»Smrtni greh« hčerke NLB iz Nemčije

Razkrivamo še en primer, ki dokazuje, da za slovensko bančno luknjo ni bila kriva kriza, temveč odgovorni v bankah.

pon, 07.03.2016, 06:00

V uredništvu smo pridobili več kot osemsto strani dokumentov, povezanih s kreditom, ki ga je frankfurtska banka LHB, hčerinska družba NLB, leta 2007 »na lepe oči« odobrila Krešimiru Milanoviću, bratu nekdanjega hrvaškega premiera Zorana Milanovića.

Dokumenti kažejo, da bo imela NLB, ki je prevzela kredit od LHB, velikanske težave pri vračilu denarja. Dolg je z 3,25 milijona evrov narasel že na 4,28 milijona, posojilo pa, sodeč po dokumentaciji, nikoli ne bi smelo biti odobreno.

O posojilu podjetju Modestus, ki ga je obvladoval Krešimir Milanović s partnerji, se je v slovenskih, predvsem pa hrvaških medijih najobširneje pisalo leta 2013. Zaradi njega je imel takrat največ težav prav premier Zoran Milanović, še več jih ima danes NLB. To je še ena zgodba o slabih terjatvah slovenskih bank na območju nekdanje skupne države. Okoliščine odobritve kredita so že na prvi pogled sumljive. Bančni strokovnjak, ki smo mu predložili gradivo – to je v celoti dostopno v hrvaških javnih evidencah – je odobritev upravnega odbora LHB označil z besedami »smrtni greh«, »odobritev na slepo« in »slaba bančna praksa«, ki je sicer značilna za bančne posle slovenskih bank ne le doma, temveč predvsem na območju nekdanje Jugoslavije.

Misija nemogoče

Posojilo je odobril upravni odbor LHB, ki ga je leta 2007 vodil Boris Zakrajšek. Naj spomnimo, ta je leta 2014 pred parlamentarnimi preiskovalci zatrdil, da so bile težave slovenskih bank »jasno povezane s svetovno finančno in gospodarsko krizo«. Toda okoliščine odobritve tega posojila po vsem sodeč niso imele nobene zveze s poznejšo krizo, ampak kažejo predvsem, da odgovorni niso opravili svojega dela. Kredit v vrednosti 3,25 milijona evrov so namreč odobrili brez ugotovitve bonitete komitenta (torej ocene kreditne sposobnosti), in sicer za nakup zemljišča pri Dubrovniku, ne da bi bila za gradnjo pridobljena dovoljenja. Odobrili so ga za obdobje dveh (!) let, v tem času naj bi potemtakem kreditojemalec odkupil zemljišča, uredil vsa dovoljenja, zgradil nepremičnine in jih tudi prodal. Le po tem scenariju bi bilo po oceni naših sogovornikov mogoče, da bi podjetje, ki je bilo ustanovljeno nekaj mesecev prej (le za ta projekt), posojilo lahko vrnilo.

To pa niso edine okoliščine, ki kažejo, da kredit v LHB Frankfurt nikoli ne bi smel biti odobren. Gre za tipičen primer »gradbišča za bančno luknjo« ob dejstvu, da je bila družba kreditojemalka brez premoženja, zaposlenih, prihodkov in brez kakršnihkoli referenc – razen znanega priimka. Projekt še danes, devet let po podpisu kreditne pogodbe, nima vseh dovoljenj, iz dokumentacije pa je razvidno, da je bilo zavarovanje posojila povsem neustrezno in se je z aneksi – podpisanih je bilo devet – nenehno spreminjalo. Poleg hipoteke na zemljiščih v Dubrovniku, za katera sploh ni jasno, koliko so vredna, saj te ocene v dokumentih ni, so solastniki in partnerji v Modestusu (in tudi druge osebe) kot zavarovanje predložili svoje nepremičnine, predvsem v Zagrebu, pa menice in zadolžnice.

