Tomaž Subotič: »Ponosen sem na to, da sem premožen«

Je uspešen podjetnik, na Češkem ima od leta 1991 podjetje Intertrade Praga, med drugim je solastnik slovenske hčerinske družbe skupine Moravia Steel, ki sodi med sto največjih podjetij v srednji Evropi. Je tudi eden od 47 kandidatov za nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki bedi nad okoli 12 milijardami državnega premoženja.

Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste omenili, da vas zaposlujejo priprave na prevzem Štore Steela, slovenske železarne z več kot petsto delavci. Prevzela bi jo češka skupina Moravia Steel, največja zasebna metalurška skupina na Češkem.

Res je, pogovarjamo se s konzorcijem prodajalcev Štore Steela, ki imajo v lasti 75 odstotkov železarne. Postopka prodaje so se lotili zelo odgovorno, ne tako, kot se je na primer dogajalo pri prodaji Etola, ko so nas izigrali …

Slišati je, da se tudi pri tej vaši nameri zapleta.

Konzorcij lastnikov, to so Unior Zreče, Dinos, družba pooblaščenka Železar Štore in Kovintrade, je povabil na pogovore dva sistema, nas in še enega morebitnega interesenta. Kot sem rekel, gre za odgovoren postopek prodaje, zapletlo pa se je, ker ne moremo privoliti, da se ob razmeroma visokih pričakovanjih prodajalcev glede cene postavijo še dodatni pogoji. To pač ne gre. Vsak od sedanjih lastnikov hoče obdržati svojo pozicijo v Štore Steelu – pogoji prodajalcev so poleg tistih finančne narave, torej vrednosti podjetja, tudi taki, ki nimajo nič skupnega s sedanjo dejavnostjo.

Ampak to se ne ujema z vašo trditvijo, da so odgovorni prodajalci. Kaj pa zahtevajo od Moravia Steela?

Niste me dobro poslušali, rekel sem, da so se odgovorno lotili prodaje, ker so ponudbo naslovili na dva naslova, torej so si s tem zagotovili višji izkupiček, medtem ko smo pri Etolu mi dali ponudbo za nakup, pa se je Stane Valant odločil drugače in se pogovarjal le z enim, izraelskim interesentom. Zakaj, ve le on oziroma takratna nadzorni svet in uprava Etola; sam sem zaradi take politike prodaje imel več kot milijonsko izgubo.

Glede prodaje Etola je tako in tako že vložen predlog za sodno preiskavo in vpletenim grozi več let zapora. Kaj natančno zahtevajo od vas lastniki Štore Steela?

O tem ne morem javno govoriti, ker gre za poslovno skrivnost, lahko pa komentiram, da ne morejo realno pričakovati, da bodo nekatere funkcije tudi po prodaji obdržali zase. Štore Steel je dobro izvozno usmerjeno podjetje, z dobro upravo in dobrimi izdelki, a hkrati z lastniki, ki so finančno nekoliko šibki in nimajo denarja za razvoj. Tovarna deluje v avtomobilski panogi, v kateri smo mi močni, toda ta panoga zahteva veliko vlaganj. In nikakor ne gre za sovražni prevzem. Kdo bi pa dal 40 do 50 milijonov evrov za to, da bi potem firmo zaprl?

Kako je lahko slovenska železarna sploh konkurenčna Čehom, če je strošek delovne sile pri njih po nekaterih podatkih celo za 40 odstotkov nižji kot pri nas?

Zato, ker se lahko poiščejo sinergije na več področjih – najprej na nabavnem, na katerem smo mi velik igralec, smo precej večji kupec starega železa in ferolegur kot Štore, poleg tega imamo precej večji obseg proizvodnje. Sinergije so mogoče tudi v prodaji, saj smo že danes pomemben kupec v Štorah, in seveda v razvoju. Slovenija je z vidika kupne moči in povprečne bruto plače za vzhodnoevropske države še vedno Švica, ne vem, ali se tega zavedate. Na Češkem, Slovaškem, Poljskem je nekaj ljudi, v Rusiji še več, ki so skozi postopke privatizacije enormno obogateli, hkrati pa tam, kar zadeva kupno moč, ni tako močnega srednjega razreda kot pri nas. Na Češkem je minimalna zagotovljena bruto plača 400 evrov, v Sloveniji pa 789, po tem torej sodimo v zgornjo tretjino članic EU, višjo imajo le v gospodarsko bistveno bolj razvitih članicah. Po drugi strani statistika kaže, da na Češkem prejemajo minimalno plačo trije odstotki ljudi, v Sloveniji pa je takšnih osem odstotkov in pol; prejema jo 50 tisoč zaposlenih, pred krizo je bila ta številka pri nas mnogo nižja, le 20 tisoč. Kljub temu je srednji razred v Sloveniji še vedno precej močnejši kot na Češkem. V Nemčiji je najnižja urna postavka osem evrov in pol, v Sloveniji štiri in pol, na Češkem pa dva evra.

