Tudi »novi obrazi« bodo žal razočarali

Kazalnik zaupanja potrošnikov je bil avgusta za 12 odstotnih točk višji kot pred letom dni, julija, torej v mesecu volitev, je bil na letni ravni višji kar za 19 odstotnih točk. Na gibanje tega kazalnika razpoloženja v družbi so vplivala optimistična pričakovanja ljudi glede gospodarskega stanja v Sloveniji, finančnega stanja v gospodinjstvu in ravni brezposelnosti v prihodnjih dvanajstih mesecih. Od kod izvira ta optimizem prebivalstva, saj realna gibanja v gospodarstvu pri ekonomistih vzbujajo nasprotno razpoloženje?

Optimizem ob menjavah oblasti

Ekonomist Jože P. Damijan pravi, da so ljudje pač čudni; optimizmu potrošnikov, ki so ga zaznali statistiki v poletnih mesecih, se ne pridružuje. »Bančni del zgodbe je opravljen, zdaj je treba še razdolžiti podjetja in spodbuditi gospodarstvo. Pri zadnjem bi morali svoje narediti vlada in evropska komisija. Glede obojega sem skeptičen. Hkrati pa EU pada v novo, tretjo recesijo, zaradi česar nas tudi izvoz ne bo mogel reševati.«

Če podatke o gibanju razpoloženja prebivalstva križamo z datumi volitev, ugotovimo, da se je kazalnik zaupanja potrošnikov glede prihodnosti dvignil nad zgodovinsko povprečje, podobno kot letos poleti, tudi ob prejšnjih državnozborskih volitvah, ko je zmagala nova stranka PS z Zoranom Jankovićem na čelu. Sicer pa je iz podatkov razvidno še, da je bilo prebivalstvo najbolj optimistično v obdobju vlade Boruta Pahorja, septembra 2009.

Slovenske potrošnike, ugotavlja sociolog in politični komentator Matej Makarovič, očitno močno zaznamuje njihovo dojemanje politike. Z njo so v zadnjem času permanentno nezadovoljni, kar se kaže tudi v splošnem pomanjkanju optimizma, po drugi strani pa jih zaznamuje – glede na izkušnje očitno naivno – pričakovanje, da bodo splošne razmere boljše že samo zato, ker v politiko pridejo novi obrazi, oziroma da bi vsak nov politik pač moral biti boljši od vsakega starega, ker so stari dojeti kot na splošno slabi. »Celo če bi bil Cerar odličen predsednik vlade, nikakor ne bo mogel doseči pričakovanj, ki jih je ustvaril.«

Potrošnja dejansko pada

Pričakovanja ob menjavah politične oblasti so eno, realnost pa nekaj povsem drugega. To potrjujejo tudi podatki o trošenju gospodinjstev, ki je sicer najbolj upadlo v času zadnje vlade Janeza Janše, a tudi koalicija Alenke Bratušek s svojimi ukrepi, med njimi je bila sanacija bank, gibanja domačega trošenja kot gonila gospodarske rasti ni spravila v pozitivne številke.

Še bolj kot trošenje v celoti, ki med drugim vključuje nakupe hrane in storitev, je strmoglavilo trošenje prebivalstva za trajne dobrine (pohištvo, večje gospodinjske naprave ...). V letu 2011 je upadlo za 4,8 odstotka, nato kar za 15 odstotkov, lani pa je bil padec po podatkih statističnega urada 4,5-odstoten. Nakupi trajnih dobrin, pojasnjuje ekonomist Velimir Bole, so od siceršnjega trošenja bolj odvisni od samega premoženja prebivalstva in ponudbe bančnih kreditov. »Trošenje za trajne dobrine je do prvega četrtletja letos upadlo bistveno bolj, za 23 odstotkov, kot skupno trošenje prebivalstva, ki se je znižalo za pet odstotkov. Pri sedanji podpori bank bo še precej časa zelo šibko.« Bole pri tem opozarja na vprašanje, zakaj pada kreditiranje prebivalstva, saj to ni zadolženo (na ravni EU smo Slovenci med najmanj zadolženimi), prav tako je na voljo dovolj zavarovanj (delež lastniških stanovanj je eden največjih v območju evra). »Prav kreditna podpora trošenja prebivalstva je trenutno eden glavnih potencialnih kanalov ekonomsko-političnega spodbujanja rasti; seveda ob kolikor toliko normalnih potezah centralne banke,« je prepričan.

