Gregor Tomc: »V Rogu gre za privilegirano mladino iz srednjih in višjih slojev«

Sociolog še nekako razume dvajsetletnike, da gledajo na svet črno-belo, pri starejših pa ga to resnično preseneča.

Objavljeno
12. junij 2016 10.41
Gregor Tomc, slovenski politik, sociolog in glasbenik Ljubljana 9.6.2016 [tomc,sociolog]
Brigite Ferlič Žgajnar, Tina Kristan
Brigite Ferlič Žgajnar, Tina Kristan
Teden dni mineva, odkar so varnostniki vstopili na območje Roga. Ob tamkajšnjem dogajanju se profesor na fakulteti za družbene vede in mestni svetnik na Jankovićevi listi spominja, kako so izganjali njih, ko so zasedli prazno stavbo na Erjavčevi. Pravi, da bi, če bi bil mlajši, verjetno sedel v Rogu. Obogaten z modrostjo let pa zdaj nanj gleda kritično.

Ste bili v zadnjih dneh v Rogu?

Ne, že dolgo nisem bil tam. Nazadnje sem bil na koncertu skupine Elektrika (leta 2008, op. p.). Sicer pa se na Rog največkrat spomnim zaradi nečesa, kar sem tam zamudil, saj me takrat ni bilo v Ljubljani – koncert Karma to Burn, ameriških stoner rockerjev. Rad imam rock glasbo, druge umetnosti me manj zanimajo. Ko sem delal anketo o glasbeni potrošnji, sem ugotovil, da je med tisoč poslušalci rocka le en star več kot 60 let. Ni nas veliko (smeh). Z leti človek ne troši kulture zunaj tako pogosto kot včasih.

Gotovo pa ste spremljali fotografije in posnetke dogajanja v Rogu zadnje dni. Kaj ste vi videli?

Konflikt, ki izvira iz radikalno različnih predstav o rabi javnega prostora. Dve strani, ki dogajanje zelo intenzivno doživljata in ki bosta zagotovo šli do konca pri uveljavljanju svojih interesov. Če ostanemo na ravni same vsebine, je težko reči, kdo ima prav. Na eni strani imamo rogovce, ki zastopajo pogled na Rog kot ljudsko kulturo, demokratičen dostop vseh »navadnih« ljudi do ustvarjanja, ki se povezuje z družabnim življenjem. V tem pogledu je Rog komunistična skupnost, na katero bi bil lahko ponosen tudi Marx. Zjutraj telovadiš, potem filozofiraš, govoriš o napredni politiki, skejtaš, igraš nogomet, greš na rave žur, vrtiš filme, skratka, vse se dogaja v nekem celovitem razumevanju tega, kaj je pravo, avtentično življenje. To je v skladu z levičarskimi predstavami o tem, kaj mora umetnost biti, da je res prava. Nekako to, kar so si po mojem mnenju partizani predstavljali leta 1945, ko so prišli v Ljubljano – da je treba ukiniti vse institucije in dati umetnost proletariatu. To je ta vizija in verjamem, da je nekaterim 20-letnikom zelo blizu. Tudi meni je bila, ko sem bil toliko star.

Na drugi strani pa je radikalno drugačna predstava o rabi javnega prostora, ki izhaja iz tega, kako slovenski establišment pojmuje kulturo. To je kultura za srednje in višje sloje, elitna kultura, s katero se legitimira oblast. Mesto si v Rogu predstavlja večnamenski prostor, v katerem bo kulturna raba v glavnem elitna – velik razstavni galerijski prostor in ateljeji, poleg druge rabe, kot so hoteli, gostilne, garaže.

Med omenjenima predstavama o rabi javnega prostora je ogromen razkorak. Tu dialoga ne more biti. Je zero-sum game, kjer bo eden izgubil, drugi dobil. Mesto se ni odločilo, da bo uveljavilo svojo lastninsko pravico, zato bodo to zdaj urejali državni organi. Vprašanje, ki se meni postavlja, je, ali je mogoče s formalnega vidika reči, kdo ima tu prav.

Je mogoče?