Teorije zarote

Ko so hrvaški mediji na začetku leta 2013 pograbili novico o kreditnih težavah Krešimirja Milanovića, je bil njegov brat Zoran že premier in ta zgodba je kot meč visela nad njim skoraj ves mandat. Zagon je dobila marca 2013, ko sta Slovenija in Hrvaška podpisali memorandum o soglasju, po katerem je Ljubljana ratificirala hrvaško pristopno pogodbo z EU, Zagreb pa se je zavezal, da bo v zameno ustavil postopke, ki tečejo zoper (N)LB. Na hrvaških spletnih portalih, ki sicer bolj sodijo v obveščevalno podzemlje, se je razvila teorija, da je moral Milanović popustiti Sloveniji prav zaradi bratovih težav z NLB. Terjatve LHB Frankfurt je namreč novembra 2012 prevzela NLB. To »izsiljevalsko teorijo« smo preverili v slovenski diplomaciji. Sogovorniki pravijo, da ne drži, razen če se je kaj takšnega pojavilo v krogih, do katerih diplomacija »nima dostopa«.

Teorija o tem, da je slovenska vlada leta 2013 (vodil jo je, takrat sicer le še tehnično, Janez Janša) izsiljevala Milanovića glede kredita, pade tudi s podatkom, da je konec tega leta naše veleposlaništvo v Zagrebu opozorilo, da 27 tožb zoper (N)LB kljub sklenitvi memoranduma – ki je mednarodna pogodba – pred hrvaškimi sodišči nepretrgoma teče naprej. »Morebitne končne odločitve v omenjenih postopkih Slovenija zato ne bo priznala,« so sporočili z veleposlaništva.

Šah, ne pa tudi mat

Dobri dve leti pozneje, januarja letos, se je prvostopenjsko sodišče v Zagrebu s sodbo v enem od primerov tožb Privredne banke Zagreb proti LB postavilo na stran PBZ. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo memoranduma, ki določa, da se bo rešitev za prenesene devizne vloge LB na Hrvaškem poiskala na podlagi sporazuma o vprašanjih nasledstva. Če bi torej Ljubljana Milanovića držala v šahu zaradi bratovega kredita, bi bili postopki pred hrvaškimi sodišči skoraj zagotovo ustavljeni.

Teorija vprašanj

Druga teorija je povezana z volitvami na Hrvaškem novembra 2007. Po tej teoriji zarote je SDP, takrat že pod vodstvom Milanovića, ki je imel možnosti, da bi stranka zmagala, sam pa bi prevzel premierski položaj, pred volitvami zmanjkalo denarja in so iskali finančni obvod. Ker bi bilo takšno početje pri hrvaških bankah bolj tvegano, naj bi izbrali (fleksibilno) banko v tujini. Ta teorija je še najtežje dokazljiva.

Tretja teorija pa se od zarot že odmika, saj postavlja zanimiva vprašanja. Glede na to, da je bil Zoran Milanović takrat, leta 2007, na Hrvaškem znana osebnost, tako rekoč drugi politik v državi s precejšnjimi možnostmi, da postane premier, zaradi česar bi mu bila (oziroma njegovemu bratu) brez najmanjših težav odprta vrata večine hrvaških bank, se poraja vprašanje, kako je njegov brat našel LHB Frankfurt. Kako je sploh izvedel zanjo? Kdo mu jo je predlagal in kdo povezal z njo? Pred tremi leti je pojasnjeval, da je bila to pač ena od bank na trgu.

Nekdanji premier še danes trdi, da z bratovimi posli nima nič in da z njimi ni nikakor povezan. Malo verjetno je, da se brata o tem ne bi pogovarjala, sploh ob dejstvu, da so bili med tistimi, ki so (z družinskim stanovanjem) pomagali zavarovati kredit, tudi njuni starši, Stipe in Đurđica Milanović. Zoran Milanović je bil v času odobritve posojila sredi predvolilne kampanje in morebitno razkritje, da njegov najožji družinski član najema kredit pri hčerinski banki (N)LB, zoper katero tečejo tožbe hrvaških bank in varčevalcev LB, bi imelo na kampanjo in morebitni premierski mandat rušilni učinek. V tem lahko iščemo odgovor, zakaj je Krešimir obšel domače banke (ker bi informacija o zadolževanju hitro prišla na dan) in šel po denar v tujino. Toda zakaj prav LHB in kako je vedel, da z odobritvijo ne bo težav? Je pa zato imel težave premier, saj ga je bratov kredit spremljal ves mandat, med drugim z medijskimi naslovi, kot je »Varčevalci LB nimajo česa jesti, klan Milanović pa je dobil 3,2 milijona evrov pod ugodnimi pogoji prav od te iste banke«.

