Tiskane izdaje
Ko je nekdanji policist iz Liverpoola Robert Woods na začetku leta 2006 sprejel delo vodje za skladnost poslovanja s predpisi v Applebyju, globalni odvetniški družbi s sedežem v davčni oazi, se je pridružil organizaciji, ki je plula v nemirnih vodah.
Applebyjeva pisarna na Kajmanskih otokih, kjer je delal, je v svojih poslovnih knjigah na primer imela več kot 600 strank z dokumenti, ki so bili označeni »neskladno«. To pomeni, da podjetje v davčni oazi ni imelo veljavnih ID, kontaktnih podatkov ali drugih podrobnosti, na podlagi katerih bi lahko družba Appleby zagotovila, da ne ustanavlja navideznih podjetij in drugih struktur za kriminalce ali korumpirane politike.
Čez pet let je Woods v pisarni napredoval in postal direktor za skladnost poslovanja s predpisi. Toda stvari se niso prav dosti izboljšale - vsaj ne glede na predstavitev v PowerPointu, ki naj bi jo pripravil proti koncu leta 2011.
V diaprojekciji za usposabljanje osebja, ki je štela 44 strani, so bile slike iz mafijske drame Sopranovi mreže HBO, ki so pričale o najtemnejših trenutkih nedavne Applebyjeve zgodovine. Opombe k diapozitivu z naslovom »Prekrški v zvezi s financiranjem terorizma« so se glasile: »V eni od trenutnih zadev odlašamo z odločitvijo glede 400 tisočakov, ki so nedvomno umazani in jih je kočljivo obravnavati.«
O eni od drugih zadev je Woods zapisal, da je družba Appleby za stranko ustanovila skrbniški sklad za nakup nepremičnine v Londonu in v njenem imenu sprejela denar »brez vprašanj«. V Applebyju so pozneje izvedeli, kakor je navedeno v predstavitvi, da je lastnik sklada nekdanji pakistanski uradnik, ki je bil obtožen poneverbe v zvezi z javnim denarjem in ki je »pretočil domnevno nepošteno pridobljena sredstva v naše poslovanje«.
»Nekateri primeri sranja, ki ga sprejemamo, so neverjetni, preprosto neverjetni,« je bilo zapisano v opombah pod diapozitivom z informacijami, ki so jih Applebyjevi uslužbenci morali vedeti o svojih strankah.
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:
Razkritje 6,8 milijona zaupnih dokumentov nudi vpogled v to, kako Applebyju včasih ni uspelo zapreti vrata dvomljivim strankam - tako pred Woodsovo predstavitvijo v PowerPointu iz leta 2011 kot po njej. Dokumenti razgaljajo skrivna življenja politikov in goljufov v davčnih oazah ter dovršene strategije za izogibanje davku, ki so jih uporabljali Apple, Nike in drugi korporativni velikani.
Elektronsko pošto, podatke o strankah, bančne vloge, dokumente sodišča in druge datoteke je pridobil nemški časopis Süddeutsche Zeitung ter jih posredoval Mednarodnemu konzorciju preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in drugim medijskim organizacijam. Opisujejo notranje delovanje odvetniške družbe Appleby od obdobja po letu 1950 in do leta 2016.
Družba Appleby na podrobna vprašanja konzorcija ICIJ ni odgovorila. Namesto tega je v spletu objavila izjavo za javnost, da so v Applebyju zavezani visokim standardom. Po temeljiti in zavzeti preiskavi je družba Appleby navedla, da zanika kakršne koli obtožbe v zvezi z nepravilnostmi pri svojem poslovanju s strankami.
V Applebyju pravijo: »Smo odvetniška družba s sedežem v davčni oazi, ki svojim strankam svetuje, kako naj poslujejo zakonito in legitimno. Ne dopuščamo nezakonitega ravnanja. Res je, da nismo nezmotljivi. Ko ugotovimo, da so se zgodile napake, hitro ukrepamo, da jih odpravimo, in o tem ustrezno obvestimo pristojne organe.«
Ustanovitelj Reginald Woodifiled Appleby.
