Tiskane izdaje
Ameriški minister za trgovino Wilbur L. Ross mlajši ima delež v ladjarski družbi, ki dobi na leto na milijone dolarjev prihodkov od podjetja, katerega ključna lastnika sta zet ruskega predsednika Vladimirja Putina ter ruski tajkun, proti kateremu je ameriško finančno ministrstvo uvedlo sankcije, ker je član Putinovega ožjega kroga sodelavcev.
Milijarder in zasebni vlagatelj Ross je pred vstopom v vlado predsednika Donalda Trumpa februarja letos odprodal večino svojih poslovnih sredstev, a obdržal delež v ladjarskem podjetju Navigator Holdings Ltd., ki je registrirana na Marshallovih otokih v južnem Tihem oceanu. Iz Navigatorjevega zadnjega letnega poročila je razvidno, da so podjetja v davčnih oazah, v katerih imajo Ross in še nekateri vlagatelji finančne vložke, v letu 2016 nadzorovala 31,5 odstotka družbe.
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:
Med Navigatorjevimi največjimi strankami je tudi moskovsko podjetje za plin in petrokemijo Sibur, od katerega je imelo podjetje od leta 2014 več kot 68 milijonov ameriških dolarjev prihodkov. Dva od ključnih lastnikov Siburja sta Kiril Shmalov, ki je poročen s Putinovo najmlajšo hčerko, in Genadij Timčenko, oligarh, ki so ga zadele sankcije, saj je ameriško finančno ministrstvo menilo, da je »neposredno povezan s Putinom«.
Še en vplivni lastnik Siburja je njegov največji delničar Leonid Mikhelson. Ta obvladuje energetsko podjetje, ki so ga prav tako zadele sankcije finančnega ministrstva, saj naj bi podpiral Putinovo vladavino.
Ross ima kot minister za trgovino neposreden vpliv na politiko trgovanja in proizvodnje ter je vpliven glas v vladi glede večine vidikov ameriških ekonomskih odnosov z drugimi državami, vključno z Rusijo. V zadnjih letih so se napetosti med ZDA in Rusijo zaostrile. ZDA so proti Rusiji uvedle sankcije zaradi njene invazije na Krim leta 2014 in zaradi njenega vmešavanja v predsedniške volitve leta 2016.
Kongres in ameriško ministrstvo za pravosodje sta po volitvah preiskovali možne poslovne povezave med Rusijo in člani administracije predsednika Trumpa. Čeprav je preiskava zajela več Trumpovih poslovnih partnerjev in sodelavcev v kampanji, pa do danes niso odkrili nikakršnih povezav med višjimi uradniki Trumpove administracije ter člani Putinovega ožjega kroga oziroma njegove družine.
Med postopkom za potrditev na mesto ministra so senatorji Rossu neprestano postavljali vprašanja v zvezi z njegovimi poslovnimi povezavami z Rusijo. Vprašanja so se večinoma nanašala na njegov nekdanji položaj podpredsednika Bank of Cyprus, ki ima dolgo zgodovino financiranja ruskih oligarhov. »Senat ZDA in ameriška javnost imata pravico vedeti o celotnem obsegu vaših povezav z Rusijo ter o povezavah med Trumpovo administracijo, Trumpovo kampanjo oziroma Trumpovo organizacijo in Bank of Cyprus,« je po zaslišanju, a še pred potrditvijo, v pismu Rossu zapisalo pet demokratskih senatorjev. Ross je na kratko odgovoril na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno na zaslišanju: Rusi, ki so investirali v banko, »niso bili moji partnerji«. Na pismo senatorjev ni odgovoril.
Vprašali so ga tudi glede njegovih lastniških deležev v ladjarstvu in ali bi to lahko predstavljalo konflikt interesov pri opravljanju funkcije ministra za trgovino. Vendar pa se nobeno od vprašanj ni nanašalo na Navigator, kjer je bil nekoč predsednik upravnega odbora, in na njegove poslovne odnose s Siburjem.