Ste poleg Etola imeli še kakšno tako negativno izkušnjo?

Ne, nismo. Ko smo ustanovili Moravia Steel Nepremičnine in smo pripravili denar za prevzem tovarne eteričnih olj Etol, so nas, kot rečeno, izigrali, nato smo ta denar imeli na računu. Ko je Istrabenz prodajal nepremičnine v Portorožu, smo se prijavili na razpis in nepremičnino kupili, zdaj pa tam že dve leti vse stoji. Mi pa, razen stroškov in plačevanja davkov, projekta ne moremo nadaljevati.

To se zdi precej nenavadna poslovna odločitev, od donosne tovarne eteričnih olj do portoroških parcel za nekaj manj kot sedem milijonov evrov; od kod vam ideja, saj turizem ni prav donosna panoga, pa tudi na Obali je praznih nepremičnin že dovolj? Ta mesec boste menda pripravili osnutek podrobnega prostorskega načrta za luksuzne stanovanjske hiše in manjši hotel.

Res je, turizem ni donosna panoga, ampak v naši skupini že imamo tri hotele in naložba ima vseeno neko logiko.

To pa je?

Trije največji lastniki Moravia Steela imajo svoje vile v Portorožu, vsi trije so na lestvici stotih najbogatejših Čehov.

In?

Zaljubili so se v Slovenijo in Portorož.

Ta ljubezen, in ne ekonomistična presoja naložbe, pa jih bo stala koliko?

Imate prav, za denar, ki ga bomo namenili za investicijo, bi lahko kupili pol hotela Kempinski Palace, ampak pri svoji odločitvi pač niso sledili maksimiziranju dobička ali donosa na kapital, niso gledali skozi prizmo donosnosti portoroškega projekta. Turistična panoga je res zelo težka z vidika donosa na kapital, toda odločili so se, da bodo ravnali kot družbeno odgovorno podjetje in Portorožu dali nekaj lepega. Kupili so nekaj več kot 16 tisoč kvadratnih metrov nekdanje vrtnarije z opuščenimi rastlinjaki, zdaj bodo tam razkošne individualne stanovanjske hiše, park, poslovni program, povezan s turistično dejavnostjo, oziroma manjši hotel visoke kategorije. Spomladi bo javna razgrnitev, junija pa predvidoma odločanje na seji piranskega občinskega sveta. Projekt, vreden okoli 20 milijonov evrov, pripravljajo v dveh arhitekturnih studiih, pri nas ga vodi biro Sadar Vuga skupaj z odvetniško pisarno Bandelj, sodeluje pa še češki pooblaščenec, arhitekt. Sam se s tem operativno ne ukvarjam.

Ste solastnik skupine Moravia Steel?

V Moravia Steelu so štiri fizične osebe, stabilni in odgovorni lastniki z vizijo že skoraj dve desetletje enaki, jaz sem 49-odstotni solastnik hčerinskega podjetja v Sloveniji, na Češkem pa ne. Na leto imamo v Sloveniji od 20 do 25 milijonov evrov prometa.

Pa ste tudi milijonar, kot oni?

Na Češkem prideš na lestvico najbogatejših, če imaš najmanj 38 milijonov evrov premoženja; na njihovo lestvico ne pridem. Pri nas pa bi na tej lestvici lahko bil, moje premoženje je vredno več milijonov evrov, a ne želim razkrivati podrobnih podatkov. Ponosen sem na to, da sem uspešen in da sem premožen, in to je to. Vam pa povem, da so slovenske lestvice milijonarjev zelo nerealne. Le poglejte, kako so se zadnja leta menjavali ljudje na vrhu, nekateri razvpiti posamezniki so imeli lastniške deleže v podjetjih, ti pa so bili zastavljeni za kredit. Realni ocenjevalci premoženja morajo poznati tako aktivo kot pasivo; sam nimam niti evra kredita!