Prijazna LHB

Sicer pa je bila banka do kreditojemalca precej prijazna. Od odobritve posojila oktobra 2007 je, čeprav bi moralo biti to vrnjeno do leta 2009, podpisala devet aneksov, zadnjega maja 2012, s katerimi se je spreminjalo predvsem zavarovanje. Tako je v vmesnem času iz zavarovanj izginila hipoteka Milanovićeve družinske nepremičnine, so se pa med njimi pojavljale nove nepremičnine, predvsem partnerjev in solastnikov v Modestusu ter drugih oseb, med zavarovanji je bila bančna garancija v vrednosti 650 tisoč evrov, prav tako bianko menice, zadolžnice in poslovni delež v Modestusu. Nekaj časa je bil (več kot četrtinski, nato pa nekaj manj kot desetinski) družbenik tudi LHB Trade iz Zagreba (v 100-odstotni lasti LHB), ki je bil po dokumentaciji sodeč nekakšen skrbnik izvajanja posojilne pogodbe. Podjetje je ugasnilo maja lani. Kredit je bil vmes podaljšan do leta 2012.

In danes?

Dolg podjetja Modestus do NLB je predvsem zaradi zamudnih obresti narasel s 3,25 na 4,28 milijona evrov, kar kaže, da bi NLB po najbolj optimističnem scenariju lahko dobila vrnjeno četrtino vložka. Ker pa cenitve šestih zemljišč v dubrovniški katastrski občini LHB ni nikoli opravila – vsaj v dostopni dokumentaciji banke je ni in se ne omenja – odgovora, koliko so ta zemljišča sploh vredna, ni. NLB bo do njih sicer prišla, saj je tožbo na dubrovniškem občinskem sodišču že dobila, sodišče pa je izvršbo oktobra 2014 odredilo. Po podatkih sodišča je izvršba dopuščena, izvedli naj bi se cenitev vrednosti in prodaja na javni dražbi. Lastnika zemljišč sta bila pred Modestusom Stanogradnja in Trgovina Minčeta. Prva je od leta 2014 v stečaju, druga še posluje.

To pa ni bil edini postopek, ki je stekel v povezavi z Modestusom. Pred Fino, državno finančno agencijo, se je avgusta lani začel postopek »predstečajne nagodbe« oziroma finančnega prestrukturiranja. Vanj je prek odvetniške družbe vstopila tudi NLB z omenjenim dolgom 4,28 milijona evrov, sicer pa podjetje med drugim dolguje hrvaški davkariji ter drugim podjetjem in posameznikom. Delež terjatev NLB znaša 78,18 odstotka vseh prijavljenih terjatev. Status največje in najpomembnejše upnice ji priznava tudi Modestus, ki v dokumentaciji o pogovorih z dolžniki glede odprave nelikvidnosti družbe izraža upanje, da bo NLB »podprla obročno odplačilo dolga«. Postopek še poteka.

Žrtev?

Lani je Krešimir Milanović za Jutarnji list dejal, da je projekt propadel zaradi krize, da zato niso našli investitorja in da so projekt poskušali tudi prodati, vendar kupca ni bilo. Dve leti prej je za Index trdil, da je problem zgolj birokracija, saj so na lokacijsko dovoljenje čakali dve leti. Sicer pa je zatrdil, da v času, ko je najel kredit, »ni vedel, da je LHB hčerinska banka NLB«. Tudi Index je na podlagi takrat dostopnih podatkov ugotovil, da se je banka, torej LHB, izpostavila precejšnjemu tveganju, saj zavarovanja očitno niso bila ustrezna. Zastavljene nepremičnine, med katerimi je bilo tudi stanovanje Milanovićevega poslovnega partnerja Igorja Maksimiljanovića, bi jo morale prav tako »odgnati«, saj so bili pravni odnosi na tej nepremičnini neurejeni, poleg tega je hipoteko na stanovanje pred LHB vpisala že banka Hypo Alpe Adria. Index je opozoril na še eno povezavo: pri obeh kreditih je sodeloval Avstrijec Hans Truskaller, ki je sicer priča v postopkih zoper Hypo banko na Hrvaškem. Do leta 2005 je bil direktor hrvaške poslovalnice te banke, od leta 2007 pa je delal v upravi LHB.

