Je Slovenija res prva med kršiteljicami človekovih pravic?

Gruden: Lestvic nima smisla postavljalti, morali bi biti bolj jasni in odločni, ne pa da se izgubljamo v sivem povprečju.

Objavljeno
22. avgust 2015 17.28
Klara Škrinjar, Ozadja, Mojca Zabukovec, Ljubljana
Klara Škrinjar, Ozadja, Mojca Zabukovec, Ljubljana

Pritožbo na evropsko sodišče za človekove pravice lahko vloži, kdor meni, da je žrtev kršitev pravic, zapisanih v evropski konvenciji o človekovih pravicah. Lani je to storilo 441 ljudi iz Slovenije. Sodišče je takoj zavrnilo 411 primerov, trideset pa jih je sprejelo v obravnavo. V 29 razsodbah je ugotovilo najmanj eno kršitev. Od leta 1994, ko je Slovenija postala članica mednarodnega sodišča, je tako razsodilo še v 304 primerih.

Evropska konvencija o človekovih pravicah med drugim varuje pravico do življenja, pravico do poštenega sojenja v civilnih in kazenskih zadevah, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svobodo izražanja, svobodo misli, vesti in veroizpovedi ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Slovenski državljani so se na ESČP v zadnjih dvajsetih letih obrnili v 8412 primerih; večina pritožb, to je 6398, je bila zavrnjenih.

Po mnenju Neže Kogovšek Šalamon, direktorice Mirovnega inštituta, je visoko število zavrnjenih primerov povezano predvsem s tem, da je ESČP »težko dostopna institucija«, ki ima zelo visoke standarde in zahteve, da pritožba ustreza. »To pojasni, zakaj toliko problemov ni bilo sprejetih v obravnavo,« meni članica evropske mreže pravnih strokovnjakov za nediskriminacijo.

Da stanja na področju človekovih pravic ni mogoče meriti po številu vloženih tožb, zlasti če podatki kažejo, da je velika večina med njimi zavrnjenih, pa je prepričana Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (Pic). Po njenem to odpira vprašanja kakovosti vloženih tožb, preobremenjenosti sodišča in njegove reorganizacije. »Na to pa je težje odgovoriti, vendar tudi tuji kolegi poudarjajo, da je s tožbami vse težje priti do dejanskega odločanja in da je sito čedalje drobnejše,« razmišlja direktorica Pica.

Nevladne organizacije, kot pravi, primere peljejo pred evropsko sodišče, ko gre za sistemske kršitve, kot v primeru izbrisanih ali Romov, medtem ko se individualnih primerov ne lotevajo pogosto. Po njenem slovenske nevladne organizacije zato nimajo ne kapacitet in ne drugih resursov. Tožbe tako najpogosteje vložijo odvetniki.

Statistika brez konteksta

Na spletnem portalu Rights info so prejšnji teden objavili analizo dokumenta evropskega sodišča, ki je pokazala, da je Slovenija glede na število prebivalcev država z največ kršitvami človekovih pravic med članicami Sveta Evrope.

»Lestvic tu nima smisla postavljati. Problemi se pojavljajo povsod, tudi v državah, ki imajo daljšo tradicijo zaščite človekovih pravic in demokracije,« opozarja Matjaž Gruden, ki je pri Svetu Evrope že več kot dvajset let del strokovne ekipe, od novega leta pa tudi direktor načrtovanja politik. »Ugotovitev, da je Slovenija na vrhu kršiteljev človekovih pravic v Evropi, je malce iz trte izvita.«

Struktura razsodb sodišča pokaže, da se jih največ nanaša na pravico do sojenja v razumnem času (256 razsodb) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva (262). To odslikava sistemske težave, ki jim ima Slovenija, in »zato je toliko obsodilnih sodb, ne zato, ker bi bilo toliko različnih kršitev človekovih pravic. Številčno gledano drži, da Slovenijo lahko uvrstimo na vrh lestvice kršiteljev človekovih pravic v Evropi, toda vsebinsko so v Svetu Evrope države, ki so na slabšem glasu kot naša. Zanje je jasno, da je svoboda govora zelo omejena, da so ljudje zaprti zaradi svojega prepričanja, nevladne organizacije onemogočene, dogaja se mučenje v zaporih,« razlaga Neža Kogovšek Šalamon.

Po njeni oceni gre večinoma za primere pred letom 2006, zatem pa so se pri nas začele izvajati sistemske spremembe, ki so skrajšale čas trajanja zadev pred sodišči. Tudi Gruden meni, da te težave naša država že odpravlja.

Najodmevnejši primer proti Sloveniji je sodba Lukenda, s katero je ESČP ugotovilo sistemski problem slovenskega sodstva glede sojenja v razumnem roku. Na pravosodnem ministrstvu so zatem zagnali projekt Lukenda in sprejeli zakon o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.


Stopnja varstva menda visoka, toda ...

Katarina Bervar Sternad poudarja, da so sicer pomembne tudi druge sodbe. »Vsaka sodba bi morala biti za državo alarmantna. Če namreč pogledamo poročila, ki jih Slovenija pripravlja za različna telesa za varstvo človekovih pravic, v njih nenehno zatrjuje, da imamo visoko stopnjo varstva, kar pa na nekaterih področjih očitno ne drži.«

Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice je po besedah direktorice Pica v svojih več kot dvesto priporočilih Sloveniji izrazil skrb nad »šibkim in necelovitim sistemom za varstvo človekovih pravic«. Prav tako opozarjajo na »šibek institucionalni okvir na področju nediskriminacije, pogoste diskriminatorne prakse, s katerimi se srečujejo določene skupine, in neustrezen odziv države nanje«. Zaskrbljenost so izrazili tudi zaradi vpliva varčevalnih ukrepov na obseg pravic iz zdravstvenega in socialnega varstva in dostop do njih, socialni prispevki pa da pogosto ne omogočajo dostojnega življenja. Prav tako so pokazali s prstom na visoko stopnjo brezposelnosti, slabšanje zaposlitvene varnosti in kršenje delavskih pravic. Odbor je Slovenijo tako med drugim pozval, naj se loti dolgotrajnih sistemskih kršitev človekovih pravic, skupaj s socialno izključenostjo in diskriminacijo romske skupnosti, uredi zakonodajni okvir, ki diskriminira istospolne partnerje, ter okrepi prizadevanja za pravično popravo krivic in ureditev statusa izbrisanih.

