Tiskane izdaje
Hrvaške trditve, da so se pojavili novi dokumenti, so iz trte izvite. Sodišče bo to zdaj preverilo, ampak dejstvo je, da Hrvaška nikoli ni bila za reševanje spora s pomočjo arbitražnega sodišča. Nasprotno, moji hrvaški kolegi Budislav Vukas, Vladimir Đuro Degan, pokojni Vladimir Ibler in drugi so se vedno zavzemali za reševanje spora bodisi prek sodišča za pomorsko pravo v Hamburgu bodisi prek meddržavnega sodišča v Haagu. Velika napaka naše diplomacije je zdaj omogočila, da zrušijo to, kar jim od vsega začetka ni ustrezalo.
Zakaj je hrvaška stran potem sploh privolila v reševanje spora v tej obliki?
Zaradi edinstvenih okoliščin v času podpisa arbitražnega sporazuma. Kot je znano, je Hrvaška takrat ravno zaključevala pristopna pogajanja za vstop v Evropsko unijo, zaradi česar se je morala zavezati, da bo uredila mejna vprašanja. Mednarodni pritisk nanjo je bil precejšen, kajti
Zato se je evropska komisija neposredno zavzela za sklenitev sporazuma in bila glavna posrednica pri njegovem oblikovanju. Vanj so med drugim vključili varovalne ventile, ki omogočajo imenovanje sodnikov in nemoteno delo arbitražnega sodišča tudi v primeru, da bi državi – predvsem Hrvaška – blokirali ustanovitev in delo sodišča. Kot je znano, so bili v Sloveniji prav tako močni nasprotniki sporazuma, predvsem v takratni opoziciji pod okriljem SDS. Ljudje so morali ratifikacijo arbitražnega sporazuma potrditi celo na referendumu.
Česa takega, kot je ta sporazum, Slovenija nikoli ni imela in nikoli več ne bo dobila. Sporazum namreč vsebuje elemente, ki presegajo mednarodno pravo. Določa, da bosta državi rešitev za kopensko in morsko mejo iskali na podlagi mednarodnega prava, načela pravičnosti in z namenom ustvariti dobre sosedske odnose. Sporazum posredno že določa nujno povezavo slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem, pri čemer ima sodišče nalogo, da določi pravni režim slovenske povezanosti z odprtim morjem. Vključeni so torej nepravni elementi, ki so nam v korist, saj bi le z upoštevanjem mednarodnega prava Piranski zaliv morali razdeliti po središčni črti – ob možnih manjših korekcijah – s čimer pa ne bi mogli ustvariti povezave z odprtim morjem. To je bil glavni razlog, da Slovenija ni bila naklonjena reševanju tega vprašanja na rednih mednarodnih sodiščih.
Arbitražno sodišče bo zdaj preverilo obtožbe hrvaške strani o vlaganju dokumentov. Kaj lahko nato sledi?
Hrvaška je odločno zavrnila nadaljnje sodelovanje v postopku, umaknila je svojega sodnika, ki ga je sodišče sicer nadomestilo, umaknili so tudi zunanjega predstavnika, nimajo niti svojih odvetnikov. Na sodišču so v zapleteni situaciji. Na razpolago imajo prekinitev postopka, a tega pravnoformalno ne morejo storiti, ker so le izvajalci mednarodnega sporazuma, ki pa še velja.
Druga možnost je, da nadaljujejo delo brez sodelovanja Hrvaške. V tem primeru bo celoten postopek zaračunan Sloveniji, saj Hrvaška ne bo plačevala polovice stroškov, kot je določeno. Če pogledamo zelo realno, se lahko zgodi, da bodo sodniki, da ubranijo svojo čast, upravičijo plačo ter izpolnijo obveznosti iz sporazuma, sprejeli sklep po okusu Hrvaške. To bi bila katastrofa, saj bi bili potem mi prisiljeni v neizvrševanje sklepa sodišča. Seveda je to zgolj predpostavka, ki pa jo je tudi treba imeti pred očmi.
Če sodišče, hipotetično, odloči v prid Hrvaške, kaj Sloveniji v tem primeru preostane oziroma kakšna škoda bi nastala?
Mislim, da se to ne bo zgodilo. Slovenija se je z arbitražnim sporazumom zavezala, da bo spoštovala in izvršila sodbo sodišča. Temeljno načelo mednarodnega pogodbenega prava je namreč, da morajo države v dobri veri in v celoti izvrševati svoje mednarodne obveznosti. Tega pa, seveda, v tem primeru ni mogoče narediti enostransko, ampak morata obe državi v naravi izvršiti sodbo sodišča, kar zahteva skupno ureditev s tem povezanih tehničnih in organizacijskih vprašanj.
