Reševanje vojaka Mramorja

V Ozadjih smo konec novembra objavili prvi članek o nezakonitih dodatkih za stalno pripravljenost. Drugi, objavljen tik pred novim letom, je povzročil pravo politično-univerzitetno eksplozijo. Po praznikih so prišli prvi umirjeni pozivi k priznanju in opravičilu odgovornih. Potem ko je zamudil vse te priložnosti, je finančni minister pred tednom dni, torej mesec in pol po izbruhu afere, navidezno ponudil odstop. Reševalna akcija, ki jo je vodil premier, se je začela.

Informacije, da v ozadju že poteka posebna operacija, kako rešiti ključnega človeka vlade, so se pojavile pred ponedeljkom, ko je finančni minister Dušan Mramor premieru Miru Cerarju ponudil odstop, češ da »zaradi izgube javnega zaupanja ne more več opravljati svoje funkcije«. Opravičil se je in dejal, da bo vsa prejeta sredstva vrnil. Dvojec Cerar-Mramor je že pred to zrežirano potezo naredil ključno napako: to dejanje je prišlo najmanj deset dni prepozno. Po oceni strokovnjakov za krizno komuniciranje bi opravičilo, priznanje in ponudba odstopa morali priti v nekaj urah po razkritju zgodbe o nezakonitih dodatkih. Pa še v tem primeru bi lahko obljubili le polovično možnost ministrovega političnega preživetja. Kar je v resnici precej visok odstotek. Toda Cerar in Mramor sta obdobje, ko je bilo čast in ugled še mogoče reševati, zamudila.

Začelo se je z zamudo

Dvojec se je nato zatekel h klasičnemu, a zgrešenemu pristopu političnega piara, ki ga uporablja večina politikov v naši državi. Premier je napako storil že s tem, da se je na afero odzval oziroma se vanjo vključil prepozno, pojasnjuje izkušeni komunikator enega od velikih ljubljanskih podjetij. Vprašali smo ga, kako bi tam ravnali v podobnem primeru, v katerega bi bil vpleten član uprave, ki pa je za družbo zelo pomemben. Predsednik uprave bi zbral vsa dejstva, s članom opravil iskren pogovor, odločitev pa bi lahko bila dvojna: ali takojšen odstop ali pa ocena, da bo član uprave ostal, pojasnjuje sogovornik. In v isti sapi dodaja, da je bila ključna napaka ponudba odstopa. Iz tega je namreč povsem jasno, da je šlo za igro, dogovor v ozadju »ti ponudiš, jaz ne sprejmem«.

Druga klasična politična napaka je bila novinarska konferenca, na kateri se je minister zapletal z izgovori in priznanji. »Poslovodstva podjetij, ki so na trgu, se neprimerno bolj zavedajo, kaj pomeni ugled podjetja ali posameznika. Ne bi se zgodilo, da bi pred novinarje stopil član uprave in govoril o vračilu delčka denarja. V takem primeru drastično pade ugled podjetja, in tega se v gospodarsko-finančni sferi zavedamo, saj je prav ugled bolj ranljiv kot pri politikih,« pojasnjuje sogovornik. Nespametno početje oblasti ponazori s primerom, da bi denimo trgovsko podjetje pod svojo blagovno znamko prodajalo izdelek, ki da je narejen v EU, bil pa bi izdelan na Kitajskem. Ker je tako želel predsednik uprave in ker je pravna služba ocenila, da se to lahko naredi. V takem primeru bi predsednik uprave moral oditi.

Kaj pa v primeru dragocenega člana uprave? »Sklicali bi novinarsko konferenco, predstavili dejstva, priznali, da se je zgodilo, se opravičili kupcem in obljubili povračilo stroškov. Tako bi se lahko član uprave tudi obdržal v podjetju, a šele po oceni, koliko škode je bilo narejeno. Degradirali bi ga v sistemu, vsekakor pa nemudoma umaknili iz javnega nastopanja.« Način, kako so ravnali ključni ljudje v vladi, pa je sogovornik opisal z besedami how not to do it, kako se ne dela.

Trenutni navdihi

Je bil torej del te neposrečene strategije tudi napis »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve«? Velika napaka, menijo naši sogovorniki. Za začetek že s tem, da je bilo to na list formata A4 natisnjeno besedilo. Če se odločiš za takšno komuniciranje oziroma hočeš pokazati, da delaš, tega ne storiš na tak način. Lahko je kaj podobnega, a bolj premišljenega, recimo na panoju za premierom. Če pa so hoteli s tem preusmeriti pozornost z Mramorja, jim je po oceni komunikatorja »žal uspelo«.