77 kvadratov za zavarovanje

V devetih letih od odobritve kredita so na dan prišle številne podrobnosti. Med njimi ta, da je LHB, kot smo že zapisali, v zavarovanje vzela stanovanje Milanovićevih staršev. Stanovanje v izmeri nekaj več kot 77 kvadratnih metrov, zgrajeno leta 1982, je bilo po preračunih naših hrvaških kolegov v času najetja kredita vredno največ 200 tisoč evrov. S tem stanovanjem je povezana še druga zgodba o nepremičninskih poslih Krešimirja Milanovića. Nanj se je po tistem, ko je LHB umaknila vknjižbo zastavne pravice, leta 2009 »usedla« Hypo banka s hipoteko 965 tisoč evrov. Gre za kredit, ki ga je najela družba Magnitudo, s katero je bil takrat povezan Krešimir Milanović.

Kar zadeva neobičajno lahkoto, s katero se je LHB podala v Milanovićev projekt, izkušeni bančniki opozarjajo, da je najmanj nenavadno, da je banka projekt financirala od začetka, torej od nakupa zemljišča. Banke običajno vstopijo, ko je zemljišče kupljeno, LHB pa bi financirala tudi gradnjo. Kar je po oceni bančnikov – kot smo zapisali že v uvodu – eden od smrtnih grehov, poleg slabega zavarovanja in neopravljene ocene kreditne sposobnosti. Strokovnjaki ves posel ocenjujejo kot »netipičen poslovni odnos«. Še več, po trditvah dubrovniških medijev celoten kredit sploh ni bil namenjen nakupu zemljišč, temveč ga je Modestus delno porabil za atraktivno vilo v dubrovniškem predelu Lapad s pogledom na morje. Glede na to, da je LHB kot »varovalko« ustrezne porabe posojila vpletla svojo zagrebško družbo LHB Trade, ki je bilo celo v lastniški strukturi podjetja, je zelo nenavadno, da je dopustilo kupovanje drugih nepremičnin (v Lapadu).

Kakorkoli, račun Modestusa je nepretrgoma blokiran od leta 2011, po informacijah naših hrvaških kolegov pa Krešimir Milanović NLB predlaga, da bi dolg odplačali v 60 obrokih brez obresti z odpisom polovice glavnice ter odpisom zamudnih obresti z enoletnim moratorijem.

NLB: komitenti so varovani

Na NLB smo naslovili več podrobnih vprašanj, od tega, kako bo banka ravnala glede izvršbe na zemljiščih v Dubrovniku in kar zadeva finančno prestrukturiranje Modestusa, koliko bi lahko dobili vrnjenega denarja v teh postopkih in ali bi privolili v formulo, ki jo predlaga dolžnik. Vprašali smo tudi, koliko kredita je NLB dobila vrnjenega in ali so zoper odgovorne ukrepali. Za vprašanja so se zahvalili in dodali, »da v NLB podrobnosti iz poslovnih odnosov s posameznimi komitenti banke ne razkrivajo, ker slednji uživajo pravno varstvo po predpisih, ki urejajo bančno skrivnost«.

Odgovor banke je bil sicer pričakovan, kljub vsemu pa je sklicevanje na bančno skrivnost nenavadno. Vsi, tudi najbolj konkretni podatki, kot so osebni, so namreč javno dostopni in objavljeni. Večino podatkov, pogodb in drugih dokumentov smo pridobili iz hrvaških javnih virov in registrov (sodišč, zemljiške knjige, Fine in drugih državnih ustanov). Še več, večino teh podatkov je tem ustanovam posredovala prav NLB.

Prijavi sovražni govor