Kaj Sloveniji v tem trenutku preostane?
Še naprej mora podpirati nadaljevanje dela arbitražnega sodišča in izvajati vse, kar to od nas zahteva. Poleg tega bi morala slovenska diplomacija in drugi subjekti, ki delujejo na mednarodnem področju, novinarji, znanstveniki in gospodarstveniki, spodbujati mednarodno skupnost, tako mednarodne organizacije – EU, Svet Evrope, Nato – kot posamezne vplivne države in institucije civilne družbe, da podprejo sedanje reševanje mejnega spora z Hrvaško.
Nereševanje tega vprašanja je namreč problem, ki ne otežuje samo bilateralnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ampak deluje negativno tudi na odnose na Zahodnem Balkanu, prav tako znotraj Evropske unije in Nata.
Vzporedno s tem pa bi bilo treba nemudoma razviti bilateralne stike, ampak ne na očeh medijev, temveč profesionalno. Sam sem bil od začetka do konca vključen v pogajanja, ki so pripeljala do osimskega sporazuma, ki je uredil mejo naše nekdanje skupne države z Italijo. Spominjam se, da smo delali v veliki tajnosti. Še moja družina ni vedela, zakaj hodim iz Beograda na grad Strmol, kjer smo se pogajali. Pokojni dr. Zvonko Perišić se je leta in leta sestajal z italijanskim kolegom Milesi-Ferretijem, vendar je bil mogoč dogovor o tajnih pogajanjih šele v kontekstu konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je od vsega začetka poudarjala načelo o nedotakljivosti evropskih meja, ki jih je mogoče spremeniti le s pogajanji. To načelo je bilo kasneje, leta 1975, zapisano v helsinško deklaracijo.
V javnost prideš šele ob koncu pogajanj s sklepom, sprejemljivim za obe strani, širšo mednarodno javnost in tudi za nacionalistične skupine, ki se vedno najdejo na obeh straneh. Ampak dogovora ne more biti, če pljuvamo drug po drugem. Torej, po mojem mnenju bi morala slovenska stran v okviru bilateralnih stikov prepričati hrvaško stran, da je rešitev znotraj arbitražnega sporazuma v obojestransko korist. Tudi zato, ker je to v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz članstva obeh držav v Evropski uniji in Natu. Bo pa to zaradi kaosa, ki ga je Hrvaška zagnala pred svojo javnostjo, zelo težko.
Še posebej zdaj, ko se pripravljajo na volitve. Katera politična opcija na Hrvaškem je za Slovenijo v tem kontekstu bolj ugodna?
Menim, da v fazi bilateralnega delovanja to ni tako pomembno, če so na obeh straneh pripravljeni za takšno iskanje rešitev spora. Kasneje, ob javni predstavitvi dogovora, če do njega v tem tajnem pogajalskem okviru sploh pride, pa je odločilnega pomena, katera politična struktura bo na oblasti po volitvah. Izkušnje so pokazale, da so tako imenovane desne politične strukture – predstavljajo se kot edine, ki govorijo v imenu naroda – običajno bolj pripravljene sprejeti takšne odločitve, saj jim nihče ne more očitati, da so izdale nacionalne interese. V nasprotju s tako imenovanimi levimi političnimi strukturami, ki bi jih konservativne, nacionalistične sile takoj obsodile, da so izdale nacionalne interese, in bi na tej podlagi poskušale minirati kakršenkoli sporazum o rešitvi spora. V naši balkanski politični kulturi so takšne igrice dosti bolj mogoče in priljubljene kot v zahodnih evropskih državah.
Da pa sploh pride do dogovora, je na obeh straneh potrebno čim bolj državotvorno ravnanje. Postopoma je treba ustvariti ozračje zaupanja, zgrajenega na zavedanju, da smo in bomo sosedi in da nas povezujejo številne gospodarske koristi, skupni problemi v mednarodni in še posebej regionalni politiki, sodelovanje ljudi ob meji, etnični manjšini, sodelovati pa moramo tudi zaradi trenutnega in prihajajočih begunskih valov.