Appleby, ki ima sedež na Bermudih, je ena najprestižnejših odvetniških družb v davčni oazi na svetu. Čeprav v Applebyju ne nudijo davčnega svetovanja, je družba, ki posluje že 119 let, vodilni član svetovne mreže odvetnikov, računovodij, bančnikov in drugih delavcev, ki ustanavljajo in upravljajo podjetja v davčnih oazah ter bančne račune za stranke, ki se želijo izogniti davkom ali prikriti svoje finance.
Pisarna ne nudi samo pomoči pri ustanavljanju navideznih podjetij, skrbniških skladov in drugih subjektov v davčnih oazah, ampak ima tudi razna pridružena in povezana podjetja ter poslovne enote, ki pripravljajo oporoke, zastopajo stranke v primeru nezgod pri delu in ločitev ter svetujejo korporacijam. Največ Applebyjevih strank je Severnoameričanov: družba je nudila storitve za prebivalce vseh 50 Združenih držav Amerike.
Appleby se ima za vodilno družbo na svojem področju, ki svetu dokazuje, da lahko davčne oaze poslujejo brezmadežno in strokovno. »Zagotavljamo inovativno, pravočasno in etično svetovanje,« oglašuje njihova brošura, dolga osem strani.
S svojimi najpomembnejšimi strankami se sestajajo ob koktajlih, večerjah in konferenčnih mizah, mnoge izmed njih pa so vodilne banke in računovodska podjetja, kot so KPMG, Ernst & Young in PricewaterhouseCoopers. Polovica najpomembnejših 20 strank Applebyjeve pisarne na Kajmanskih otokih je bilo leta 2014 največjih bank in investicijskih družb, vključno s Citigroup, Bank of America, HSBC, Credit Suisse in Wells Fargo.
Ko so ICIJ in njegovi medijski partnerji začeli aprila 2016 objavljati preiskavo v okviru Panamskih dokumentov, so zagovorniki davčnih oaz poskušali potisniti vlogo te družbe v ozadje. Trdili so, da je Mossack Fonseca, odvetniška družba s sedežem v Panami, ki je bila v središču afere, osamelec.
»Mossack Fonseca je ena od zadnjih utrdb v pokrajini sivega mednarodnega finančnega sistema, ki se pospešeno radirajo z obličja zemlje,« je poročala poslovna revija Wealth Management.
Applebyjevi notranji dokumenti pa kažejo, da čeprav pravne pisarne v davčnih podjetij vložijo velike zneske denarja in prizadevanja v ohranitev ugleda, se ponudniki storitev v davčnih oazah zaradi skrivnostnosti in čara finančnih dobičkov v srčiki sive ekonomije težko izognejo sklepanju poslov s kriminalci, korumpiranimi politiki in drugimi dvomljivimi strankami.
»PRANJE DENARJA JE UMAZAN ZLOČIN,« je kričalo iz opomb k Woodsovi predstavitvi v PowerPointu, ki so bile zaradi poudarka zapisane z velikimi črkami. »OBIČAJNO JE NA DNU KUPA VEDNO ŽRTEV, NA VRHU PA BOGATAŠ.«
Woods, ki je še vedno Applebyjev direktor za skladnost poslovanja s predpisi, je odklonil komentiranje, ko ga je ICIJ vprašal, ali je po njegovem mnenju pisarna po letu 2011 izboljšala svojo prakso preverjanja strank.
Ta predstavitev v PowerPointu je ena od vsaj štirih, ki jih je v obdobju od 2007 do 2015 pripravila Applebyjeva ekipa za zagotavljanje skladnosti in v katerih so bili izraženi pomisleki glede ustreznosti preverjanja njihovih strank. Ni jasno, ali so te predstavitve bile dokončno pripravljene v navzočnosti Applebyjevih uslužbencev. V vsaki od njih pa opombe govorca na dnu diapozitivov vsebujejo odkrite komentarje oseb iz notranjega kroga o Applebyjevih spodrsljajih glede skladnosti.