Sibur je »podjetje s pajdaškimi zvezami«, je povedal strokovnjak za Rusijo Daniel Field, ki je v republikanski in demokratski administraciji na zunanjem ministrstvu zasedal višje položaje. »Le zakaj bi imel katerikoli uradnik ameriške vlade kakršnekoli povezave s Putinovim pajdašem?«
Ross se je pridružil upravnemu odboru po začetku Navigatorjevega poslovanja s Siburjem in se ni »nikoli srečal« s Šmalovom, Timčenkom ali Mikhelsonom, je povedal James Rockas, predstavnik za stike z javnostjo ministrstva za trgovino.
»Minister Ross se je oddaljil od kakršnihkoli zadev, ki so povezane z čezoceanskim ladjarstvom, in na splošno podpira sankcije administracije proti ruskim in venezuelskim pravnim osebam,« je povedal Rockas.
Še ena Navigatorjeva pomembna stranka je PDVSA, venezuelska državna naftna družba v lasti avtoritarnega režima Nicolasa Madura. Trumpova administracija je julija 2017 proti trenutnemu in tudi nekdanjemu izvršnemu direktorju podjetja uvedla sankcije, mesec pozneje pa še proti samemu podjetju.
Trgovina in konflikt
Posredne poslovne povezave ministra za trgovino s Putinovim zetom in oligarhi so prišle na dan iz preiskave javno dostopnih zapisov ter iz milijonov razkritih finančnih dokumentov davčnih oaz bermudske odvetniške družbe Appleby. Dokumente je pridobil nemški časopis Süddeutsche Zeitung, ki jih je delil z Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev in njegovo svetovno mrežo medijskih partnerjev. Dokumenti predstavljajo Applebyjevo notranje delovanje od petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2016. Vanje so vključeni tudi zapisi Applebyjevega oddelka za korporacijske storitve, ki se je leta 2016 pod imenom Estera osamosvojilo.
Dokumenti razkrivajo verigo podjetij in družabništev na Kajmanskih otokih, prek katerih je Ross ohranil svoj finančni vložek v Navigatorju.
Dejstvo, da imajo Rossove družbe na Kajmanskih otokih koristi od podjetij, ki jih obvladujejo Putinovi zastopniki, lahko predstavlja resen konflikt interesov, menijo poznavalci. Ross namreč lahko kot minister za trgovino vpliva na ameriško trgovanje, sankcije in druge usmeritve, ki bi lahko imele vpliv na lastnike Siburja. Prav tako pa bi lahko lastniki Siburja, in preko njih sam Putin, s pomočjo Rossove preusmeritve ameriške politike povečali ali zmanjšali obseg Siburjevega poslovanja z Navigatorjem.
Richard Painter, ki je v administraciji Georgea W. Busha deloval kot glavni pravnik za etične standarde, je povedal, da bi se Ross lahko utegnil znebiti vrste določil sankcij. Dodal je še, da čeprav v povezavi z Rossovimi lastniškimi deleži ni bilo neposrednih kršitev, Navigatorjevo poslovanje zahteva večjo pozornost.
Predstavnik za stike z javnostjo ministrstva za trgovino Rocar je povedal, da Ross »ni nikoli bil deležen in si ni nikoli poskušal pridobiti kakršnekoli etične izjeme« ter da se drži »najvišjih etičnih standardov«. Etična izjema dovoljuje javnim uslužbencem, da sodelujejo pri zadevah, ki bi lahko predstavljale konflikt interesov.
»Ne glede na vsa pravna vprašanja pa bi bil sam zelo zaskrbljen, ker nekdo v ameriški vladi služi na račun poslov z Rusi. Zato bi bil rad seznanjen z dejstvi,« je povedal Painter.