Omenim naj samo blagovno menjavo, ki potrjuje medsebojno povezanost držav. Nenehno raste. Lani je dosegla 2,8 milijarde evrov. Krepi se izvoz Slovenije na Hrvaško; Slovenija je imela lani skoraj 700 milijonov evrov presežka. V blagovni menjavi Hrvaške je Slovenija na tretjem mestu po izvozu in uvozu. Glede neposrednih investicij je bila v obdobju 2003–2015 Slovenija za Hrvaško po številu izpeljanih projektov na tretjem mestu. Hrvaška pa je bila med prvimi petimi državami po vlaganju v Slovenijo.
Odnosi in sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško zato nikakor ne smejo postati politično tekmovanje pred neuko publiko o tem, kdo bolje brani nacionalne interese, ampak mora temeljiti na, po možnosti dogovorjeni, strategiji obeh držav. Ne vidim razloga, zakaj ne bi o obojestranskih interesih in sodelovanju razpravljali na skupnih sestankih ustreznih odborov državnega zbora in sabora in na skupnih sestankih obeh gospodarskih zbornic.
Sliši se precej utopično.
Takšni predlogi niso posledica neke naivnosti univerzitetnega profesorja, ampak odsev politične modrosti. Vsekakor pa bi morali v okviru organizacij civilne družbe organizirati razprave o medsebojnih odnosih. V tem pogledu je izredno pomembno tudi poročanje časopisja, radia in televizije. Ustvarjati je treba pozitivno, ne negativno naravnano javno mnenje.
Zdi se, da Hrvaška trenutno počne zgolj to.
Če pogledamo zgodovinski kontekst, je na obeh straneh zelo podobno. Je pa res, da je reakcija sedanje slovenske vlade zelo trezna in si s tega vidika zasluži pohvale.
Katere ukrepe ima Slovenija na voljo, če arbitražno sodišče preneha z delom?
Sporazum obstaja, dokler ga Hrvaški na podlagi 20. člena konvencije o pogodbenem pravu, ki je zelo kompliciran, ne bo uspelo izničiti. Menim, da tega ne bodo naredili, ampak preprosto ne bodo več izvrševali sporazuma. Ne vidim pa možnosti, da bi arbitražno sodišče prekinilo postopek.
Hrvaška je že prej odstopila od sporazuma Drnovšek-Račan. Ali mednarodno pravo Sloveniji ne ponuja nobene rešitve?
Mednarodno pravo ponuja veliko rešitev, ampak če ni politične volje, pravo ne more pomagati. Nima vzvodov, da bi države prisililo v izvajanje nečesa, česar nočejo.
Sporazum Drnovšek-Račan še ni bil ratificiran v hrvaškem saboru in zato ni bil mednarodnopravno veljaven, da bi lahko govorili o kršitvi mednarodnega prava. Zavrnitev sporazuma pa je ponovno pokazala, da v hrvaškem političnem prostoru obstaja negativen odnos do reševanja mejnih vprašanj s Slovenijo. Omenjeni sporazum za Hrvaško ni pomenil nobene škode. Če bi privolila, da poteka povezava slovenskega teritorialnega morja po kanalu skozi njihovo teritorialno morje, bi s tem samo potrdila svojo zavezanost k dobrim sosedskim odnosom.
Nekateri pravniki poudarjajo, da bi morala Slovenija, če Hrvaška ne bo spoštovala odločitve arbitražnega sodišča, tej preprečiti vstop v schengen.
Zaostrovanje odnosov je smešno, to ni način za reševanje mednarodnih sporov. Preprečevanje vstopa v schengen je naivno razmišljanje malih Janezkov. Če obstaja interes 27 članic, da Hrvaška vanj vstopi, se Slovenija ne more upirati. Zaostrovanje odnosov bi samo krepilo nam nenaklonjene hrvaške nacionalistične kroge. Tudi gospodarskih pritiskov ne smemo izvajati, oziroma jih lahko, ampak bomo s tem bolj škodovali sebi. Kakorkoli obračamo, je edina pot iskanje rešitev v sodelovanju in ustvarjanju ugodnega ozračja za končno ureditev mejnega vprašanja. Obstoječa morska kanala za plovbo v koprsko pristanišče, vrisana v mednarodne pomorske karte, sta, na primer, zelo dobra praktična ureditev, ki pa je odvisna od dobre ali slabe volje obalnih držav.
Hrvaška zadnje čase zaostruje odnose s Slovenijo. Nedavno denimo niso hoteli posredovati informacij o prihodih beguncev, kot je bilo dogovorjeno. Poleg meje nismo rešili spora o LB, glede odlaganja jedrskih odpadkov … Kaj je razlog za takšen odnos?