»Osemdeset odstotkov bitke je pridobljene ali izgubljene na vratih,« je bilo napisano na diapozitivu, ki je bil v Applebyjevih predstavitvah vedno znova uporabljen. »Če bomo skoznje spustili napačne stranke, si bomo odrezali vejo, na kateri sedimo.«
»Čarobni krog«
Pisarna Appleby je bila ustanovljena leta 1898 v britanski koloniji Bermudih kot zasebna praksa majorja Reginalda Woodifielda Applebyja, sodnika, ki je pil čaj, igral kriket, streljal s puško, postal poslanec otoškega parlamenta in ki mu je bil podeljen viteški naslov »za storitve v dobro javnosti na Bermudih«. Status majorja Applebyja je bil takšen, da je revija The Royal Gazette & Colonist Daily napovedala porast kriminala v njegovi odsotnosti, ko je leta 1924 odjadral na počitnice v Anglijo.
Ko so se zakonodajalci Bermudov sestali julija 1940, da bi razpravljali o prvem davku od dohodkov na otoku, je major Appleby spregovoril in se postavil na stran »tistih, ki štejejo davek od dohodkov za človekovo zadnjo dovršitev mučenja, ki se ji je treba za vsako ceno upreti,« je poročala revija The Royal Gazette. Bermudi se niso nikoli več ozirali nazaj; tako lokalce kot tujce še vedno privabljajo z ničelno davčno stopnjo.
Odkar se je Appleby leta 1979 razširil onkraj Bermudov, se je preobrazil v globalno institucijo z več kot 700 zaposlenimi v skoraj vseh večjih davčnih oazah, od Kajmanskih otokov na Karibih, do Otoka Man v Evropi, Mauritiusa v Afriki in Hongkonga v Aziji. »Podobni ste pošasti - kar je dobro!« je zapisala ena od Applebyjevih strank v raziskavi o zadovoljstvu iz leta 2013.
Appleby je zbiratelj nagrad za »podjetje leta s sedežem v davčni oazi« in pripisuje se mu članstvo v krogu, ki mu posvečeni pravijo »čarobni krog davčnih oaz«, tj. neuradni skupek največjih svetovnih odvetniških družb s sedežem v davčni oazi, ki tekmujejo za isti posel. Nekdanji zaposleni so poslanci, sodniki in vladni uslužbenci, vsaj eno območje z nizko davčno stopnjo, in sicer Cookovi otoki, pa je svojo zakonodajo o davčni oazi oblikovalo na podlagi Applebyjevega strokovnega znanja.
Družba je v javnih očeh loščila svoj ugled s sponzoriranjem jadralnega Pokala Amerike, družinskih tekov na pet kilometrov in prodaje sladic. Appleby se v reklamnem gradivu trka po prsih o svojih dobrodelnih podvigih, kamor spadajo tudi prizadevanja za izterjavo denarja od družine nekdanjega nigerijskega diktatorja Sanija Abache in upravljanje večmilijonskega sklada za podporo medicinskim sestram, ki v zahodni Afriki zdravijo virus ebole.
Med Applebyjevimi strankami so princese, ministrski predsedniki in hollywoodske zvezde. Družba je delala za najbogatejše oligarhe po svetu: iz Rusije, z Bližnjega vzhoda, iz Azije in Afrike. Glede na interni dopis Applebyjeve pisarne na Bermudih so v več kot eni izmed desetih družb bile stranke, ki so bile povezane s politiko, vključno s politiki, njihovimi družinami ali tesnimi sodelavci. Za mnoge najbolj znane stranke so skrbele ločene Applebyjeve ekipe strokovnjakov za skrbniške sklade. Appleby je aprila 2016 oznanil prodajo dobičkonosne enote, ki je upravljala družbe, sklade, reaktivna letala in druga sredstva svetovne elite. Appleby in nova družba, Estera, ohranjata tesne vezi. Nekateri nekdanji Applebyjevi uslužbenci so zdaj zaposleni v Esteri na istem pisarniškem naslovu kot prej.
