Tiskane izdaje
Za odpravo posledic žledoloma je državni zbor marca 2014 sprejel interventni »zakon o ukrepih za odpravo posledic žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014« na podlagi načrta sanacije, ki ga je pripravil zavod za gozdove. Vlada je za te ukrepe namenila 15 milijonov evrov iz proračunske rezerve.
Vendar so ponekod intervencijska dela v gozdovih izkoristili za posege, ki jih sicer zaradi varovanja narave ne bi smeli opraviti oziroma razlog za dela sploh niso bile poškodbe z žledom. V omenjenem načrtu sanacije med drugim piše, da žled gozdov nad 1200 metrov nadmorske višine ni poškodoval, a so dela pod pretvezo sanacije posledic žleda izvajali tudi na zavarovanih območjih Pokljuke, ki ležijo nad to nadmorsko višino, in tam med drugim posegli v rastišča ali posebna stalna mesta divjega petelina. Prav tako so zaradi sanacije žledoloma gozdarji posegli na območjih vrha Sveti Jakob (posebno ohranitveno območje Karavanke) in Rovnika, kjer so poškodovali zavarovane jame. Z vsemi temi primeri se ukvarjajo okoljski in gozdarski inšpektorji.
Ministrstvo navzkriž
Podobne zlorabe se dogajajo pri odpravi posledic poplav, kjer ministrstvo za okolje in prostor vztraja, da pri intervencijskih delih velja izjema, zapisana v 10. členu zakona o ohranjanju narave, po kateri se obveznosti zakona »glede dolžnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ne uporabljajo«. Čeprav zakon pravi, da je dolžnost ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot mogoče opustiti le pri odvrnitvi neposredne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi ali premoženja, reševanju ljudi in premoženja in pri izvajanju nujnih ukrepov obrambe narave, ter izrecno predpisuje, da navedena določba velja le za čas trajanja te nevarnosti, ministrstvo meni, da protipoplavni ukrepi več kot pol leta po poplavah še vedno spadajo v to razlago zakona. S tem stališčem se je ministrstvo postavilo proti lastni zakonodaji in zaposlenim, ki so odgovorni za njeno izvajanje.
Kazen za nujne ukrepe
V navzkrižnem ognju so se znašli uslužbenci zavoda za varstvo narave in inšpektorata za okolje in naravo; oboji spadajo pod ministrstvo za okolje in prostor. Že dejstvo, da so inšpektorji v več primerih ustavili intervencijska dela na rekah in obravnavali posege v gozdove, kaže, da si določila zdaj že razvpitega desetega člena zakona o ohranjanju narave razlagajo drugače kot ministrstvo oziroma v njegovem imenu agencija za okolje. »Vsa interventna dela iz akcijskega načrta sodijo v izjemo po 10. členu zakona o ohranjanju narave, kar pomeni, da mora izvajalec izvesti dela tako, da najmanj poškoduje naravo ob doseganju enakih učinkov varovanja, ni pa treba pridobiti sicer zahtevanega dovoljenja,« so dela na vodotokih pojasnili na agenciji za okolje.
Čeprav so v institucijah, ki spadajo pod ministrstvo za okolje in prostor, zadržani in nočejo odkrito nasprotovati ministrstvu, pa je iz odgovora inšpektorata za okolje glede posegov v strugah Iščice in Soče jasno, da si zakon razlagajo drugače. »Inšpekcijska postopka v navedenih primerih še nista končana. Na podlagi ugotovljenih kršitev veljavnih predpisov s področja zakona o ohranjanju narave je bil v obeh zadevah uveden prekrškovni postopek. Globa za prekršek po tem zakonu je od 2000 do 10.000 evrov za pravno osebo in od 400 do 1000 evrov za odgovorno osebo pravne osebe,« so na vprašanje o posegih podjetja Hidrotehnik odgovorili z inšpektorata za okolje in naravo oziroma ministrstva za okolje in prostor. Zdaj torej nastaja absurdna situacija, ko bodo inšpektorji, ki spadajo pod okoljsko ministrstvo, kaznovali koncesionarja, ki v imenu države izvaja intervencijska dela, ki jih je pripravilo prav to ministrstvo.
Posegi tudi na Voglajni, Savinji ...
Hidrotehnik, državni koncesionar za vzdrževanje vodotokov, je s posegi v Sočo in Iščico na začetku tega leta povzročil veliko okoljsko škodo, o čemer smo v Ozadjih že pisali. »Hidrotehnik ne dela ničesar na svojo roko, ampak kot koncesionar izvaja dela izključno v skladu z akcijskim načrtom, ki ga je sprejela vlada 27. novembra 2014 na predlog ministrstva za okolje in prostor. Koncesionar Hidrotehnik je izvajalec interventnih del na Iščici in Soči pri Kobaridu. Iščica in Soča spadata v sklop prvega akcijskega načrta, ki zajema kratkoročne ukrepe s področja obvladovanja poplavne ogroženosti,« so takrat pojasnili na agenciji za okolje.