Plasti, plasti, plasti in same plasti
Ross, star 79 let, je bil pred vstopom v Trumpovo vlado velikan naložbenega sveta. Vlagatelje po vsem svetu je zbobnal skupaj, da so denar vložili v problematična podjetja z upanjem, da bo njihov preobrat na bolje prinesel dobiček. Ker se je vse dobro izteklo, on in njegova družba nista zaslužila zgolj z upravljavskimi provizijami in vlaganjem, ampak tudi z mehanizmom kompenzacije, ki partnerskim upravljavcem zasebnih naložbenih skladov omogoča, da dobijo 20 odstotkov od dobičkov, če ti presežejo določeno stopnjo.
Številne od teh zasebnih naložbenih skladov, ki so bili vključeni v te naložbe, je ustanovila in upravljala odvetniška družba davčnih oaz Appleby s sedežem na Bermudih. Razkriti dokumenti ponujajo vpogled v Applebyjevo pomoč Rossovi družbi WL Ross & Co, LLC, da je imela korist od davčne oaze na Kajmanskih otokih. Gre za britanski teritorij, ki zagotavlja visoko stopnjo finančne tajnosti in dovoljuje navideznim družbam, ki jih lastniki upravljajo iz New Yorka in drugih krajev, da poslujejo brez obdavčitve.
Kajmanski otoki so bili leta 2015 na svetovnem Indeksu finančne tajnosti uvrščeni na peto mesto.
Ustanovitev skladov v davčnih oazah, ki delujejo kot podjetja, je za nekatere vlagatelje zelo privlačno. Organizacijam, ki so v ZDA oproščene davka (na primer veliki pokojninski skladi in univerze z bogato zapuščino), skladi v davčnih oazah omogočajo, da se izognejo predpisu davčne uprave ZDA Internal Revenue Service (IRS), ki jim nalaga plačilo davkov od prihodkov, pridobljenih z izposojenim denarjem. Skladi v davčnih oazah so privlačni tudi za neameriške vlagatelje, saj njihova imena niso razkrita davčnim organom v ZDA.
Partnerji v zasebnih skladih v davčnih oazah pa so deležni ugodnih davčnih olajšav tudi v ZDA. Med drugim lahko večji del svojih zaslužkov iz skladov prikažejo kot dolgoročne kapitalske dobičke, in ne kot običajne prihodke. Najbogatejšim upravljavcem skladov je s tem omogočeno, da davke od zaslužkov znižajo iz najvišje ameriške davčne stopnje, ki znaša 39,6 odstotka, na 20 odstotkov.
Ross je ob nominaciji za ministra za trgovino podpisal sporazum z zveznim Uradom za etiko vlade (Office of Government Ethics). V njem je zapisano, da bo odprodal deleže v 80 podjetjih in partnerstvih, a da bo obdržal deleže v devetih podjetjih, ki imajo sredstva vložena v »financiranje nepremičnin in hipotekarna posojila« ter v »čezoceansko ladjarstvo«. Obseg sredstev ni naveden. Kljub temu da je Ross podjetje WL Ross & Co. leta 2006 prodal podjetju Invesco, pa je do vstopa v vlado ostal njegov predsednik in izvršni direktor.
Njegovo razkritje vloženih sredstev, ki ga je prav tako podal Uradu za etiko vlade, je dolgo 57 strani. Pod rubriko Sredstva iz zaposlitve in bančni računi za dohodek in pokojnino (Employment Assets & Income and Retirement Accounts) se nahaja dolg seznam, razdeljen v odstavke, v katerem so navedena sredstva, ki naj bi jih imela v lasti vsaka od Rossovih družb. Med Rossom in sredstvi, ki jih poseduje, se nahaja sedem plasti pravnih oseb.
Med številnimi podrubrikami so zakopani tudi podatki o štirih podjetjih na Kajmanskih otokih s skrivnostnimi imeni. Ta spadajo med devet podjetij, ki jih je obdržal. Te družbe so: WLR Recovery Associates IV DSS AIV, GP; WLR Recovery Associates IV DSS AIV, LP; WLR Recovery Associates V DSS AIV, GP and WLR Recovery Associates V DSS AIV, LP. Vse štiri družbe upravlja odvetniška družba Appleby. Med sredstvi, ki jih imajo v lasti te družbe, je naveden tudi Navigator Holdings, toda zaradi oblike formularja niso nikjer navedene podrobnosti o povezavi podjetja s Siburjem.