Skvot je po definiciji nezakonita zasedba prostora. Upravičen je, dokler lastnik nima predstave, kaj bi hotel s prostorom početi. Ko sem bil mulec in smo hodili na zabave v študentsko naselje, smo se odločili, da bomo zaskvotali prazno hišo na Erjavčevi cesti. Ker smo menili, da Ljubljanska banka tistega prostora ne uporablja koristno. Iz nekega vsebinskega premisleka smo rekli, da je pravičnost nad pravom. Čez nekaj mesecev je prišla policija v navezi s tedanjo avtoritarno oblastjo in nas vrgla ven. Kasneje so tam uredili otroški vrtec. Če tehtam, ali bi bilo bolje, da v hiši ostanemo mi, kar pomeni, da bi bila danes tam komuna ostarelih pankerjev in hipijev, ali da je tam otroški vrtec, se mi zdi slednje bolj koristna raba prostora. Problem, ki ga vidim pri Rogu, je, da mesto ve, kaj hoče s tem prostorom početi. S tega vidika bi rekel, da rogovci v tem sporu nimajo prav.

Še bolj pa me moti, da je bil leta 2006 dosežen dogovor med rogovci in mestnimi oblastmi, po katerem so se rogovci strinjali, da bodo zapustili prostore, ko bo mesto začelo renovacijo zgradbe. Od takrat naprej Rog ni več pravi skvot. Zavedam se, da so se generacije mladih ljudi v Rogu zamenjale, ampak vseeno mora obljuba nekaj veljati. Zdaj je izpadlo, kot da je bila obljuba taktična, v ozadju pa strategija, itak bomo ostali. To je po mojem nepošteno.

Osebno se mi sicer zdi razumevanje rabe prostora obeh strani slabo. S formalnega vidika pa mislim, da ima mesto prav in da mora vztrajati, da dobi nazaj svojo lastnino in uresniči svoj projekt, kakršenkoli že je.

Bi bili enakega mnenja, če bi bili mlajši in ne bi sedeli v mestnem svetu?

Če bi bil mlajši in bi gledal svet črno-belo, kot sem ga takrat, torej, da smo na eni strani sinovi svetlobe in na drugi sinovi teme, v mestu pa sta korupcija in kapitalizem, bi zelo verjetno danes sedel v Rogu. To je neka generacijska skupnost, ki doživlja prostor in čas na čisto svoj način. Zato je, kot pravim, ta konflikt nerešljiv v obojestransko zadovoljstvo.

Dialog glede Roga po vašem ni možen. Potem ni niti umestno vprašanje, ali je bilo do zdaj sploh dovolj javne razprave o prihodnosti Roga?

Lahko do onemoglosti razpravljate, ampak nikoli ne boste prišli do nobenega sklepa, ker ima vsaka stran svoj prav. To je področje mnenj. Ko gre za mnenja, nima, kot je že Platon rekel, nihče prav in nihče se ne moti. Vsak ima svojo resnico. To je ta fina stvar pri umetnosti. Lahko poslušaš Mendelssohna ali Madonno, važno je, da pri tem estetsko uživaš. Umetnost je stvar užitka, uživati pa znamo vsi od prvega dneva življenja naprej.

Razumevanje rabe prostora obeh strani se vam zdi slabo. Zakaj?

Debate okrog Roga so alibične, da se ne pogovarjamo o pravih problemih slovenske kulture. Problem slovenske kulture je, da nimamo politike na področju množičnih medijev. Ko prižgeš televizijo, vidiš v glavnem angloameriško kulturo. Na radiu je v glavnem angloameriška produkcija. V Koloseju se vrtijo v glavnem angloameriški filmi. Problem ni v morebitnem kulturnem imperializmu Američanov, kot nas radi prepričujejo levičarji, ampak v tem, da nimamo dovolj dobre in obsežne lastne produkcije. Ko gre za umetnost, nas v 20. stoletju praktično ni. Razlog pa je jasen – ker gredo skoraj vsa sredstva za muzejsko umetnost. Pri nas se za film nameni toliko kot za eno večje gledališče v Sloveniji. Ukvarjamo se s problemi 19. stoletja, namesto da bi že enkrat končno rekli: podpirali bomo participacijo vseh državljanov v kulturi, enakopraven dostop vseh slojev do kulture po lastni meri. Do takrat bo kvaliteta v sodobni umetniški produkciji pri nas prej izjema kot pravilo. Večina te ustvarjalnosti je povprečne ali slabe.

Kaj pomeni uničenje Roga za prihodnost mladih?