Izjemen dobiček ste ustvarili s prodajo deleža v Pivovarni Laško, kjer ste bili največji posamični lastnik; delnica pivovarne je lani zrasla kar za 461 odstotkov, tudi zaradi prevzemnih pričakovanj. Bi povedali, koliko ste potegnili iz tega posla?

Nimam kaj skrivati, s to prodajo sem zaslužil več kot milijon evrov. V tej zgodbi sem ustvaril približno 350-odstotni donos na kapital, imel sem nekaj sreče in izbral pravi trenutek vstopa in izstopa. Iz lastništva sem izstopil, ker me niso spustili v nadzorni svet; če bi lahko bil zraven, bi pivovarno tudi dokapitaliziral, ker sem prepričan, da je perspektivno podjetje. Dušan Zorko jo dobro vodi, v preteklosti pa je imela neodgovorne lastnike in danes ni veliko bolje.

Ste uspešni in premožni, dovolj zaposleni, pa vseeno hočete upravljati državno premoženje. Zakaj ste sploh kandidirali, skupaj s 46 drugimi, za nadzorni svet SDH?

Sem zagovornik profesionalnih nadzornih svetov, tam kjer lastništvo ni definirano; kjer je lastništvo jasno, zasebno, lastnik lahko postavi kogarkoli, tudi vas. Korporativno upravljanje in nadzor sta bila zadnja leta pri nas zelo slaba, med drugim zaradi slabega kadrovanja, in verjamem, da se bo taka praksa nekoč končala. Če nismo sposobni narediti tega preskoka in zadeve izpeljati, kot je treba, ima država hud problem.

V Sloveniji je precej uspešnih ljudi, kar zadeva teorijo poslovanja, pa malo z vidika odgovornosti do kapitala, ustvarjanja donosa in do zaposlenih. Ljudje ex cathedra, plačani iz proračuna, pač ne poznajo realnega sveta, ki ni vezan na javne finance. Sam sem 27 let privatnik. Že v preteklosti sem kritiziral dejstvo, da imajo pri nas nekateri družboslovni profesorji, verjetno zaradi neznanja drugih, prevelik vpliv na posamezne ministre, bil sem tudi kritičen do tega, da NLB nadzorujejo profesorji, vsem solijo pamet in prodajajo svoje poglede, hkrati pa imajo zanesljivo državno službo na fakulteti. Močan je lobi profesorjev ekonomske fakultete, zato jih je toliko v nadzornih svetih in na funkcijah različnih svetovalcev, tako ni nikjer drugje, pa dobro poznam razmere v drugih državah. Sedanji predsednik vlade Miro Cerar prav tako prihaja iz profesorskih vrst, kar sicer ni a priori narobe, toda za sodelavce si je potem treba izbrati ne le družboslovce, ampak tudi naravoslovce in ljudi iz gospodarstva.

Da je naš korporativni nadzor slab, med drugim kažejo primeri, kot je primer nekdanjega direktorja velenjskega premogovnika: premogovnik je spravil na kolena, hkrati pa že leta sedi v nadzornem svetu Cinkarne Celje. Ali pa Jože Lenič, ki ga osebno sicer cenim. Je prvi nadzornik v Krki, ampak ali ne bi bilo bolje, da bi vso svojo energijo in čas porabil za reševanje Abanke, kjer je predsednik uprave? Temeljno vprašanje je, kdo je predlagal takšne ljudi v nadzorne svete; to namreč niso lastniki, temveč predstavniki kvazilastnikov, mislim seveda na razne paradržavne sklade. Kaj ni slabo za lastnike, da imajo takšne nadzornike? Sam se za sejo nadzornega sveta Banke Celje pripravljam dva dni, po en dan pa za sejo revizijskega odbora banke. Slabo upravljanje in nadzor ter posledično rezultati so tam, kjer je lastništvo državno, v podjetjih s tujimi lastniki je zgodba čisto drugačna.

Toda upoštevati je treba, da so tujci kupili predvsem najboljša podjetja, zato je slika, da so najbolj uspešna podjetja tista v tuji lasti, popačena. Poglejva NLB, imela je tudi tuje nadzornike in člane uprave, ki jih je prav tako doletela odškodninska tožba zaradi slabega dela.

