Sedem let biznisa na zlatih tirih

Zgodba o gradnji drugega tira je tipična slovenska zgodba o zavisti in umetnosti nesodelovanja, zamegljevanja in zavlačevanja.

pon, 10.04.2017, 06:00

A spopad ne poteka samo na frontni črti, kjer se za vpliv in svoj kos prestižne pogače trga politika. V ozadju zgodbe se bijejo tudi ostre bitke med stroko: v podjetjih in institucijah, ki s strokovnimi utemeljitvami stojijo za tem, kar javnosti prodaja politika.

Resnica je, da nihče ne more vedeti, koliko nas bo drugi tir dejansko stal. Ne glede na vse debate, skozi katere se izgublja fokus, je nesporno, da bo ceno tega velikopoteznega cilja pokazal šele trg. Vse drugo so zgolj bolj ali manj verodostojne ocene za določitev vrednostnega okvirja, ki je namenjen predvsem zaprtju finančnega načrta pred začetkom izvajanja projekta. Za politiko je kajpak lažje govoriti o nižjih številkah, večno vprašanje pa je, kolikšno škodo lahko takšno podcenjevanje investicijskih projektov prinese.

V zadnjem tednu smo se pogovarjali z več neodvisnimi inženirji gradbene stroke,ki niso neposredno vpleteni v zgodbe o drugem tiru. Po njihovem je realna vrednost projekta (brez davka) okoli milijardo evrov, nekateri pa menijo, da bo končna številka po izvedbi projekta višja. Toda kot vemo, del stroke, zbrane okoli civilne iniciative Jožeta P. Damijana, trdi, da je mogoče drugi tir zgraditi za največ 683 milijonov evrov brez davka, če bi bila proga enotirna, in za 725 milijonov, če bi gradili dvotirno. Operirajo s tako rekoč do evra natančnimi številkami, kar je za ocenjevanje investicijskih vrednosti milo rečeno neobičajen pristop. Vlada govori o vrednosti med 900 milijoni in milijardo. V družbi za upravljanje investicij, ki je največje inženirsko in svetovalno podjetje v Sloveniji z okoli 250 inženirji različnih profilov, pa so tako kot naši prej omenjeni sogovorniki inženirji, ki se niso hoteli javno izpostaviti, že leta 2013 ocenili, da bo investicija brez davka po stalnih cenah realno stala dobro milijardo.

Tarča napadov DRI

Se je pa del stroke, tako tista, ki deluje prek civilne iniciative, kot tista iz negradbenih krogov Jožeta Duhovnika, v zadnjih mesecih evidentno spravila nad inženirje v DRI in s tem tudi na večino slovenske stroke. Kot so večkrat pojasnili na DRI, je namreč pri tem projektu v procesih do izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala tako rekoč vsa omembe vredna slovenska gradbenoinženirska stroka. Mnogo nasprotovanj znotraj stroke pa je zelo očitno prišlo na dan po opravljeni reviziji projekta lansko jesen in jim ni videti konca.

Direkcija za infrastrukturo je za izvedbo revizije projekta drugega železniškega tira med Divačo in Koprom marca lani prejela pet ponudb. Cene so se gibale od 98 do nekaj čez 960 tisoč evrov. Natančneje: najnižjo ponudbo je takrat podal konzorcij avstrijskih družb Fallast, STL Solutions for Transport and Logistic, LTE-Logistik und Transport in Rinderer & Partner ZT KG, in sicer 98.820 evrov brez DDV. Ponudba italijanske družbe Geodata Engeneering je znašala 176.900 evrov. Španska INECO - Ingenieria y Economia del Transporte bi revizijo izvedla za 781.972 evrov. Italijanska družba J. V. Sistema Ingegneria in slovenska Axis sta podali ponudbo v višini 790.783 evrov. Nemška DB International je ponudila revizijo za 963.800 evrov. Izbrana je bila italijanska Geodata. Njeno delo je pozneje temeljito preverila tudi ugledna danska družba Cowi, ki sta jo najeli EIB in evropska komisija. Z ugotovitvami so bili v Bruslju in Luksemburgu zadovoljni.

Kdo stoji za podjetjem Axis?

Medtem pa je Damijanov krog revizijo Geodate milo rečeno sesul. Podobno kot pred dvema letoma študijo še ene ugledne mednarodne organizacije, ITF, delujoče v okviru OECD, ki je opozarjala na tveganja v povezavi s projektom drugega tira. V ozadju naj bi po prepričanju naših virov stali nekdanji kadri iz SCT oziroma podjetje Axis, ki ni bilo izbrano za izvedbo revizije. Med petimi so bili šele četrti najugodnejši ponudnik, zato je nenavadno, da Jože P. Damijan javno piše: Ne skrivamo, da je podjetje Axis skupaj s partnerji (italijansko projektivno podjetje Sistema Ingegneria in hrvaški IGH) oddalo ponudbo za izdelavo revizije, kjer smo bili med ponudniki najugodnejši. Zgornje številke pravijo drugače.