Applebyjev recept za uspeh deluje - tako za finance kot stranke. Vsako leto namreč ima več kot sto milijonov dolarjev prihodkov. Stranke povedo pisarni, da se jim zdi »marljiva« in »prijazna«. En od zadovoljnih plačnikov pristojbin je Applebyju povedal, da je njihova »blagovna znamka nekoliko podobna temu, da obtičiš sredi Afrike, nato pa vidiš pristati letalo British Airways - preprosto veš, da se boš izvlekel.«
V Applebyju so enakega mnenja, kar zadeva zaupanje njihovih strank. Nekaj dni po lanskoletni objavi panamskih dokumentov je družba Appleby zavrnila ponudbo podjetja za svetovanja glede tveganj, da bi izvedlo »osvežitveni« tečaj usposabljanja o preprečevanju pranja denarja. Odvetniška družba je ponudbo zavrnila s pojasnilom, da izvaja »izjemno strog« nadzor. »Tokrat ne potrebujemo vaših storitev.«
»Kadeči se kup dreka«
Pododbor predstavniškega doma se je 29. junija 1993, ko je bil ameriški spopad v Kuvajtu še sveže odtisnjen v spomin, sestal, da bi razpravljal o iraškem programu razvoja jedrskega orožja. Irak je prekršil sporazum, da bo inšpektorjem Združenih narodov dovolil pregledati državne zaloge, in mednarodna javnost je bila zelo zaskrbljena.
»Irak se še naprej ponaša s svojo vojaško silo, kolje lastne državljane na severu in iraške šiite na jugu,« je nekaj po deseti uri zjutraj tega dne dejal demokratski kongresnik Tom Lantos iz Kalifornije v uvodnih pripombah.
Iz zapisnika je razvidno, da je Lantos prebral poročilo osebja svojega pododbora. Med njihovimi izsledki je bilo, da ameriški organi preiskujejo večjo zasebno naftno družbo Crescent Petroleum, da bi ugotovili, ali je »navidezna družba« iraškega predsednika Sadama Huseina. Družba Crescent morda ni sama proizvajala orožja, je bilo navedeno v poročilu, je pa bila »nedvomno povezana z glavno iraško organizacijo, ki ga je«. V Crescentu so takrat zanikali in še vedno zanikajo nepravilnosti.
Zaslišanje je 29. junija v Ameriki potekalo v živo. Zdi pa se, da ga Applebyjeva pisarna na Bermudih ni videla.
Družba Crescent Petroleum, lastnik katere je Abdul Hameed Dhia Jafar, je Applebyjeva stranka od leta 1984. Glede na dokumente odvetniške družbe je razmerje med Applebyjem in Crescentom skoraj 20 let potekalo gladko. Šele ko je družba Crescent Petroleum prosila Appleby za pravno pomoč glede prestrukturiranja leta 2013, je bilo videti, da je odvetniška družba prvič opazila Crescentovo ozadje - vključno z dejstvom, da je bil brat lastnika vodja iraškega jedrskega programa v času režima Sadama Huseina.
»To sodelovanje traja že nekaj časa,« je napisal eden od Applebyjevih odvetnikov. »Kako to, da tega nismo opazili prej?«
Pravila in predpisi so sicer različni, vendar za večino opravil v številnih najaktivnejših Applebyjevih poslovalnicah veljajo predpisi, ki od ponudnikov storitev v davčnih oazah zahtevajo, da pridobijo in hranijo točne zapise o tem, kdo uporablja njihove storitve, za kakšne namene in od kod prihaja denar.
Še ena stranka, ki se je izmuznila izpod budnega očesa, je Ayre Laniado, direktor in solastnik belgijskega podjetja Omega Diamonds, ki posluje na antwerpski diamantni borzi. Belgijski mediji so maja 2013 poročali, da je podjetje Omega Diamonds privolilo v plačilo kazni 200 milijonov dolarjev zaradi obtožb preiskovalcev in davčnih organov, da je nezakonito trgovalo z afriškimi diamanti. Podjetje Omega ni priznalo odgovornosti in primer ni vključeval Laniada osebno. Čez več mesecev je Appleby od Laniada prejel dve plačili v vrednosti 5000 dolarjev na bančni račun odvetniške družbe v imenu skrbniškega sklada v davčni oazi.