Predvsem naj poudarim, da nisem zagovornik privatizacije za vsako ceno, sem zagovornik odgovornega lastništva, naši državni menedžerji pa so bolj zapravljavci kot upravljavci premoženja. V NLB, ki jo omenjate, je imela belgijska KBC 25-odstotni delež in to naložbo pri nas je gotovo slabo upravljala ... Toda na Češkem, kjer ima v lasti banko ČSOB, zadnjih pet let ustvarja v povprečju 18-odstotni donos na kapital, ker je lahko kot edini lastnik vodila igro. V Sloveniji pa je bila KBC izigrana, ni bila odločilni dejavnik ne pri upravljanju ne pri nadzorovanju. Sem zagovornik tega, da bi čim več premoženja ostalo v slovenskih rokah, kar pa ne pomeni v državni lasti.

In kako naj bi to izpeljali, če je Slovenija obubožana, prezadolžena? Kdo od domačih kupcev naj bi kupil to, kar se prodaja v tretjem valu privatizacije?

Podjetja kot KLS, Marolt, Šumer, TVP, uspešna podjetja, ki jih mediji ne promovirate, pa imajo dovolj kapitala; kapitala je tako ali tako trenutno preveč, tako na svetovnem trgu kot v Sloveniji. Banke so po drugi strani zdaj res malo prestrašene, toda če bi v banko prišle tri, štiri fizične osebe, ki bi prispevale na primer polovico svojega kapitala in hotele recimo prevzeti Cinkarno Celje, ki se prodaja, in rekle, da pri tem potrebujejo še nekaj posojila, bi ga dobile.

Ampak realnost je takšna, da se domači investitorji ne združujejo in ne prevzemajo, kajne?

Res je, čeprav ne vem, zakaj … Nesporno pa je v Sloveniji veliko uspešnih podjetnikov, ki niso medijsko prepoznavni, taki so predvsem veliki bleferji, tisti, ki korektno in pošteno delajo, pa se tega ne gredo. Morda se prevzemov ne upajo lotiti, ker bi tako postali sumljivi.

V kakšnem ozračju delujemo, če se pošteni podjetniki bojijo transparentnih prevzemov? Histeričnem?

Imate prav, v histeričnem (smeh). V Sloveniji bomo zmagali, ko bo naše okolje stimulativno za rast podjetništva, ko bomo tako kot Angleži imeli samo tri davčne stopnje. Tam dajejo za zdravstvo in socialo le pavšalni znesek, in če se odločiš ustanoviti podjetje, ti jamčijo, da deset let ne bo nobene spremembe davčnega sistema.

Dejali ste, da so bančniki nekoliko prestrašeni pri dajanju posojil. Sami ste že tri leta nadzornik Banke Celje, ki je bila prav tako zaradi težav podržavljena in jo bomo sanirali davkoplačevalci.

Na Češkem je danes 45 bank. Tam so svojo krizo in očiščenje doživele v letih 2000 in 2001, zdaj je lastništvo vsaj prvih desetih največjih zelo stabilno, med največjimi desetimi so prav vse v tuji lasti. In zakaj so stabilne? Ker so posojilojemalci podjetja v tujih rokah. Odgovoren lastnik, ki si izposodi kapital, si ga izposodi z določenim namenom, to pa je, da bo razvijal podjetje, ustvarjal donos na kapital in kredit tudi vračal. V Sloveniji je bil problem, ker je centralna banka od leta 2005 do 2008 spala, kredite pa so kopičila podjetja, ki realno niso imela denarnega toka. Čehom so tudi tuje investicije pomagale, da niso zdrsnili globlje, predvsem pa so veliko investirali v industrijske cone, ki bi se morale tudi pri nas postavljati tam, kjer je visoka stopnja nezaposlenosti, ker lahko tako razvijaš kraj.

Intertrade je imel idejo, kako spraviti v poslovno cono Komenda več čeških podjetij, pa ni bilo pravega odziva. Žal pri nas ne znamo dovolj dobro tržiti in prodajati prednosti, ki jih omogočajo takšne cone. Naj navedem zadnji primer iz Češke: korejski Nexen, eden največjih proizvajalcev pnevmatik na svetu, je dobil od države subvencijo 140 milijonov evrov, vključno z vso infrastrukturo v industrijski coni, hkrati pa je zagotovil neposredne učinke v obliki 300 milijonov evrov prilivov v češki proračun ter tisoč petsto delovnih mest, pri čemer je delo dobilo tudi petsto dolgoročno nezaposlenih.