Vpliv vladne napovedi varčevanja

Bole opozarja na izkušnje iz obdobja Janševe vlade: že sama napoved o krčenju pokojnin in plač na začetku leta 2012, ki je bila ostrejša, kot jo je potem prinesel Zujf, je negativno vplivala na pričakovane nakupe prebivalstva; pričakovanja so strmoglavila in so bila v drugem četrtletju leta 2012 celo nižja kot ob izbruhu krize. Temu je nato dejansko sledil realni padec potrošnje; trošenje prebivalstva je upadlo celo bolj kot v kriznem letu 2009.

So se učili iz napačnih knjig?

Potrošniki so resda manj črnogledi kot lani, a ne toliko manj, da bi začeli trošiti, komentira statistične ugotovitve ekonomist Maks Tajnikar. »Domače končno povpraševanje je tako še vedno na strani zaviralca gospodarske rasti. Kot državljan in kot ekonomist sem velik pesimist, saj menim, da se politika še ni dovolj soočila z uničujočimi posledicami napačne gospodarske politike, ki jo vodi v Evropi in posledično tudi pri nas. Politika zategovanja pasu je srednjeveška politika, ker je enaka kot puščanje krvi bolnikom,« je prepričan. To razumejo celo revnejši v Nemčiji, da ne govorimo o ljudeh v državah evropskega juga, nadaljuje. Nov evropski parlament ima po njegovem mnenju sile, ki kričijo v pravo smer, toda evropska komisija še vedno misli, da so trojke prava rešitev, enako naši poslanci. »Ne vem, kaj hudega se bo moralo zgoditi, da bo nastalo dovolj pravih sil v politiki, da se bo ta spremenila. Pri tem je celo zgled uspešnih ZDA brez vpliva. Spodbudno je le, da sta kriza v Evropi in uspeh ZDA spodbodla burno razpravo med ekonomisti v svetu o ustrezni gospodarski politiki. Potem ko trideset let prevladujoča novo klasična makroekonomika, ki je v ozadju popularnega neoliberalizma, zadnje gospodarske krize ni niti napovedala niti ni znala ponuditi pravega zdravila, je tudi v Evropi postal izziv originalni Keynes. Zlasti mlajši ekonomisti so ugotovili, da so v svojem življenju brali 'napačne knjige', starejši pa smo začeli obujati že pozabljeno znanje. A pri tem ne smemo pozabiti, da so se tudi dobro izobraženi politiki, ki danes v Evropi krojijo življenje, učili iz 'napačnih učbenikov',« meni Tajnikar.

Kako torej kaže

Opazne rasti trošenja doma gospodarska politika ni spodbudila; nekaj optimizma sicer vlivajo zadnji podatki o 2,9-odstotni letni rasti BDP v drugem četrtletju letos, vendar negotovost prihaja tudi iz tujega okolja. Povečana negotovost v tujini je po Boletovi oceni posledica pešanja izvoznega povpraševanja, izvoz v območju evra pada že več mesecev, in težav z domačim trošenjem v osrednjem delu EU (zlasti v državah z velikim dolgom prebivalstva, na primer na Nizozemskem, Danskem, Švedskem) zaradi dodatnega pešanja kreditne podpore bank in prihajajoče bančne unije. Dodatno pa negotovost seveda krepi tudi ukrajinska kriza.