Slovenije je s kulturnega vidika nerazvita država. Kaj naj si potem mlad človek misli o slovenski kulturi? Da smo dolgočasni. In gre drugam. Filozof Ernest Renan je rekel, da je narod vsakdanji referendum o obstoju naroda. In mladi bodo vse pogosteje glasovali – če ne z nogami pa z ignoranco. Iz generacije v generacijo bo manj ljudi, ki bi hoteli biti Slovenci. Sloveniji se ne bo zgodilo nič dramatičnega, nihče nas ne bo okupiral, mi sami se bomo tako kulturno trivializirali, da ne bomo več kulturno relevantni. To je ključni problem naše države.

Vedno se bodo našli mladi bohemi, ki bodo okupirali dele mesta, se upirali »potrošniški kulturi« in jezili svoje starše. Če ne v slovenščini, pa v angleščini ali nemščini. Za to prihodnost se nam ni treba bati, je sestavni del generacijskega odraščanja. Problem je drugje, v tem, da kot dvomilijonska država s tako neučinkovito politiko ne bomo preživeli. Pa ne samo kulturno, ampak tudi gospodarsko. Koliko mladih izobraženih ljudi bo sploh hotelo ostati doma?

Je za to, da se ne pogovarjamo o pravih problemih kulture, krivo pomanjkanje vizije na ravni države?

Problem ni v pomanjkanju vizije, ampak v tem, da je vladajoča vizija predmoderna. Ministrstvo za kulturo sistematično favorizira en žanr, in to zato, ker utemeljuje kulturno politiko s pozicije romantične ideologije 19. stoletja. Romantični ideologi so določili, da je kultura to, kar trošijo višji in srednji sloji. Vse drugo je nekultura. Zato se mi zdijo te debate okoli Roga neverjetno dolgočasne. Ker ni stvar v tem, ali se bodo ljudje zabavali v Rogu ali pa bomo dobili še en eliten razstaviščni prostor. To niso ključni problemi. Predstavljate si na primer, kaj bi se zgodilo, če bi danes prišel nekdo na nacionalno televizijo in predlagal, da naredi nadaljevanko s tremi sezonami po knjigi Aleša Čara O znosnosti. Kap bi jih zadela. Rekli bi, da nimajo denarja. Zakaj ni denarja? Zato, ker gre ves denar nekam drugam. V muzeje.

Vizije obstajajo, jaz eno in isto zagovarjam že dvajset let, ampak v ozadju so določeni interesi. Kadarkoli bo kdo predlagal prestrukturiranje slovenske kulture – češ imejmo eno namesto deset državnih gledališč, eno in ne dveh oper z baletom, eno in ne deset galerij, medtem ko preostala sredstva namenimo sodobni medijsko podprti kulturi, ki omogoča participacijo in demokratičen dostop vseh – bodo ti interesi ogroženi. In ker je danes nelegitimno javno govoriti proti demokraciji, ga bodo označili za maoista, ki se zavzema za kulturno revolucijo. Te razprave ne zanimajo ne rogovcev ne mesta Ljubljane, v tem pogledu držijo skupaj.

Se vam zdi potem sporno, da dekan AGRFT s pismom podpre rogovce, ne opozori pa na probleme, ki ste jih omenili?

Po eni strani razumljivo, po drugi smešno. Razumljivo, ker AGRFT servisira predvsem razvejen in bogato subvencioniran gledališki sistem v državi. Oni od prevlade elitizma živijo. Malo je pa tudi smešno. Če še razumem dvajsetletnike, da gledajo na svet črno-belo, me pri starejših ljudeh to resnično preseneča. Ne vem, ali gre za nostalgično spominjanje lastne mladosti ali za medgeneracijsko razredno solidarnost, vsekakor pa se mi zdi dokaj neresno. Starejši človek mora vendar vedeti, da je svet iz različnih odtenkov sive in da nihče nima čisto prav in se nihče v celoti ne moti. Po mojem mišljenju bi bil smiseln kompromis, če bi začeli iskati alternativen prostor za rogovce.

Številna stališča glede Roga smo brali v zadnjih dneh. Eno je, da bi bilo treba vprašanje lastništva zaradi družbene koristi rogovcev obiti?

Lastništvo je ključno. Če lastništva ne bi bilo, ne bi bilo skvota. Če skvota ne bi bilo, ne bi bilo celega problema.