Strokovnjaki, s katerimi se je posvetoval ICIJ, menijo, da zapletenost ureditve davčnih oaz še dodatno pripomore k pravnim nejasnostim, prav tako pa prikriva celoten obseg Rossovih poslovnih zvez, ki mu prinašajo dobiček.
Ross v razkritju finančnih sredstev ocenjuje, da imajo njegova podjetja v davčnih oazah skupaj v lasti delnice v Navigatorju, ki so vredne med 2,05 in 10,1 milijona dolarjev. Ni pa jasno, koliko so vredne njegove celotne naložbe, saj ni navedel vrednosti enega od štirih podjetij, ki jih je obdržal. Ni jasno, zakaj je bila vrednost izpuščena. Njegov delež predstavlja delček vseh 31,5 odstotka delnic, ki jih imajo omenjena podjetja v Navigatorju. Na podlagi cene delnice na dan 30. oktober 2017 je podjetje vredno okoli 179 milijonov dolarjev.
Vrednost Rossove naložbe se lahko do prenehanja delovanja sklada še krepko spremeni, in to na bolje. Če se bo namreč sklad dobro izkazal, bo partnerstvo, v katero je Ross vložil denar, prejelo 20 odstotkov celotnega dobička sklada.
Poleg tega je Ross Forbesu navedel milijardna sredstva, ki jih na vladnih formularjih za razkritje finančnih sredstev ni mogoče zaslediti. Pozneje je reviji povedal, da jih je vložil v skrbniški sklad za svoje družinske člane.
»Predpisi o razkritju finančnih naložb niso predvideli Wilburja Rossa,« je povedala Kathleen Clark, profesorica prava na Washingtonski univerzi, ki je strokovnjakinja za etiko vlade. »Javnosti oziroma uradnikom za etiko vlade ni dovolj pojasnjena njegova široka paleta finančnih vložkov.«
Ross zadene žebljico na glavico
Rossove naložbe v Navigator so se začele leta 2011. Takrat je družba WL Ross & Co. v podjetju pridobila 19,4-odstotni delež in sta ji bila dodeljena dva sedeža v upravnem odboru. Enega je v začetku naslednjega leta zasedel Ross. Nekaj mesecev pozneje je podjetje WL Ross z odobritvijo stečajnega sodnika od bankrotiranega podjetja za finančne storitve Lehman Brothers pridobilo sveženj delnic Navigatorja in s tem postalo njegov večinski delničar.
Novembra 2013 je šel Navigator na borzo. Delnice, ki jih je podjetje WL Ross kupilo po osem ameriških dolarjev, so bile na borzi vredne po 19 ameriških dolarjev. Ross se je kmalu po tem na neki konferenci za vlagatelje v ladjarstvo hvalil, da je z naložbo zadel »žebljico na glavico«.
Naslednje leto je Ross odstopil iz upravnega odbora Navigatorja, saj je postal podpredsednik problematične Bank of Cyprus, ki je bila znana po svojih poslih z ruskimi oligarhi. Njegovo mesto v upravnem odboru Navigatorja je zasedla Wendy Teramoto, upravna direktorica in partnerica WL Ross & Co. Leta 2017 je s položaja odstopila, saj je postala Rossova šefica kabineta na ministrstvu za trgovino.
Navigator sreča Sibur
V začetku leta 2012, nedolgo zatem, ko je Ross kupil prve delnice Navigatorja, je podjetje navezalo stike s Siburjem. Zanj je na dveh ladjah za prevoz utekočinjenega plina ekskluzivno prevažal utekočinjen naftni plin (LPG), s katerim je Sibur pokrival naraščajoči izvoz tega plina v Evropo.