Pravite, da sta bila pri nas korporativno upravljanje in korporativni nadzor v državnih podjetjih v solasti Kada in Soda (zdaj SDH) ter Modre zavarovalnice slaba. Vpliv politike na kadrovanje je bil vedno velik, zakaj menite, da bo pri aktualnem kadrovanju v SDH kaj drugače?

Politično kadrovanje slabih, nekompetentnih ljudi v podjetja v solasti Kada, Soda in Modre zavarovalnice je prineslo tudi padec Slovenije na svetovni lestvici konkurenčnosti. Za prave delničarje se je tako kadrovanje v uprave in nadzorne svete izkazalo kot škodljivo, tudi za davkoplačevalce, ki so jih obremenili z dokapitalizacijami, zdaj pa se premoženje razprodaja po mizernih cenah. V aktualnem primeru SDH upam, da bo drugače, vendar sam tega ne morem zagotoviti. Spomnite se Pahorjevih velikih zgodb z Auknom in kaj se je dejansko dogajalo. Vse je bilo enako.

Kako pa komentirate kandidaturo Marka Goloba za nadzornika SDH, bil je na Auknu?

Človeka ne poznam, težko kaj rečem o njem. Ne vem, ali ima kaj izkušenj v gospodarstvu.

Ne poznate z njim povezane zgodbe glede dokapitalizacije NKBM?

Ne, ne poznam in me tudi ne zanima. Ker ravno omenjate NKBM, bil sem največji zasebni delničar te banke, s podržavljenjem sem izgubil 60 tisoč delnic. Ne poznam niti drugih prijavljenih kandidatov, razen Petra Kraljiča, za katerega menim, da je zelo primeren kandidat.

Gospod je star 75 let. Ali zanj ne velja enako, kot je na primer Milan Kučan dejal za Marka Voljča, da mu je biološka ura odbila in zato ni več primeren za politično angažiranje?

Ne vem, ali je Kučan to res dejal za Voljča, sam bi bil vesel, če bi se Voljč aktivno vključil v slovensko politiko, ker ima izkušnje iz tujih podjetij in je izkusil, kaj pomeni nadzirati podjetje, katerega lastniki so znani in odgovorni. Ko je Marko Voljč postal nadzornik Gorenja, mi je to vlilo zaupanje in verjetno bom začel kupovati delnice tega podjetja, ker sta s predsednikom uprave Franjem Bobincem dober tim. Če je Kraljič star toliko, kot pravite, je pa res prestar za ta angažma.

Res verjamete, da politika ne bo odločila o tem, kdo bo sedel v nadzornem svetu SDH? Niste sami niste nič lobirali pri strankah za svojo kandidaturo?

Pogovarjal sem se samo s Karlom Erjavcem, ki ga zelo spoštujem, saj je uvedel gospodarsko diplomacijo, edini je, ki se zanjo res potrudi. Nimam kaj skrivati tega pogovora, veseli me, da si želi med nadzorniki ljudi, ki imajo izkušnje iz prakse in so v življenju že kaj ustvarili. Zaveda se namreč, da se bo z boljšim upravljanjem državnega premoženja prek dividend več nateklo v državni proračun.

Izračunal sem, da se je od leta 2011 do 2013 zaradi slabega dela Kada, Soda in Modre zavarovalnice nakopičila oportunitetna izguba iz naslova izgubljenih dividend v višini milijarde evrov. Velikokrat je slišati, da je Morda zavarovalnica oziroma Borut Jamnik v ozadju številnih kadrovanj, ampak tega ne morem verjeti. To je namreč nepomembna zavarovalnica. Če je res, da je Jamnik ključen pri večini kadrovanj, potem je on grobar, ne pa gospodar slovenskega gospodarstva. Od kod naj bi sploh črpal moč, ki mu jo pripisujete? Nima ne velikega kapitala ne lastništva, ki dejansko dajeta upravljavsko moč. Če to drži, se v Sloveniji vse še vedno dela po domače. Zame je merilo uspeha donos, ki ga ustvarjajo s svojim premoženjem, pa tega ne pri Modri zavarovalnici ne pri Kadu in Sodu ni bilo.