Menim, da je razlog v negativnem zgodovinskem spominu. Nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman mi je na neki konferenci v Københavnu razlagal, kako Hrvaška ne bo nikoli pozabila naše negativne drže v času hrvaške pomladi. Naše ravnanje v sedemdesetih, ko smo bolj podprli srbsko stran, so dojeli kot izdajo, poleg tega smo leta 1991 izpeljali osamosvojitev, ne da bi razmišljali o tem, kakšne bodo posledice za našo sosedo, ki je bila še vedno v primežu jugoslovanske vojske in domačih srbskih separatistov.
Janez Janša in Igor Bavčar sta denimo meje postavila čez noč in za vsak primer pomaknila nadzorne točke na našo stran, kjer so ponekod še danes. Na Hrvaškem so nekateri z nezaupanjem gledali tudi na vojaško urjenje desničarskih enot na Kočevskem. Hočem povedati, da je bilo z naše strani mnogo reči narejenih enostransko in brez kakršnegakoli posvetovanja z njimi, kar ni najbolje vplivalo na odnose.
Pri Ljubljanski banki smo, namesto da bi takoj poplačali varčevalce, kasneje pa reševali gospodarski del sodelovanja z banko v nasledstvenih pogajanjih, razglasili Novo ljubljansko banko. To je bilo v očeh hrvaških ljudi zelo nesimpatično, če ne nepošteno. Nacionalistično nastopanje posameznikov, ki jih na srečo ni več v parlamentu, da so naše meje na reki Mirni, je prav tako nekaj dodalo k odnosu, ki ga ima Hrvaška danes do nas. Poleg tega se moramo zavedati, da ima zanje ta košček morja le simboličen pomen, pri nas pa je povezan tudi z nemotenim delovanjem koprskega pristanišča in turizma, zato bomo morali mi prevzeti večji del prizadevanj za reševanje problema.
Menite, da sta se vlada in zunanje ministrstvo iz te afere kaj naučili? Kaj bi se pravzaprav morala?
Naši predstavniki skupaj z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem očitno niso vešči tehnike mednarodne diplomacije in so zato v javno debato – tudi Erjavec s svojo izjavo za velenjsko televizijo v aprilu – vnesli tajne informacije, o katerih nikoli in nikdar ne bi smeli govoriti. Dr. Vladimir Vukas je res stanoval kar na hrvaškem predstavništvu, vendar nimamo v rokah nobenega dokaza, da je hrvaški agent prek njega vnašal v delo arbitražnega sodišča nove informacije ali gradivo ali da ga je on informiral o internih pogovorih na sodišču.
Slovenija je na žalost res kršila deseti člen arbitražnega sporazuma, ki izrecno prepoveduje poskuse vplivanja na sodnike. Arbitražno sodišče je že junija, na pritožbo Hrvaške, izdalo pisemsko zahtevo, naj se državi vzdržita izjav o postopkih.
Škoda, ki je nastala, je nepopravljiva. Vlada bi morala zdaj analizirati politično odgovornost in upam, da je na interni ravni to že naredila. Analizirati bi bilo treba tudi delovanje ministrstva in ga spremeniti tam, kjer bi se izkazalo, da je to potrebno. Premestitev uslužbenke ni dovolj, pomembno je pridobiti znanje, spremeniti postopke in oblikovati navodila za prihodnje delovanje.
Afera pa je razkrila tudi katastrofalno stanje mednarodnega prava pri nas. Ob iskanju nadomestnega arbitra se je pokazalo, da nimamo primernega človeka, pa ta problem pravno sploh ni kompleksen in zahteva predvsem poznavanje dejanske situacije in privrženost ustvarjanju dobrih sosedskih odnosov.
Mednarodno pravo smo na slovenskih univerzah potisnili na obrobje. Na pravni fakulteti v Ljubljani so ostanki, v Mariboru na pravni fakulteti docent mednarodnega prava išče zaposlitev v tujini, na pomorski fakulteti deluje Marko Pavliha, še kakšnega najdemo na FDV in na zasebni univerzi za državniške študije, potem pa je konec. Za majhno državo, ki je trgovinsko, energetsko, gospodarsko in diplomatsko odvisna od drugih držav, je to zelo slabo. Vlada oziroma poslanci v pristojnem odboru bi zato morali najmanj problematizirati stanje mednarodnega prava v Sloveniji in podati možne rešitve.