Tako kot številne druge energetske družbe je tudi Sibur ustanovila ruska država. Družba od ustanovitve leta 1995 proizvaja petrokemične produkte. Tudi LPG, ki vsebuje propan in butan ter je v uporabi za ogrevalne in kuhalne naprave, poganja pa tudi nekatera motorna vozila. Sibur je nekaj let pozneje kupilo državno plinsko podjetje Gazprom. Leta 2010 je Gazprom prodal Sibur Timčenku in Mikhelsonu.
Amos Hochstein, visoki ameriški diplomat za energetiko v obdobju Obamove administracije, je povedal, da je Mikhelsonova in Timčenkova poslovna pot tipična za ruske energetske mogotce, ki so obogateli s korupcijo in pajdaškim kapitalizmom, značilnim za Putinovo dolgo vladavino.
»Ta primer ni podoben primeru Johna D. Rockefellerja,« je povedal Hochstein. »S Putinom sta se zbližala, mu bila zvesta, nato pa sta dobila državno premoženje in obogatela.«
Ruska vlada še naprej podpira Sibur. Leta 2013 je ta s pomočjo vladnega programa zgradil 700 milijonov ameriških dolarjev vreden terminal v Ust-Lugi, baltskem pristanišču, od koder Navigatorjeve ladje odvažajo LPG za izvoz. Gradnja pristanišča je bila označena kot »projekt nacionalnega pomena«.
Po ruski invaziji na ukrajinski Krim so ZDA in druge Zahodne države proti ključnim Putinovim zaveznikom uvedle gospodarske sankcije. Te so zajele tudi drugega največjega delničarja Siburja Timčenka. Nekaj mesecev pozneje so ZDA svoje banke omejile pri dolgoročnem financiranju plinskih podjetij, ki pripadajo Siburjevemu največjemu delničarju Mikhelsonu.
Sibur sam ni bil tarča sankcij, toda zahodne banke (vključno z Bank of America in Royal Bank of Scotland) podjetju niso več nudile posojil.
Ruska vlada je tudi tokrat posredovala. Maja 2014 sta konzorcij, ki ga je vodila državna banka, pridružena energetskemu podjetju Gazprom, ter državni investicijski sklad od Siburja kupila terminal v Ust-Lugi ter se zavezala k širitvi obsega izvoza. Obenem sta Siburju dovolila, da je bil na terminalu še naprej edini izvoznik LPG.
Septembra 2014, ko je pritisk sankcij naraščal, je Timčenko svoj 17-odstotni delež v Siburju prodal Šmalovu. S tem se je delež Putinovega 32-letnega zeta povečal na več kot 20 odstotkov. Nakup je z 1,3 milijarde vrednim posojilom financirala državna Gazprombank. Šmalov je do aprila 2017 večino deleža prodal drugim naložbenikom. Njegov lastni delež se je s tem zmanjšal na 3,9 odstotka, a je še vedno ostal član upravnega odbora. Dobička oziroma izgube, ki ju je pri tem imel Putinov zet, ni možno ugotoviti.
»Ko sklepaš posle z ruskimi energetskimi družbami, kot sta Gazprom in Sibur, ne greš zgolj v posteljo s to družbo,« je povedal Hochstein, nekdanji koordinator za energetsko politiko na ameriškem zunanjem ministrstvu, »ampak tudi z rusko državo.«
Na podlagi razkritih dokumentov je razvidno, da je Appleby leta 2014 prenehal sodelovati z Mikhelsonom in zaradi uvedenih sankcij proti njegovim podjetjem zavrnil upravljanje podjetja za njegovo zasebno letalo.