Delnice Gorenja kupujete, ker zaupate omenjenemu dvojcu, in ne zato, ker predvidevate, da se bo njihova cena povišala?

Zaradi obojega, seveda pa vidim realno možnost rasti Gorenja, čeprav je panoga zelo zahtevna, z malo dodane vrednosti in veliko konkurenco. A gre za slovensko podjetje, in to pri meni šteje.

Doslej ste bili nadzornik v sedmih podjetjih v Sloveniji in tujini, od leta 2011 ste tudi v Banki Celje, ki je bila podržavljena. Se je tam prav tako po domače odločalo o posojilih?

V Banki Celje sem tudi predsednik revizijske komisije. Večina slabih kreditov je nastala med letoma 2004 in 2008, ko je regulator spal. Struktura slabih kreditov je podobna kot v NLB in NKBM. Kaj se je dogajalo, zdaj raziskujemo.

Eden pomembnih dolžnikov Banke Celje je tudi Tuš. Kaj menite o zahtevi NLB po preverbi posla prodaje Tušmobila Telemachu? Takšna preverba se namreč ne zahteva pri vsaki prodaji.

O tem poslu ne morem govoriti, se pa načeloma strinjam, da se pregleda vse prodaje dolžnikov državnih bank, podržavljenih oziroma iz državne blagajne dokapitaliziranih bank. Ti dolžniki so namreč dolžni tudi vam, meni in drugim davkoplačevalcem, in prav je, da se prodaje premoženja dolžnikov, prek katerih se delno poplačujejo krediti, skrbno nadzorujejo, pa naj gre za Cimos, Tušmobil ali koga drugega. Vsekakor naj se dobro pogleda realnost prodajnih cen in pogojev prodaje.

Zakaj ste sploh šli leta 1988 na Češko?

Moja babica je bila Čehinja, moj oče je bil na Češkem sedem let zaprt kot velik antikomunist, od leta 1968 sem hodil k babici na počitnice, okolje sem torej poznal. Ko sem pripravljal magisterij iz mednarodne menjave, je bil moj sošolec direktor Intertrada, sam sem bil direktor enega od tozdov v štorski železarni. Potrebovali so mladega ambicioznega sodelavca. Na Češkem sem začel v trdem komunizmu, tja sem šel, ker mi je bil to izziv, ker sem dobil trikrat višjo plačo. Leta 1991, ko je razpadala SFRJ in ko je razpadla tudi Češkoslovaška, sem tam ustanovil svoje podjetje.

Je avto za vas fetiš? Imeli ste celo rolls-royce, radi imate hitre avtomobile, zato je težko verjeti, da niste nikoli plačali nobene kazni zaradi hitrosti, kot trdite.

Rolls-royce sem si kupil za 50. rojstni dan, ker sem si to pač lahko privoščil in sem si želel preveriti ta vrhunec tehnologije, potem pa sem ga po šestih mesecih prodal, ker nisem hotel biti opažen zaradi avta, ampak zaradi vsebine tega, kar povem in počnem.

Ste se vozili z njim tudi po Sloveniji?

Le enkrat sem se pripeljal v Celje, oziroma pripeljal se je sin, ko je prišel na pogreb mojega očeta. Prav zabavno je bilo, kakšen odziv je rolls-royce vzbudil, prava atrakcija je bil. Trenutno vozim volvo v70 in audi a8 in res je, da nikoli nisem plačal nobene kazni za prehitro vožnjo, niti nisem dobil nobene kazenske točke, pa čeprav se že 25 let večkrat na mesec vozim na relaciji Slovenija–Praga. Tudi z maseratijem nisem bil nikoli prehiter, pa sem imel doslej tri. Človek si mora kupiti avto, kakršnega potrebuje, torej zanesljivega in varnega, če prevozi na leto 60 tisoč kilometrov, drugače kot nekdo, ki se vozi pet kilometrov do službe.

Šoferja si niste nikoli omislili?

Seveda sem ga imel, od leta 1996, ko sem še mislil, da bom obrnil svet, vozil me je kakšnih deset let, ampak potem sem ugotovil, da je to navadna potuha, ker lahko nehote več popiješ, jaz pa nočem piti, sem skoraj abstinent. Šofer prevečkrat da možnost izgovora.