Svetovalka in partnerka v agenciji Propiar Alenka Vidic se je, denimo, obregnila tako ob Cerarjevo odločitev, da odstopa ne sprejme (s tem je javnosti sporočil: zanemaril bom izgubo vašega zaupanja, zanemaril bom breme, ki ga očitno čuti minister, in nadaljeval posel kot običajno), kakor ob napis, ki je bil po njeni presoji plod trenutnega navdiha. Zakaj je kategorija »trenutni navdih« najbolj problematična? »Nič ni narobe s kreativnostjo in prilagajanjem trenutku, vendar ne v primerih, ko je tvoja organizacija v resnici celotna država,« pojasnjuje.

»Tu pričakujemo veliko več strukturiranega strateškega načrtovanja in odločanja ter manj impulzivnega odzivanja, ki je sicer običajno za ljudi,« poudarja in dodaja, da bi sodelovanje in enoten nastop v javnosti naredila veliko več kot garažni stil A4-lista, ki je videti, kot da so ga natisnili deset minut pred novinarsko konferenco. »Glede na vrsto takih spodrsljajev se sprašujem, ali je dr. Cerar povsem zanemaril nasvete svojih strokovnjakov za komuniciranje, jih morda ignorira ali pa jih sploh nima. Vsaka od treh možnosti je slaba. Tako kompleksnih komunikacijskih nalog, kot jih ima predsednik vlade, ni mogoče opravljati s pristopom 'naredi sam',« opozarja.

Neiskreno in dramatično

Po oceni Božidarja Novaka, strokovnjaka za krizno komuniciranje, pa je bil premierov nastop »preveč dramatičen, ni bil iskren, očitno je šlo za dogovor med Cerarjem in Mramorjem«. Če bi slednji namreč res nameraval odstopiti, bi odstopil, ne pa odstopa zgolj ponudil. Cerarjev problem je, pojasnjuje, da ima dva nasprotujoča si cilja. Če hoče ubraniti proračun pred številnimi apetiti, potrebuje Mramorja, če pa hoče ohraniti integriteto vlade, ga mora odpustiti. Novak razume Cerarja, da tehta, kaj je manjša škoda, vendar ljudje težko razumejo argumente, zakaj je lahko Mramor prejemal te dodatke, sami pa morajo plačati 40 evrov, če ne vzamejo računa v trgovini.

Kakšno ukrepanje bi svetoval kot PR-strokovnjak za krizno komuniciranje? »Bil bi iskren, priredil skupno tiskovno konferenco, na kateri bi priznal, da je Mramor naredil napako, da je kradel, ampak da je pomembnejše to, da ščiti proračun.« Sogovornik je opozoril še na skupine iz ozadja, ki nestrpno čakajo, da se polotijo proračuna, ko ga Mramor ne bo več branil. In o napisu? Novak ga razume tako: »Sem sončni kralj, v interesu domovine branim svoje interese.«

Zunanji sovražnik

Z Mramorjevo abolicijo in napisom je Cerar naredil še tretjo standardno politično napako, ki se imenuje »preusmerjanje pozornosti in iskanje zunanjega sovražnika«. V tej vlogi je delovalo denimo »pismo predsednika stranke dr. Mira Cerarja članicam in članom SMC«, v katerem se je zatekel k preživeti, neučinkoviti in zgrešeni taktiki iskanja nekih imaginarnih in nekonkretiziranih krivcev, torej zunanjega sovražnika. Pritiski nanj in na vlado potemtakem niso več posledica nezakonitega izplačevanja dodatka najbolj izpostavljenemu ministru, temveč je v ozadju širša zarota. Če skrajšamo, Ozadja so očitno z razkritjem zgodbe del »najrazličnejših etabliranih in drugih družbenih institucij in skupin«, ki vlado »napadajo vsepovprek«.

»Pri tem v resnici ne gre toliko za napade na vlado oziroma koalicijo, pač pa je v resnici napadana naša stranka – SMC. Z načelnim in vztrajnim zasledovanjem naših programskih in koalicijsko dogovorjenih ciljev smo namreč očitno močno vznemirili vse tiste, ki so se v preteklih letih nepošteno bogatili na račun naših državljank in državljanov ter neupravičeno pridobili mnoge materialne dobrine, privilegije in družbeno moč. Mnogi izmed njih zdaj ne morejo več ravnati netransparentno in si neupravičeno pridobivati koristi na račun celotne skupnosti. Zato sprožajo zoper nas mnoge neutemeljene kritike in nas od vsepovsod napadajo,« je zapisal Cerar. Ta taktika preusmerjanja pozornosti je v Sloveniji znana in iskanje zarot vodi kvečjemu do posmeha.