Kljub negotovim razmeram pa je odnos med Navigatorjem in Siburjem še naprej uspeval. V letih 2014 in 2015 so ladjarjevi prihodki od Siburja poskočili s 5,3 odstotka (16,2 milijona dolarjev) na 9,1 odstotka (28,7 milijona dolarjev) vseh dohodkov. Po podatkih ameriške Komisije za borzo in vrednostne papirje (Securities and Exchange Commission; SEC), je bil Sibur med Navigatorjevimi petimi največjimi strankami. Lani je delež prihodkov od Siburja zdrsnil na 7,9 odstotka (23,2 milijona dolarjev). Letos pa je Navigator podvojil floto, namenjeno Siburjevemu izvozu. Pridobil je dve novi plovili in ju namenil ruski energetski družbi. Ladji se po dveh ruskih rekah imenujeta Navigator Luga in Navigator Jauza.
Navigatorjev izvršni direktor David Butters je v konferenčnem klicu vlagateljem povedal, da je imelo podjetje korist od tega, da je Sibur prodrl na evropski energetski trg pred Američani.
»Rusija pretoči toliko zemeljskega plina, kolikor ga Evropa potrebuje. Utekočinjeni plin pošilja v vedno večjih količinah na vse konce kontinenta, kar konkurira zamudni ameriški dobavi,« je povedal Butters.
Ross »je neprestano govoril v prid povečanju ameriškega izvoza kot najboljšemu načinu za zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja in ustvarjanju ameriških delovnih mest«, je povedal predstavnik za stike z javnostjo ministrstva za trgovino.
Butters je zavrnil komentar.
Zdravica
Dne 30. novembra 2016, nekaj ur po nominaciji za ministra za trgovino, je Ross proslavljal na dogodku, ki ga je v ugledni manhattanski restavraciji Gramecy Tavern gostil Navigator Holdings. Bloomberg Businessweek je poročal, da sta z Buttersom prišla že zelo zgodaj v sobo z lestenci ter imela naslednji pogovor.
»Vaši interesi so povezani z mojimi,« se je Butters po poročanju Bloomberga spominjal Rossovih besed. »Ameriško gospodarstvo bo raslo in Navigator bo imel od tega korist.«
Butters je za Bloomberg povedal, da so prišli tudi drugi gostje, ki so navalili na brancina v šerijevi omaki in sladico ter izmenično čestitali Rossu. »Zdelo se je, kakor da smo dobili priložnost,« je Butters povedal za Bloomberg. »Kot da bi dobili priložnost, da nekaj spremenimo.«
Služenje milijard s stečaji
Ross, sin odvetnika, ki je postal sodnik, in šolske učiteljice je odraščal v predmestju New Jerseyja in diplomiral na Yalu in Harvard Business School. V poznih sedemdesetih je začel delati za britansko investicijsko družbo Rotschild Group ter napredoval na položaj vodje oddelka za svetovanje pri stečajih. Leta 1990 je srečal Donalda Trumpa. Kazino bodočega predsednika Taj Mahal v Atlantic Cityju je zašel v finančne škripce, Ross pa je predstavljal skupino imetnikov obveznic. Ross je zasnoval posel, v katerem je Trump obdržal delež v podjetju. Nezadovoljnim imetnikom obveznic je menda rekel, da je ime Trump »še vedno dragoceno sredstvo«. Pomoč bodočemu predsedniku je bila zelo dobrodošla.
V devetdesetih je predsednik Bill Clinton imenoval Rossa v upravni odbor Ameriško-ruskega investicijskega sklada, ki ga je ameriška vlada ustanovila za investiranje in uveljavljanje ameriških poslovnih interesov v Rusiji.
Leta 2000 je Ross v New Yorku ustanovil WL Ross & Co., zasebno naložbeno podjetje, ki zbira denar naložbenikov v sklade ter ga nalaga v problematična podjetja s ciljem, da izboljša njihovo poslovanje in jih proda z dobičkom. Novoustanovljena družba je hitro zacvetela. Lotila se je nakupa bankrotiranih ameriških proizvajalcev jekla ter požela ogromne dobičke, ko je Busheva administracija marca 2002 uvedla 30-odstotne tarife na uvoz jekla.