Poleg primerov Soče, kjer so zasuli več drstišč soške postrvi, in Iščice, kjer so uničili celoten obrežni pas reke, so podobno grobe posege v rečne struge pod zaščito izjeme v zakonu o ohranjanju narave vodarji izvedli tudi na rekah Voglajna, Savinja, Krka na Goričkem in drugih. Ob tem se prizadeti sprašujejo, ali je smiselno plačevati gradbene posege, vredne nekaj sto tisoč evrov, za zavarovanje kmetijskih zemljišč, ki niso vredna več kot pet tisoč evrov, in zakaj porabiti več tisočakov visoke vsote za regulacijo vodotoka, čeprav je hiša, ki jo bodo varovali, vredna zgolj delček tega zneska. Pri tem da nihče ne zagotavlja, da nova povodenj ne bo znova povzročila škode. »Zato, ker se to nekaterim zelo splača,« pravi naš sogovornik, ki ne želi biti imenovan.
Ribičev nič ne vprašajo
Igor Miličić, sekretar ribiške zveze, pravi, da povratne informacije o delu koncesionarjev pri urejanju voda, ki jih kot krovna organizacija dobivajo od 64 ribiških družin, niso najbolj zadovoljive. »Očitki letijo na samo izvedbo del, ki do ribjega življa niso najbolj prijazna ali pa pričajo o tem, da načrtovalci in izvajalci ne upoštevajo drstnih dob domorodnih vrst rib. Tako smo priča izvajanju regulacijskih posegov na vodotokih v času, ko se drugod po Evropi izvajajo deregulacije ali renaturacije, ali pa popolni sečnji obrežnega rastlinja in ustvarjanju kamnometov.«
To po Miličićevih besedah dejansko pomeni uničenje ribjih drstišč, virov hrane in skrivališč za vodne in obvodne organizme, goloseki pa prispevajo k pregrevanju in izhlapevanju vode zaradi vse pogostejših suš: »Vse skupaj vodi v splošno slabšanje habitatov domorodnih vrst rib, kar se jasno kaže z upadanjem številčnosti nekdaj pogostih vrst, čeprav se ribiči trudijo z vlaganjem ribjih mladic.« Na splošno pa ribiči opažajo, da v državi nimamo neke strategije upravljanja voda, zlasti kar zadeva sonaravno urejanje vodotokov. »Vse, kar se dogaja na naših vodotokih, je bolj intervencijske narave, torej bolj reakcija na naravne procese, kjer zaradi zakonodaje ribiške družine kot koncesionarji nimajo vpliva na izvedbo teh del. Trenutni državni akcijski protipoplavni načrt je tipičen primer, kako se poskuša v nekaj mesecih rešiti tisto, kar se je zanemarjalo več deset let. Žal so ponujene rešitve največkrat take, da pomenijo degradacijo habitatov domorodnih rib, s čimer se ribiči ne moremo strinjati,« je jasen Miličić.
Bistvena je komunikacija
Na ribiški zvezi ugotavljajo, da je za stanje na terenu ključna dobra in redna komunikacija med koncesionarji kot izvajalci vodnih del na eni in vodstvi ribiških družin na drugi strani. To dobro sodelovanje potrjujejo nekateri primeri dobre prakse, kjer je ustrezno poskrbljeno tako za pretočnost voda kot za ribji in drug vodni živelj v vodotokih. Na ribiški zvezi si zato želijo, da bi bilo takih primerov pri nas čim več, zato nameravajo pripraviti posvete med vodstvi vseh ribiških družin in izvajalci vodnih del, za katere upajo, da bodo vsaj nekoliko pripomogli k izboljšanju splošnega stanja domorodnih vrst rib v slovenskih vodah.
S kom pa se bodo morali posvetovati, še ni povsem jasno. Koncesionarji za izvajanje obvezne državne gospodarske službe urejanja voda za zgornjo, srednjo in spodnjo Savo, Dravo, Muro in povodja jadranskih rek so sicer znani, ni pa še odločeno, kdo bo prihodnja štiri leta skrbel za Sočo in Savinjo. Ministrstvo za okolje in prostor je pretekli mesec družbe, ki so se prijavile na razpis za dela v omenjenih sklopih, pozvalo k dopolnitvi oziroma pojasnitvi ponudbe. Komisija za pregled vlog bo predvidoma ta teden ponovno ocenila vloge Hidrotehnika, Nivo Eka, Vodnogospodarskega podjetja Kranj in Vektona in pri tem upoštevala napotila državne revizijske komisije, kamor so se ponudniki, ki niso bili zadovoljni z izbiro koncesionarjev, pritožili.
Posel za stare mačke
Na podlagi tega je zelo verjetno, da bo iz posla izpadel Vekton, družba, ki je dobila v urejanje Sočo in je edino novo ime v poslu, ki ga že več kot desetletje obvladujejo isti igralci: Hidrotehnik, Nivo Eko, hčerinska družba nekdanjega koncesionarja, ter vodnogospodarska podjetja Kranj, Novo mesto, Drava in Mura. Tem je bil posel v preteklosti zagotovljen s spornim podaljševanjem pogodb, o čemer smo v Ozadjih že pisali. Čeprav so se jim koncesije že davno iztekle, so jim jih na okoljskem ministrstvu podaljševali z aneksi. Tako stanje je bilo za nezakonito spoznano že leta 2007, toda pristojni uradniki kljub temu niso hiteli s sprejetjem uredbe o načinu izvajanja obveznih gospodarskih služb, ki bi omogočila izbiro novih koncesionarjev. To se je zgodilo šele z objavo javnega naročila novembra 2013.