Problem Metelkove je v nekem smislu podoben, a hkrati tudi zelo drugačen. Ko se je zasedlo Metelkovo, se je na to gledalo veliko bolj benevolentno, češ zakaj bi se s tem ukvarjali, če gre za jugoslovansko lastnino. Tako se je Metelkova vzpostavila kot legitimen socialni in kulturni prostor. Danes si Ljubljane brez nje ne predstavljamo več. Žal Rog nima tega manevrskega prostora, lastnina je mestna in mesto ve, kaj hoče z njo početi.

Skvot je legitimno opozorilo, da se z lastnino v mestih upravlja nemarno. Če bi skvot banalizirali na način, da so tam samo lenuhi, bi bila to pretirana poenostavitev problema. Mogoče smo z našim skvotom na Erjavčevi dosegli to, da je danes tam vrtec. Bil je opozorilo, ki je lastniku dalo vedeti, da naj neha negospodarno ravnati z hišo.

Ne strinjate se torej s tezo, da se pomen lastnine pri Rogu precenjuje?

Če bi se nekdo vselil v moje stanovanje, bi bil zelo nezadovoljen in bi se na sodišču skliceval na svojo lastninsko pravico. Da lastnina ni pomembna, trdi po pravilu tisti, ki v sporu ni lastnik. V pravni državi je pomembno, kdo je lastnik. Vse drugo so vsebinske presoje tega, kaj je zame pravično. Kot skvotar lahko rečeš, da je neka vsebina zate pomembnejša od katerekoli pravne norme, ampak v tistem trenutku, ko to rečeš, si revolucionar.

Saj verjetno rogovci želijo biti revolucionarji?

Z revolucijo ni nič narobe, dokler se dogaja med odraslimi ljudmi, ki se strinjajo z vsebino in načini delovanja. Težava z revolucijo nastane, ko začnejo revolucionarji svoje vrednote in načine delovanja vsiljevati drugim, ki jih to čisto nič ne zanima ali imajo lahko na stvar celo drugačne poglede. Verjetno najbolj učinkovita oblika radikalno drugačnega načina življenja so kibuci. Učinkoviti so iz zelo preprostega razloga – ker so navznoter lahko zelo drugačni, vendar navzven spoštujejo pravila delovanja, ki veljajo v državi. Tako na primer ne moreš postaviti kibuca na zasebno zemljo kmeta. V primeru rogovcev se mi zdi, da gre za nekaj podobnega. Problem ni v tem, da so revolucionarni, ampak da mestne oblasti niso dolžne upoštevati njihovih revolucionarnih pogledov, ko gre za tujo lastnino.

Eno od sporočil rogovcev je, da se borijo proti kapitalu, proti institucijam. Ali gre v tem trenutku za neke vrste potreben politični aktivizem?

Politični aktivizem levice je sam po sebi koristen, težava je le v tem, da je tako obremenjen z marksizmom. Prav neverjetno se mi zdi, da hočejo nekateri probleme sodobne industrijske družbe 21. stoletja reševati z idejami nekoga, ki je deloval na začetku industrijske družbe, v času parnih strojev. Nič ni narobe z Marxom. Bil je izjemen teoretik, ampak v 19. stoletju. Danes ne rabimo njegovih učencev, ampak ljudi, ki iščejo rešitve problemov, ki so po današnji meri.

Zakaj je mladim Marx tako blizu?

Ker njegovo ideologijo slišijo od večine svojih profesorjev, tako na fakulteti za družbene vede kot filozofski fakulteti. Je pa res, da neke zanimive alternative tej miselni tradiciji ni. Politična levica je skratka zelo konservativna.

Tragikomično se mi zdi, da dvajsetletniki operirajo z Marxom, Heglom ali Foucaultom. Pričakoval bi, da bi našli kaj bolj aktualnega. Še preden so naredili prvi korak, že hodijo po cesti tam, kjer je nekdo postavil semaforje pred dvesto leti. Namesto da bi sami iskali svojo pot in inovativne rešitve. Tradicionalna levičarska ideologija je najlažji izhod, ni pa zelo kreativen. Odgovori, ki jih ponuja, niso odgovori na naše probleme.