Naslednje leto je njegovo novoustanovljeno podjetje International Steel Group prišlo na borzo. Leta 2005 ga je kupil luksemburški velikan ArcelorMittal. Rossovo podjetje je še naprej vlagalo v nekatere druge ameriške panoge v težavah. Med njimi je bila tekstilna industrija na jugu Amerike in premogovniki v Apalačih. Ross si je pridobil sloves finančnika, ki je vdihnil življenje panogam, ki so jih imeli drugi za mrtve.
Toda njegov način poslovanja je spodbudil tudi kritike, saj je za izboljšanje dobička selil ameriška delovna mesta v tujino. Reutersova analiza statistike Ministrstva za delo ZDA je razkrila, da je bila posledica Rossovih prevzemov izguba 2700 ameriških delovnih mest v panogah avtomobilskih delov, financiranja hipotek in tekstila. Proizvodnjo je namreč preselil v tujino, s čimer so imele med drugim korist Mehika, Indija, Kitajska in Nikaragva.
Njegovo naložbeno podjetje je tudi prekršilo predpise o naložbah, ki zahtevajo popolno in iskreno razkritje poslov z vlagatelji. SEC je avgusta 2016 uvedel postopek izterjave, ker je WL Ross & Co. vlagateljem čezmerno zaračunaval upravljavske stroške. Formulo, po kateri je podjetje zaračunavalo stroške, so spremenili, ne da bi o tem obvestili vlagatelje. WL Ross & Co. je, ne da bi priznal ali zavrnil krivdo, izplačal vlagateljem 10,4 milijona dolarjev ter še 2,3 milijona dolarjev kazni.
Skozi leta se je Ross prebil med najbogatejše posameznike v Ameriki. Forbes je septembra 2017 vrednost njegovega premoženja ocenil na 2,5 milijarde dolarjev. Ross pa se tudi obnaša kot bogataš. Skupaj z ženo ima v lasti vilo v Palm Beachu na Floridi, ki se nahaja v bližini Trumpovega letovišča v Mar-a-Lagu. Še eno hišo imata v Southamptonu v državi New York, tretjo pa na Manhattnu. Zakonca imata v lasti umetniško zbirko, katere vrednost je Bloomberg ocenil na 250 milijonov dolarjev. Vanjo je vključena tudi zbirka del nadrealističnega slikarja Reneja Magritta, ki je ocenjena na sto milijonov dolarjev. Ross je bil vodja tajne bratovščine na Wall Streetu Kappa Beta Phi (njegov voditeljski naziv je bil Grand Swipe). Leta 2012 je v nekem manhattanskem hotelu predsedoval letni ceremoniji bratovščine, na kateri so novi člani v preoblekah izvajali pesmi in plese, vsi skupaj pa so se gostili z jagnjetino in gosjimi jetrci.
Ross zavrača predstavo o tem, da imajo najbogatejši nepravično prednost pred drugimi. Leta 2014 je to utemeljeval s tem, da »se ljudje spravljajo na en odstotek bogatih zaradi političnih razlogov«. K temu je še dodal: »Izobrazba je pot, ki pripelje ljudi iz geta. Če že ne pridejo med en odstotek bogatih, pa se temu vsaj približajo.«
Trump je povedal, da je nominiral Rossa zato, ker občuduje njegovo bogastvo in neustavljivo energijo. »Saj bi dal na položaj fanta, ki je vse življenje neuspešen, ampak tega si res ne želimo, ali ne?« je izjavil Trump na zmagovitem povolilnem shodu v Ohiu. »Ne, izbral sem najboljšega.«
Na voljo je bil Appleby
Ko se je podjetje WL Ross & Co. širilo, je v davčnih oazah ustanovilo številna podjetja. Številna se nahajajo na Kajmanskih otokih, britanskem ozemlju v Karibih, ki ne zaračunava davka od dohodka pravnih oseb, ki ga te zaslužijo zunaj jurisdikcije. Prav tako zahteva malo podatkov o lastništvu podjetja. Kajmanski otoki so zato postali priljubljena destinacija ameriških upravljavcev zasebnega premoženja, ki so tam ustanovili svoje sklade.