Ko je pozneje Laniado hotel ustanoviti nov skrbniški sklad, je Applebyjev uslužbenec opazil medijska poročila o pravnih problemih podjetja, ampak kljub temu odobril sodelovanje med odvetniško družbo in Laniadom.
V Applebyju so aprila 2014 ustanovili nov skrbniški sklad za Laniada.
Woods, Applebyjev direktor za skladnost poslovanja s predpisi, je bil nejevoljen, ko je za to izvedel tri mesece pozneje. »Gre za strukturo skrbniškega sklada in obtožbe, ki so zelo resne in povezane s krvavimi diamanti,« je Woods julija 2014 pisal kolegu. Zakaj me na to ni nihče opozoril pred odobritvijo po preverjanju neskladij?«
Kljub Woodsovim pomislekom so v Applebyju Laniada ohranili kot stranko.
Woods se je strinjal, da čeprav je Laniado »rizična stranka (zaradi vpletenost v diamantno industrijo), imamo dovolj olajševalnih dejavnikov in podatkov, da je sodelovanje za nas sprejemljivo; pravzaprav je to dober posel z vseh vidikov.«
Kljub temu pa je svoje kolege poučil, da je ta primer »spodrsljaj v naših postopkih«. Posvaril jih je, da poslovne enote družbe, na primer Appleby Trust (Cayman) Limited, ne smejo pustiti, da prizadevanja za kratkoročne dobičke preglasijo upoštevanje predpisov, ki od Applebyja zahtevajo oceno tveganja, ki ga predstavlja Laniado, in pridobivanje informacij o tem, kdo je in kaj želi početi v davčni oazi.
»Kar je, je, ampak v prihodnje pa se, prosim, potrudimo zagotoviti, da nas kljub naši komercialni naravi ne zapelje želja po potencialnem prihodku,« je napisal Woods. »Odvetniška družba se mora zavedati, da je enota Trust prevzela precejšnje tveganje pri upravljanju posledične strukture, čeprav je v žep 'pospravila zajeten kup denarja'. V Trust Co. se morajo konec koncev zavedati, da če gre vse k vragu, jim bo v roki ostal 'kadeč se kup dreka'!«
Iz notranjih dokumentov pisarne je razvidno, da je Appleby v začetku leta 2016 še vedno bil skrbnik Laniadovega sklada.
Woods in Appleby se nista odzvala na prošnje za odgovore na določena vprašanja.
Laniado ni odgovoril na večkratne prošnje konzorcija ICIJ za komentar. Laniado je predhodno že izjavil, da ni imel nikoli nič opraviti s krvavimi diamanti.
»Razkriti smo«
V Applebyju v svojih vsakodnevnih dejavnostih uporabljajo programsko opremo, ki je zasnovana za zmanjšanje človeških napak in opredeljevanje tveganih strank. Priročnik družbe od zaposlenih zahteva, da pregledajo morebitne stranke na podlagi temeljitega spletnega preverjanja in enkrat na leto posodobijo dokumente o vseh osebah, povezanih s politiko. Družba in njene podružnice so izvedle notranje revizije, vodile razpredelnice o podjetjih, ki so jih poimenovale »težavna«, in uvedle »rumene kartone«, da bi zagotovile točnost informacij.