Če bi prišla danes na oblast Združena levica, bi doživela podobno usodo kot komunisti po drugi svetovni vojni. Tega, kar bi morali početi v imenu svojih idealov, ne bi znali, kar bi lahko počeli, bi bilo s temi ideali v nasprotju. Bili bi neučinkoviti, ljudje bi postajali vedno bolj nezadovoljni, oblast vse bolj nasilna, njihova vera bi se z leti krhala in na koncu bi se vdali v usodo in zgodovinski tok bi jih odplavil na smetišče zgodovine. Vse to smo že enkrat videli in ponovitve po mojem mišljenju res ne potrebujemo.

Ste se o prihodnosti Roga pogosto pogovarjali z županom?

Osebno ne. Kot sem rekel, je zame problem slovenske kulturne politike drugje. Čisto na začetku prvega mandata v mestnem svetu sem jasno povedal, da zame kulturna politika v mestu ni prava. Takrat sem tudi oblikoval svoje alternativno stališče.

Koliko te vizije se je do zdaj realiziralo?

Nič, ker je resnično drugačna. V kulturni politiki bi bil potreben kopernikanski obrat. Mogoče Ljubljana res ni pravi naslov za to, ker se mora do tega obrata priti v državi. Država je tista, ki ima v rokah škarje in platno. Ampak kakorkoli, v mestnem svetu sem se distanciral od tega in vodil projekt, ki je bil zame pomemben. To je Kino Šiška. Po desetletjih naprezanja različnih rockerjev za srednje velik koncertni prostor – hodili smo od Vike Potočnik, Danice Simšič, Dimitrija Rupla in vsi so trdili, da bi sicer radi pomagali, a da so nemočni, z Zoranom Jankovićem se je prvič pokazala možnost za primeren prostor – sem se odločil, da kot zadnji prevzamem štafetno palico in uresničim ta projekt. Na začetku sem še naivno mislil, da bom lahko uresničil še kakšen drug večji projekti, ampak izkazalo se je, da je slovenska kulturna politika mogoče najbolj stabilen del naše države. Nobene razlike ni med kulturno politiko v socializmu in danes. Kot da se ni v tem času nič zgodilo. Medtem ko so šle vse druge domene skozi radikalne spremembe. Ko sem to spoznal in ugotovil, da sem nevpliven, sem se odločil, da se ne bom več ukvarjal s temi problemi.

Kaj je za vas kot sociologa Rog?

Tipičen skvot, kakršnih imamo na zahodu ogromno. Je socialni prostor, ki je od odraslih relativno odmaknjen in omogoča mladim, ki stopajo v javno življenje, da avtonomno preigravajo različne identitete. Gre za moratorij, ki je namenjen eksperimentiraju. Po pravilu gre za mlade, ki aktivno iščejo svojo identiteto. Razlikujejo se tako od tistih, ki so se poistovetili s kulturo svojih staršev in hodijo na primer na elitne ali narodnozabavne prireditve, kot od tistih, ki se najdejo na etablirani alter sceni Metelkove. Za rogovce je Metelkova že preveč okostenela in institucionalizirana, že del 'kapitalističnega sistema'.

Je pa fluktuacija v takih gibanjih ogromna in problem mestnih oblasti je tudi, da ne vedo točno, s kom se pravzaprav pogovarjajo. Rogovci lahko govorijo le kot posamezniki, nihče ni njihov reprezentant.

Je Rog tudi po vašem mnenju zatočišče odrinjenih in tistih, ki imajo zanje posluh?

Kot mladi ljudje so odrinjeni. Vendar pa gre po drugi strani za privilegirano mladino iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih, v firmah, bankah ali šolah, in bo čez nekaj let na skvot v Rogu gledala kot na zanimivo mladostno izkušnjo. Morda bo kdo od njih čez 20 let celo razstavljal svoje grafike v prenovljenem razstavišču mestnega centra Rog.

Ne vidite Roga kot pomembnega kreativnega prostora?

Za ljudi, ki so tam, je prav gotovo pomemben. Vprašanje pa je, ali je za to javni interes ali gre le za interes skupine ljudi, ki so trenutno tam. Nič epohalnega se ne bo zgodilo, če Roga v tem kontekstu, kot je zdaj, tam ne bo. Mladi ljudje bodo že našli neko novo obliko druženja, ki jim bo pomagala na poti samoiskanja.