Poskusi relativiziranja

Na vprašanje, ali Slovenija spoštuje sodbe evropskega sodišča, Bervar Sternadova odgovarja, da tega natančno ne spremljajo, prav tako težko napoti na organ ali institucijo, ki bi dala zanesljiv odgovor. Tudi to po njenem kaže na »necelovit sistem varstva človekovih pravic, razpršenost nalog med različnimi institucijami in odsotnost jasnih politik in prioritet«.

Da je sicer pomembno, kaj sledi po razsodbi ESČP, poudarjajo sogovorniki. Gruden iz Sveta Evrope – za nadzor nad izvajanjem odločb sodišča so pristojni ministri Sveta Evrope – pravi, da Slovenija ni v tako slabem položaju, saj se je v vseh primerih odzvala konstruktivno in odgovorno ter odločbe začela izvajati.

Neža Kogovšek Šalamon pa opozarja, da vsebinsko odzivanje ni najboljše. »Večkrat smo videli poskuse relativiziranja in minimaliziranja sodb, kar je sporno. Namesto da bi sprejeli razsodbo, si priznali, da je bila kršitev storjena, se poskušajo izvrševati minimalistično in iskati teorije zarote. Toda treba si je priznati, da je problem obstajal, ni bil namišljen, in da ljudje niso sami krivi zanj.«

Bervar Sternadova pri tem spomni, da bi bilo vsebino razsodb ESČP treba umestiti tudi v izobraževalne programe. Po njenem je namreč področje spoštovanja človekovih pravic premalo zastopano pri študiju prava. »Usposobljenost pravnikov za delo na tem področju po koncu študija je majhna, največjo skrb pa vzbuja pomanjkanje znanja na področju diskriminacije.«

Poravnava v pravem trenutku

Da se postopki ne jemljejo dovolj resno in da ni ustreznega zastopanja države na sodišču – to počne državno pravobranilstvo – je kritična Kogovšek Šalamonova. »Pomembno vprašanje je, kakšna je kakovost branjenja Slovenije pred ESČP in kakšna je strategija pravobranilstva – pravdanje do konca ali sposobnost prepoznavanja, kdaj je primer praktično izgubljen in je čas za poravnavo. Tako veliko sodb ne bi bilo več med obsodilnimi, ugled Slovenije pa bi bil boljši.« Gruden pri tem opozarja, da sodišča v Sloveniji premalo uporabljajo pravo ESČP. »Če bi sodne odločbe na najvišji ravni temeljile na evropski konvenciji, ki ima po slovenski ustavi direkten učinek v slovenskem pravnem redu, bi bilo verjetno tudi razmerje med tožbami, ki jih Slovenija izgubi, in tistimi, ki jih dobi, drugačno.«

In nadzor nad izvajanjem razsodb? Odbor ministrskih namestnikov v Svetu Evrope se srečuje vsak teden, štirikrat na leto pa ima večdnevne sestanke, ko pregleda izvrševanje odločb ESČP. »Vsake tri mesece imajo vse države članice vpogled v informacije, katere odločbe so bile sprejete in katere korake so države predvidele, da bi jih izvršile, kot je to storila Slovenija, ki je v primeru izbrisanih in NLB predlagala shemo izvrševanja. Odbor nato spremlja izvajanje te sheme,« razlaga Gruden.

Minimalni standardi

Da je ESČP sicer eno najuspešnejših mednarodnih sodišč, poudarja direktorica Mirovnega inštituta. »Ima avtoriteto in razsoja o zelo pomembnih primerih. To velja zlasti za zadeve, ko prakse posameznih držav tako zaidejo, da je potrebna tovrstna avtoritativna instanca, ki postavi jasne omejitve.« Spomni na primer Hirsi proti Italiji, ko je sodišče leta 2012 odločilo, da je Italija kršila človekove pravice, ko je v Libijo vrnila dvesto pribežnikov in jim ni omogočila azilnega postopka. »Zelo pomembno je bilo, da se je sodišče izreklo, ali je to v skladu z evropskim pravom ali ne. Tu je vsekakor odigralo svojo vlogo,« meni Kogovšek Šalamonova.

Toda po mnenju Grudna se je vedno treba zavedati, da gre za minimalne standarde, ki jih morajo države spoštovati. To, kot pravi, sicer pomeni, da država ne sme narediti nič manj, hkrati pa ji tudi nič ne preprečuje, da bi naredila več. »Začeli smo z moderno ustavo in rešitvami na področju zaščite manjšin in enakopravnosti spolov. Odpravili smo smrtno kazen, kot rezultat naše lastne volje in prepričanja, in ne kot rezultat nekega zunanjega pritiska. Toda potem se je začela regresija, ki jo po eni strani ilustrira zelo boleč primer izbrisanih, po drugi pa tudi nekaj nepotrebnih in nesrečnih sprememb zakonodaje, še zlasti kazenske,« pa opozarja Gruden ter poudarja, da bi morala biti Slovenija na področju varovanja človekovih pravic bolj jasna in odločna, ne pa da se izgublja v sivem povprečju.