Nadzor je deloval, na primer Applebyjeva pisarna na Britanskih Deviških otokih je zavrnila poslovanje z Borisom Shemyakinom, ruskim nepremičninskim magnatom, potem ko je spletno preverjanje njegovega ozadja pokazalo, da je bil v Rusiji obtožen goljufije z več milijardami dolarjev. On zanika, da bi kar koli stori narobe. Odvetniška družba je zavrnila tudi sodelovanje z globalnim računovodskim podjetjem Ernst & Young (EY), ko jo je zaprosilo za pomoč pri nakupu dveh reaktivnih letal Gulfstream v vrednosti 20 milijonov dolarjev za dva sinova nekdanjega vladnega ministra v Azerbajdžanu in za moškega po imenu Manouchehr Khangah. V Applebyju so preverili zbirko podatkov WikiLeaks z ameriškimi diplomatskimi depešami in izvedeli, da je eden od kontaktov ameriškega veleposlaništva opisal Khangaha kot »frontmana« za nekdanjega politika na čelu operacije, ki je bila v ameriških depešah opisana kot »ena najbolj pokvarjenih v Azerbajdžanu«. V Applebyju so posel zavrnili.
Khangah ni bil dosegljiv za izjave. Podjetje EY je navedlo, da ne more komentirati posameznih zadev, ampak da so »zavezani finančni, pravni in regulativni skladnosti v vseh vidikih svojega dela«.
V Applebyju so se zavedali tveganja. Prav na sredini PowerPointovega diapozitiva, pripravljenega za usposabljanje leta 2012 na Bermudih, je bil sivi nagrobnik z imenom »Arthur Andersen«, ki se je navezoval na revizijsko podjetje, obtoženo uničenja dokumentov v zvezi s preiskavo propada energetskega velikana Enron.
Če družba ne bo izboljšala svojega nadzora strank, je hotel namigniti avtor predstavitve, bo njene uslužbence doletela ista usoda kot ljudi, vpletene v razvpite finančne škandale: nekdanjega Andersenovega revizorja Davida Duncana, ki je priznal krivdo za oviranje pravice, in upravitelja hedge sklada Raja Rajaratnama, ki je bil na sliki prikazan, kako so ga agenti FBI v lisicah odvedli med njegovim zaslišanjem za večmilijonsko goljufijo v zvezi z vrednostnimi papirji.
»Razkriti smo,« se je nadaljevala diaprojekcija. »Ne dosegamo tako dobrih standardov, kot bi jih lahko.«
V obdobju od 2005 do 2015 je več kot dvanajst notranjih in regulativnih preiskav Applebyjevih pisarn na Otoku Man, Kajmanskih otokih, Britanskih Deviških otokih, Bermudih in v Londonu pokazalo napake, ki bi lahko za družbo pomenile sodni postopek in »resne posledice za finance in ugled«.
Regulativna agencija Bermuda Monetary Authority (BMA) je po pregledu leta 2005 od Applebyjeve družbe za upravljanje skrbniških skladov zahtevala, da izboljša 21 pomanjkljivosti v svojem poslovanju ter pridobi posodobljene in točne podatke o potnih listinah, naslovih in viru premoženja svojih strank. Pozneje je Applebyjev vodja za skladnost poslovanja s predpisi Ian Patrick kljub izboljšavam napisal: »Še vedno menim, da bo treba vložiti ogromno truda, če se hočemo šteti za vodilne na področju storitev v davčnih oazah z vidika skladnosti.«
Naslednje leto so med notranjo revizijo, ki jo je Patrick izvedel v pisarni na Britanskih Deviških otokih, preverili dokumente 45 strank in ugotovili, da je Applebyjevim standardom ustrezala samo ena mapa. Patrick je poročal, da jeizmed petih Applebyjevih pisarn, ki so jih v tistem času pregledali, samo hongkonška tista, v kateri so dokumenti »v dobrem stanju«.
Po notranji reviziji pisarne za upravljanje skrbniških skladov na Kajmanskih otokih leta 2008 je bilo ugotovljeno, da je tveganje za kršitve zakona in Applebyjevih lastnih protokolov »visoko« v več kot polovici pregledanih dokumentov. V reviziji je bilo izpostavljeno tveganje goljufivih dejavnosti in navedeno, da Appleby »morda ne upošteva« zakonskih predpisov.