Eden od argumentov za njihov obstanek je tudi, da organizirajo različne dogodke brezplačno, ki si jih drugače nekateri ne bi mogli privoščiti. So opravljali dejavnost, ki bi jo v resnici morali država in občina?

Za brezplačno kulturo so umetniki, ki so državni uslužbenci in žrtvujejo le nekaj prostega časa, ali pa mladi ljudje, ki jih preživljajo starši in se jim z denarjem ni treba ukvarjati. Če pa si umetnik, ki se preživlja na trgu, če živiš od prodanih vstopnic, so zastonjkarski dogodki nekaj, kar te ogroža. Mislim, da mesto Ljubljana prireja veliko brezplačnih dogodkov in ravno to je problem. Prispevek Roga je s tega vidika vsaj sporen.

V intervjuju leta 2011 ste za tedanjo Pahorjevo vlado rekli, da je lahko deležna pohvale, ker je sprostila Slovenijo. Se vam zdi Slovenija sproščena?

Pri Pahorju mi je bilo všeč, in mi še vedno je, da se ne jemlje smrtno resno in da zato tudi politike ne jemlje smrtno resno. Mediji mu to neresnost radi očitajo, mene pa ne moti. Še posebno v kontekstu, ko imamo v parlamentu stranko, ki uporablja izredno agresiven, surov in frustriran dialog s političnimi nasprotniki. Razumem, da si polemičen, vendar pa morajo biti v demokratičnem dialogu meje še spodobnega jasne. Zgrožen sem bil na primer, ko je politični vodja ene od strank novinarki označili za prostitutki. To je necivilizirano. Še bolj sem bil zgrožen nad medlim odmevom. V sami stranki so vsi molčali. Je to znak, da se s takšnim načinom polemiziranja strinjajo? Ali se bojijo javno spregovoriti? Medel pa je bil tudi odziv civilne družbe. Če ni odločnega odgovora, lahko ljudje dobijo vtis, da je to normalen način komuniciranja, in to je slabo.

Zaradi takšnih stvari mi je všeč pristop k politiki, kakršnega ima Pahor. Ker nam kaže, da je lahko politik tudi nekdo, ki ni zapet, resen, globok in zamerljiv. Tako daje ljudem vedeti, da je politika povsem vsakdanje opravilo, ki ga ni treba malikovati. Mislim, da je Engels nekoč rekel, da s politiki ne smemo delati v rokavicah, ker so lakaji ljudstva. V Sloveniji potrebujemo malo več tega občutka, da so politiki naši lakaji, in potem se ne bodo več tako samopašno obnašali.

Janez Janša dve novinarki označi za prostitutki, in, kot ugotavljate, ni niti primernega odziva v civilni družbi. Zakaj?

Slovenska civilna družba ni v dobri kondiciji.

Zakaj?

Razlog je polpretekla avtoritarna zgodovina; ko nismo oblikovali kopice institucij in organizacij, ki jih civilna družba potrebuje za normalno delovanje. Ljudje smo se navadili privatizirati, živeti v krogu družine. Premalo časa živimo v javnosti, stvari javnega pomena nas premalo zanimajo. Vedno rečemo, bo že kdo drug.

Tretji mandat ste mestni svetnik. Zakaj vztrajate, če pravite, da vaši predlogi naletijo na gluha ušesa?

Lista Zorana Jankovića je lista ljudi, ki se strinjajo o tem, da je treba v mestu izpeljati nekatere projekte. Nismo politična stranka. Če bi bili, mene ne bi bilo zraven. Imam drugačne poglede o tem, kaj je kultura, kaj je levo in desno, o tem se z županom niti ne pogovarjam.

Vas je pa osebno povabil k sodelovanju?

Ja. Povedal sem mu, da me politika ne zanima, da pa imam kopico dobrih idej, in mu predstavil idejo za Kino Šiška. Predlagal je, da zamisel uresničim. Danes me najbolj zanimajo šport in problemi propadajočih klubov – stvari, ki so splošnega javnega pomena in imajo v tranziciji strahovite težave s preživetjem, ker nimajo stalnega podpornega sistema, ki so ga imela v socializmu, medtem ko trg ne funkcionira. Z velikimi političnimi temami se ne ukvarjam. Pri Kinu Šiška sem spoznal svoje meje. Takrat sem si sam pri sebi rekel: če jim moje ideje niso všeč, toliko slabše za državo.