa ni raziskovalec.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.