Pri pregledu, ki so ga leta 2012 izvedli regulativni organi na Britanskih Deviških otokih, so bile opredeljene luknje v Applebyjevih postopkih za obravnavanje rizičnih politikov in njihovih sodelavcev. Nenapovedani notranji pregled v pisarni na Otoku Man leta 2015 je razkril druge težave, med katerimi je bilo tudi podjetje v davčni oazi s solastnikom, ki je bil palestinski uradnik, za katerega v Applebyju niso imeli nobenih podrobnih informacij o posojilu v vrednosti 11,2 milijona dolarjev.
Ko je oktobra 2014 agencija BMA revidirala Applebyjevo podružnico, je našla »ključne ali izjemno pomembne« pomanjkljivosti na devetih področjih. V skoraj polovici - 46 odstotkih - dokumentov, ki jih je agencija pregledala, ni bilo informacij o viru denarja, ki jih je družba Appleby upravljala za svoje stranke. Po mnenju agencije »ni bilo dokazov« o tem, da bi v Applebyju opredeljevali tveganja v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma, poleg tega pa družba ni uvedla priporočil iz prejšnjih revizij.
Navedla je: »Te opustitve dejanj so okrepile zaskrbljenost agencije glede skladnosti z zakonodajo in nadzora znotraj družbe.« Applebyjev direktor je oktobra 2015 vladnim regulativnim organom na Britanskih Deviških otokih razkril zaupni dokument o tem, kako je pisarna na Bermudih »poravnala« globo, ki so ji jo naložili bermudski regulativni organi po tem, ko je priznala, da ni upoštevala številnih priporočil agencije za odpravo pomanjkljivosti v njeni mreži za preprečevanje pranja denarja. Iz Applebyjevih notranjih dokumentov je razvidno, da je družba dala na stran 500.00 dolarjev za globo, toda njen obstoj in vrednost nista bila nikoli javno razkrita. Direktor je napisal, da ni bilo »javnega linča«, in dodal, da so se bermudski regulativni organi »strinjali, da zadeva ostane v celoti zaupna«.
Predstavnik agencije BMA je konzorciju ICIJ povedal, da ne bo potrdil ali zanikal izvršnih določb. Predstavnik je leta 2016 dejal, da je BMA spremenila svojo politiko in zdaj objavlja podrobnosti o globah in drugih sankcijah v spletu.
»Pri nas se pogosto opravljajo regulativna preverjanja in zavezani smo doseganju visokih standardov, ki jih določijo regulativni organi,« je izjavila družba Appleby v sporočilu za javnost, objavljenem en mesec po tem, ko je prvič prejela vprašanja konzorcija ICIJ.
»Raziskali smo obtožbe konzorcija ICIJ in menimo, da so neutemeljene oziroma temeljijo na pomanjkanju razumevanja o legitimnih in zakonitih strukturah, ki se uporabljajo v davčnih oazah.«
Brez kakršnih koli vprašanj
Michael Cannon je 33 let nadzoroval ulice Toronta kot policist. V prostem času pa je pilil svoje finančne spretnosti in dajal na stran denar za naložbe, za katere je upal, da bodo zmanjšale njegov davčni prispevek v Kanadi.
Nekje okoli leta 2005 je Cannon vplačal okoli 20.000 dolarjev v shemo v davčni oazi, ki je bila oglaševana kot odbitek od davka zaradi dobrodelnosti. Kanadski organ, pristojen za prihodke, je pozneje izjavil, da je šlo za davčno utajo, ki je vlagatelje, kot je bil Cannon, zvabila z obljubami, da bodo lahko z »donacijo« v višini 2500 dolarjev zaslužili 10.000 dolarjev, in sicer v kanadski valuti.
»Menil je, da je zvenelo predobro, da bi bilo resnično,« je napisal kanadski sodnik. »In je.«
Cannon je leta 2009 postal glavni tožnik v skupinski tožbi v Kanadi v imenu skoraj 10.000 vlagateljev, med katerimi so bili medicinske sestre, učitelji in odvetniki, ki so v program vplačali več kot sto milijonov dolarjev. Trdili so, da so v obdobju do odločitve kanadske davčne uprave, da je shema neveljavna, izgubili milijone.