V Axisu dela vrsta ljudi, ki so nekoč delali za SCT. Družbo naj bi ustanovila skupina nekdanjih informatikov SCT, s tem da naj bi sredstva SCT prenesli na novo podjetje. V tem primeru bi bilo utemeljeno vprašanje, ali je bila torej oškodovana stečajna masa SCT. Vprašanje o namigih, ki smo jih dobili, smo posredovali tudi direktorju Axisa Bojanu Strahu. V obširnem pojasnilu je med drugim zapisal: »Axis je inženirsko podjetje s področja gradbeništva, ki smo ga leta 2002 ustanovili trije partnerji (fizične osebe), od katerih nihče v ničemer ni bil povezan s podjetjem SCT. Pri izvajanju svojih storitev za naročnike uporabljamo lastno informacijsko rešitev XPERT, ki je na trgu dostopna tudi kot samostojen produkt. V podjetju so zaposleni izključno inženirji gradbene stroke in ne informatiki, kot se navaja ali podtika v medijih.«

Strah pojasnjuje, da jih je leta 2005 na podlagi referenc SCT povabil k zgraditvi in uvajanju informacijskega sistema za vodenje gradbenih projektov. Istega leta so za naročnika pripravili ponudbo s podrobno opredeljeno vsebino, roki in ceno ter po uspešnih pogajanjih podpisali pogodbo, v kateri je med drugim navedeno, da je Axis kot pogodbena stranka edini lastnik materialnih avtorskih pravic izdelanega računalniškega sistema, naročnik pa ga lahko uporablja neomejeno, vendar izključno za svoje potrebe. »Navedeno lahko potrdimo s potrdilom o vpisu v register zavarovanih del na podlagi zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Čeprav je naše podjetje izpolnilo pogodbene obveznosti, je imel naročnik SCT ob stečaju do Axisa za 236.072 evrov neporavnanih obveznosti. Terjatev smo prijavili stečajnemu upravitelju in jo je tudi uradno priznal. Torej ne drži, da škodujemo stečajni masi SCT, temveč smo eden od priznanih upnikov, ki je zaradi navedene terjatve sam močno oškodovan.«

Veliko dela in denarja 
za gradbince

Je pa denimo zanimivo, da stroka v civilni iniciativi operira z vzorcem dveh predorov (Kastelec in Dekani), češ da gre za podobno sestavo zemljine, s kakršno bodo imeli opravka pri drugem tiru. Poznavalci pravijo, da je bil Kastelec najcenejši predor v avtocestnem križu, in sicer zato, ker da je neformalni konzorcij (nekateri bi rekli kartel) slovenskih gradbenih izvajalcev pred tem izgubil dva predora na Rebrnicah, zato ni več hotel tvegati in je ponudil za normalne razmere v gradbeništvu neverjeten 23-odstotni popust. Pri Dekanih pa se je med izvedbo izkazalo, da je bil tamkajšnji material boljši od prvotno predvidenega, zato je SCT to izkoristil in znižal vrednost investicije. Po mnenju stroke so ti podatki še kako relevantni in močno zmanjšujejo verodostojnost izbora neobičajno majhnega vzorca za določitev ocene investicijske vrednosti. Kot bi se nekdo prav trudil razviti metodologijo, s katero bi naračunal kar najnižjo investicijsko vrednost in se s tem prikupil politikom, ki odločajo o tem projektu. V čem je kleč zgodbe? Kot ponavadi, v denarju. Axis naj bi razpolagal s programsko opremo, ki je bila razvita za potrebe kalkulacij nekdanjega SCT, zdaj pa naj bi jo skušal prodajati državnim investitorjem kot orodje, s katerim bi nato Axis izvajal svoje kalkulacije. V primeru drugega tira, ki bo velikanski projekt, bi šlo prek vzdrževalnih pogodb najverjetneje za zajetne, predvsem pa konstantne denarce. V Axisu takšne špekulacije zavračajo kot škodljive za podjetje.

V civilni iniciativi za drugi tir je močno vpet še en znamenit kader SCT - Stanko Štrajn. Ta je bil več kot desetletje vodilni odvetnik Zidarjevega vpliva na Dars. Tisti, ki jim spomin seže desetletja nazaj, pravijo, da je to človek, ki je osebno spisal in podpisal največ pogodb in aneksov z gradbenimi izvajalci, vključno z znamenito »pogodbo o izvajanju pogodbe« pri gradnji šentviškega predora, kajti preden je odšel k največjemu in najvplivnejšemu med njimi, je delal na Darsu. Povezava je jasna, današnja vloga, v kateri igra neke vrste pravičnika, pa dvomljiva.
Zanimiva je tudi vloga podjetja Geoportal, v katerem delata oče in sin, Jakob in Andrej Likar. Geoportal je bil projektant enega izmed segmentov drugega tira in kot taki so sodelovali z DRI. Ker naj ne bi bili zadovoljni z deležem pri poslih, so se poti razšle, tako da danes dr. Jakoba Likarja najdemo med profesorji, ki so se združili v krogu okoli Duhovnika (prav tako velikimi kritiki projekta drugega tira, ko so ga pripravili v okviru DRI), dr. Andrej Likar pa sodeluje z Damijanovo civilno iniciativo. Družinske lovke so torej povsod. Jakob Likar se na naša vprašanja glede povezav in sodelovanja ni odzval.

Medtem pa v DRI trdijo, da v inženirskem smislu doslej še nihče ni dokazal, da je s projektom drugega tira kaj narobe. Gradnja proge bo vsekakor izziv za gradbeno stroko. Gre za zahteven inženirski projekt, ki vsebuje osem predorov različnih dolžin, dva viadukta, most in prehod čez dolino Glinščice. Celoten odsek nove proge med Divačo in Koprom naj bi bil zgrajen v sedmih letih. To bodo zlati časi za gradbeno stroko. Ko bi le bilo manj sprenevedanja in več sodelovanja. In da bi to res bili zlati tiri za razvoj Slovenije.

Prijavi sovražni govor