Nihče ni hotel njegove glave

Takšno komuniciranje ni in ne bo uspešno. Je pa premier Cerar, kot rečeno, preslišal pravočasna opozorila, kaj mu je storiti. Naj spomnimo, po objavi v Ozadjih in drugih medijih nihče ni zahteval ministrove glave. Dragocen čas za ustrezno komuniciranje so zapravili glavni akterji, tako dekani kot oba ministra. Dr. Špelca Mežnar, docentka na mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju, je v Delu na mnenjski strani že petega januarja, ko je bil primer v zelo začetni fazi, zapisala:

»Seveda pri zgodbi o stalni pripravljenosti ne moremo mimo tega, da sta vanjo globoko vpletena tudi dva ključna ministra sedanje vlade. Bodimo pragmatični in načelni: kar velja za univerzo v Ljubljani, bi moralo veljati tudi za vlado. Opravičilo in priznanje povsem zadoščata – samo zaradi dodatka ni treba odstopiti ne ministrici za šolstvo ne finančnemu ministru. Bila bi škoda, če svoje delo sicer dobro opravljata. Toda veliko večja škoda bo nastala, če bo predsednik vlade afero stalna pripravljenost pometel pod preprogo.« Vendar so ta čas zamudili.

Kaj pa dekani?

V nasprotju s finančnim ministrom, ki je po tistem, ko se je pred kamerami sprenevedal in želel dodatek zgolj za deset mesecev vrniti v obrokih, vsaj ponudil odstop, čeprav morda s figo v žepu, pa od najbolj odgovornih na univerzi do zdaj nismo slišali niti opravičila. Javno opravičilo je sicer izrekla dekanja filozofske fakultete Branka Kalenić Ramšak, ki pa je dodatek sebi in večini preostalih prejemnikov ukinila takoj, ko je prevzela dekanovanje, torej še preden se je inšpektorat za javni sektor lotil nadzora. Opravičil se je tudi predsednik upravnega odbora ekonomske fakultete Bogomir Kovač, ki dodatka sicer ni prejemal.

Besede opravičila nismo slišali niti od treh, ki še danes zasedajo dekanski položaj in so zadnja leta prejemali dodatek ­– dekanje ekonomske fakultete Metke Tekavčič ter dekanov fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaža Mikoša ter fakultete za šport Milana Žvana. Prva je sicer sklicala tiskovno konferenco, na kateri je med drugim sporočila, da bo fakulteta sprožila upravni spor. Čeprav je inšpektorat že ugotovil, da je bilo izplačevanje dodatka nezakonito, in čeprav zdrava pamet kriči, da dodatek za stalno pripravljenost vodilnim na fakulteti res ne pripada. O odstopu tako, kot kaže, ne razmišlja nihče od omenjene trojice.

Kaj pa univerzitetni šef(i)?

Tega od njih ni zahteval niti njihov šef, ljubljanski rektor Ivan Svetlik. Torej prvi mož univerze, ki je odgovoren za zakonito delovanje ustanove. In ki je, tako kot upravni odbor z Janezom Hribarjem na čelu, razpolagal z vsemi dokumenti, na podlagi katerih je ministrstvo podvomilo o smotrnosti izplačevanja dodatkov in dalo pobudo za inšpekcijski nadzor. Kljub temu se ne Svetlik ne upravni odbor (ki ga o aferi nismo slišali še nič reči) nista posula s pepelom, niti kot nadzornika zaradi svojega nedelovanja niti kot avtoriteti zaradi nezakonitega ravnanja članic. Ravno nasprotno. Rektor je namreč le v prvem odzivu povedal, da dodatek po njegovem mnenju ne pripada ne vodilnim ne akademskemu osebju, medtem ko je v nadaljnjih nastopih odločno branil dekane. Drznil si je celo izgovoriti, da obstajajo »namere in pričakovanja nekaterih kontrolnih institucij, da bi disciplinirali univerzo, naredili iz akademskega osebja pridne, poslušne, disciplinirane javne uslužbence«.

Zgolj zato, ker so te institucije opravljale svoje delo. Za rektorja je očitno samoumevno, da si njegovi podrejeni zaradi nezakonitega izplačevanja dodatka ne zaslužijo sankcij, niti v obliki zahteve po opravičilu in vrnitvi celotnega zneska. Slednje je sicer nazadnje storil Mramor, ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič pa še bo. Čeprav sta se tudi onadva v prvih nastopih sprenevedala in poskušala dokazovati celo, da sta res bila v stalni pripravljenosti. V zadnjih dneh sta se pokesala, si premislila, verjetno po posvetu. Zagotovo ne po posvetu s prvo avtoriteto ljubljanske univerze ali njegovim predhodnikom, v mandatu katerega so se prav tako izplačevali dodatki.

Tako so tudi vrh univerze in fakultete, na katerih so izplačevali dodatke – tako kot vlada – posegli po političnem orožju, sprenevedanju in iskanju namišljenega sovražnika. Brez uspeha.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.