Cannonovi pravni ukrepi so bili daljnosežni, saj je zahteval nadomestilo od vpletenih oglaševalcev, odvetnikov in svetovalcev. Eden od tožencev je bil Edward Furtak, tj. idejni vodja dobrodelnega programa. Applebyjeva pisarna na Bermudih je bila drugi.
Odvetniki Cannona in drugih vlagateljev so trdili, da je družba Appleby pomagala sem ter tja prenašati na stotine milijonov dolarjev v »krožnem pretoku sredstev«, s katerim so si Furtak in njegova družina naplenili 20 milijonov dolarjev. Cannonovi odvetniki so dejali, da »opica, ki si zakriva svoje oči in ušesa, morda ne bi predvidela« tveganj za kanadske vlagatelje, družba Appleby pa si takega izgovora ni mogla privoščiti. Sodnik je leta 2010 ugotovil, da obstaja utemeljen sum, da je družba Appleby oškodovala Kanadčane, tako da je »zavestno uporabljala« denar iz Furtakovega sklada in dovolila, da je spodbujal goljufijo. Justice Strathy je napisala, da je družba Appleby »preprosto naredila, kar je Furtak« od nje želel, kljub obveznostim, da mora vedeti, od kod prihaja denar in kako se uporablja.
Furtak je bil dolgoletna Applebyjeva stranka. Appleby je Furtaku posodil 2,6 milijona dolarjev za nakup nepremične na bujnem zelenem kostariškem polotoku in zanj upravljal vsaj tri skrbniške sklade v davčnih oazah, poleg 34-metrske jahte po imenu Takapuna, ki pluje pod jamajško zastavo in je vredna vsaj pet milijonov dolarjev.
Skupinska tožba proti Furtaku je bila poravnana v zgodnjih fazah in Furtak je zanikal nepravilnosti. Davčni program je bil zasnovan skladno z zakonodajo in Furtak še vedno verjame v njegovo ustreznost, so njegovi odvetniki povedali konzorciju ICIJ.
Sodni postopek proti Applebyju se je razvnemal dlje kot proti Furtaku. Applebyjevi zunanji odvetniki so leta 2013 upravnemu odboru družbe povedali, da je njena vloga v zadevi bila »precej omejena, ampak sorazmerno pomembna«.
»Obstaja sum,« je bilo zabeleženo v zaupnem zapisniku odbora, da je bermudska pisarna »izvedla več prenosov brez postavljanja kakršnih koli vprašanj«. Odvetniki so posvarili, da bi pristojni organi družbo Appleby lahko obtožili, da je odgovorna za okoriščenje na račun vlagateljev.
Na sodišču je družba Appleby branila svoje ravnanje in prisegla, da bo kakršno koli sodbo proti sebi posredovala čim višjemu sodišču. V Applebyju so se bali kazni, ki bi lahko znašala tudi do 28,5 milijona dolarjev, kakor je razvidno iz dokumentov.
Eden izmed Applebyjevih uslužbencev je rekel, da je na neki točki strategija bila »počakati, da nevihta mine, in upati, da bodo tožnikom pošle moči«.
Cannon ni odnehal in družba Appleby je maja 2017 poravnala zadevo z 12,7 milijona dolarjev, ne da bi priznala nepravilnosti.
Vendar cena, ki jo je plačala, morda ni samo denarna.
V zakulisju je nekatere uslužbence Applebyja skrbelo, da bo moralo preteči »res veliko vode«, preden si bo družba lahko opomogla od posledic, ki jih bo ta zadeva imela tako za njene finance kot ugled.
Za katerega koli uslužbenca s kopijo predstavitev v PowerPointu, ki jih je pred več leti pripravila Applebyjeva ekipa za skladnost, bi se to zdel dober trenutek, da si v spomin prikliče naslednje opozorilo: »Vsaka nova preiskava, ki skrbnika iz davčne oaze razkrinka kot marioneto, ki jo v rokah drži zločinec«, bo še en »žebelj v krsti industrije«.
Soavtorji: Frederik Obermaier, Bastian Obermayer, Emilia Diaz-Struck in Rigoberto Carvajal