Appleby je ključni svetovalec in ponudnik storitev. Kot je razvidno iz njegovih spisov, je za WL Ross & Co. na Kajmanskih otokih upravljal več kot 50 podjetij. WL Ross & Co. je, na primer, leta 2005 pridobil nemško podjetje za vagone in logistiko VTG, ki se je pozneje razširilo v Rusijo in vzhodno Evropo. Applebyjevi dokumenti vsebujejo podatke o skupini petih kajmanskih podjetjih, katerih imena vsebujejo »Euro Wagon«. Podjetja so imela v lasti delnice VTG in so jih upravljala.
Appleby je direktorje WL Ross & Co. snubil na prireditvah, ki jih je organiziral. Med drugim tudi na teniškem turnirju US Open. Zaposleni so ob naraščanju lastniških deležev podjetja drug drugemu čestitali. Odvetniška pisarna je v primeru podjetij, povezanih z Rossom, ravnala manj skrbno, saj jih je imela za manj tvegane in so izpolnjevala pogoje za zmanjšan nadzor. Po zakonodaji Kajmanskih otokov morajo namreč odvetniške pisarne svoje stranke preveriti. »Sabine, to je naravnost fantastično,« je zapisal Applebyjev odvetnik Matthew Taber, ko je uradnica Sabine Calvetti, zadolžena za ugotavljanje skladnosti z zakonodajo, sporočila novico. »Stoodstotni zadetek in res odlično delo.«
Rossova skupina je bila leta 2014 na podlagi števila upravljanih podjetij med Applebyjevimi najboljšimi dvajsetimi strankami.
Applebyjevi dokumenti razkrivajo, da so štiri družbe, ki jih je Ross obdržal, v dveh paralelnih lastniških verigah, z Rossom na vrhu. Na podlagi Applebyjevih zapisov je razvidno, da je Ross delničar in nekdanji direktor dveh družb, ki sta bili ustanovljeni julija 2011 kot družbenika, ki nadzorujeta preostali dve družbi podjetja WL Ross & Co., ki sta investirali v ladjarsko panogo in nadzorujeta sklada podjetja WL Ross Group.
Iz uradnih dokumentov SEC in Rossovih razkritij pred uradom za etiko sta ta dva sklada investirala v nekatera ladjarska podjetja.
Rossovo nekdanje podjetje WL Ross & Co. je torej glavni delničar v Navigatorju. S pomočjo podjetij, ki jih obvladuje, ima v lasti 39,4 odstotka delnic. Ko je Ross postal minister za trgovino, je obdržal deleže v nekaterih podjetjih WL Rossa, a se je odpovedal njihovemu upravljanju. Podjetja, v katerih je obdržal delež in v katerih so navzoči tudi drugi vlagatelji, imajo z 31,5 odstotka delnic v lasti znaten delež ladjarskega podjetja Navigator.
Zvezna zakonodaja za etiko zahteva od javnih uslužbencev, da se odpovejo zadevam, ki bi imele »neposreden in predvidljiv« vpliv na njihove finančne interese ali interese njihovih družinskih članov, ter tesnim povezavam, ki bi razumno osebo napeljale v dvom o uradnikovi nepristranskosti.
Med zaslišanjem pred senatom je Ross senatorjem zagotavljal, da se bo izogibal kakršnimkoli konfliktom interesov med njegovimi poslovnimi zadevami in položajem v vladi. »Glede tega bom zelo tankovesten, kakor tudi do katerekoli zadeve, kjer bi obstajala najmanjša senca dvoma,« je zatrdil.
Pri nastajanju članka so sodelovali tudi Bastian Obermayer, Frederik Obermaier, Rigoberto Carvajal in Inti Pacheco.
