Tiskane izdaje
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja vsekakor prispeva k zagotavljanju transparentnosti, a je le orodje, ki mora biti uporabljeno v praksi, da je zares učinkovito,« dobra tri leta po uveljavitvi sprememb zakona, ki od družb v državni lasti med drugim zahteva razkritje posameznih elementov sklenjenih pogodb, pojasnjuje Vid Doria iz Transparency International Slovenija.
Slovenija je v imenu etike in morale ter z namenom razčiščevanja spornih poslov in razkrivanja neprimernih praks predvsem v letih krize sprejela vrsto zakonov, ki so posegali na različna področja, vse od omejevanja izplačil vodstvom podjetij do objave seznamov davčnih dolžnikov. In tako je med drugim leta 2014 spremenila zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki podjetja v večinski lasti države (ali lokalnih skupnosti) zavezuje k posredovanju nekaterih podrobnosti sklenjenih pogodb. Podatki o vrsti posla, pogodbenem partnerju, vrednosti posla in posameznih izplačil, trajanju posla in tudi vsi ti podatki iz morebitnih sklenjenih aneksov niso več tajni. Še več – podjetja morajo vse omenjene podatke sproti objavljati na svojih spletnih straneh, temu se lahko ognejo le, če dokažejo, da bi objava »huje škodovala njihovemu konkurenčnemu položaju na trgu«. Dovolj močno varovalo? Po mnenju Transparency International da. »Menimo, da imajo podjetja na voljo zadostno orodje, ki jim omogoča varovanje poslovnih skrivnosti,« pravi Doria in dodaja, da dopušča zakon tudi presojo informacijskega pooblaščenca, »kar pomeni, da obstaja pravno varstvo tako za prosilca kot za podjetje«.
Ne sklicevanje na poslovno tajnost in ne še tako razumevajoča informacijska pooblaščenka pa ne moreta državnega podjetja rešiti pred vpogledi v pogodbe, ki se nanašajo na donatorske, sponzorske, svetovalne, avtorske in druge intelektualne storitve ali pravne posle, s katerimi se dosega enak učinek. Povedano drugače: če gre za omenjene storitve, so zgoraj omenjeni podatki iz pogodb (in ne pogodbe same) absolutno javni in kot takšni morajo biti vedno in povsod v celoti dostopni javnosti.
Redko k pooblaščenki
In kje smo v resnici tri leta po uvedbi omenjenih sprememb zakonodaje? Čeprav bi pričakovali, da so med iskalci podatkov predvsem mediji oziroma novinarji, vsaj pri primerih, zaupanih v reševanje informacijski pooblaščenki, ni tako. Ta je od leta 2014 obravnavala 47 pritožb proti državnim podjetjem zaradi dostopa do informacij javnega značaja, pri čemer je šlo za poizvedovanje novinarjev v zgolj 17 primerih. Na prvi pogled je med prosilci za določene informacije mogoče opaziti tudi podjetja, ki bi dejansko lahko pomenila konkurenco zavezancem za posredovanje informacij, razne odvetniške pisarne in podobno. A dostop do želenih informacij je vse prej kot samoumeven. V več kot polovici primerov je informacijska pooblaščenka pritožbo prosilca za informacije namreč zavrnila. Kot pojasnjuje pooblaščenka Mojca Prelesnik, je predmet spora običajno to, da prosilci zahtevajo več podatkov oziroma celotno pogodbo, torej več, kot zavezancem nalaga zakon.
Toda dejansko informacijskega pooblaščenca, ko gre za družbe v državni lasti, na pomoč pokličejo le redko. Lani je namreč izdal 312 odločb, pri čemer se jih je samo 17 nanašalo na državna podjetja. Kot pojasnjuje Prelesnikova, je razlogov več, in sicer lahko prosilci informacije dobijo na zahtevo, lahko so zadovoljni z obsegom informacij na spletu ali pa se, ko jim organ dostop do informacij zavrne, na to odločitev preprosto ne pritožijo.
Za podatke smo povprašali dve državni instituciji, ki sta bili v zadnjih letih zagotovo med bolj »obleganimi«, in sicer Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Slovenski državni holding (SDH). V slabi banki so doslej prejeli 34 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, koliko so jih zavrnili, pa niso razkrili. So pa pojasnili, da je najpogostejši razlog za zavrnitev poslovna skrivnost. SDH je po drugi strani vse od uveljavitve sprememb zakona prejel »le« deset zahtev, med prosilci pa so prevladovali prav mediji. Težav s poslovnimi partnerji, ki bi jih zmotila zavezanost k razkrivanju elementov pogodb, ne v DUTB ne v SDH niso zaznali. »Vse pogodbene stranke so seznanjene, da je SDH zavezanec po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, in to morajo upoštevati pri poslovanju s SDH,« pojasnjujejo v upravljavcu državnega premoženja.
Informacija
A očitno se spreminja tudi poslovna praksa, in to v smeri vse večje transparentnosti. »Proaktivna javna objava nekaterih podatkov v poslovnem svetu glede na trende postaja ena izmed konkurenčnih prednosti, saj med drugim vzbuja zaupanje pri potencialnih partnerjih,« pravi Doria. Konkretnih primerov, kjer bi se pomisleki o neenakopravnem položaju podjetij uresničili v praksi, od sprejetja zakonodaje niso zaznali.
Zakon v Luksemburgu
Toda dejstvo je, da nimajo pomislekov le podjetja. Tri leta po uveljavitvi zakona o njem namreč tudi sodišča še niso rekla zadnje besede. Čeprav je januarja letos tudi ustavno sodišče odločilo, da ZDIJZ ni v nasprotju z ustavo, je vrhovno sodišče, ki meni drugače, sodno pot nadaljevalo, in to na sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu. Gre dejansko za zagotavljanje enakopravnosti podjetij v državni in zasebni lasti ali bolj za pranje umazanega perila pred drugimi? Zagovorniki transparentnosti, h kateri prispeva ZDIJZ, so prepričani, da za slednje. Uvedbo takšnih zakonskih zahtev so namreč nedvomno spodbudile domače zgodbe in ekscesi, kot velja to za omejevanje plač vodilnih v državnih podjetij, razkrivanje kreditnih map in podobno. In kje je Slovenija s svojo zakonodajo v primerjavi z drugimi? »Mednarodne primerjave kažejo, da je slovenski zakonodajni okvir na področju dostopa do informacij zelo napreden. Denimo Global Right to Information Index uvršča Slovenijo na četrto mesto, čeprav je ocena utemeljena na starem zakonu,« odgovarja Doria.
Pomembno je povpraševanje po informacijah
»Eden glavnih ciljev predloga zakona je bil, da se z dvigom stopnje transparentnosti pri sklepanju poslov pripomore k bolj učinkovitemu upravljanju s premoženjem in finančnimi sredstvi poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, predvsem tudi gospodarskih družb države,« pojasnjujejo na ministrstvu za javno upravo, ki bedi nad zakonom. Je bil cilj dosežen? Doria pravi, da izkušnje in raziskave kažejo povezavo med večjo transparentnostjo in manjšanjem korupcijskih tveganj. »Je pa za spremembe praks na podlagi večje transparentnosti potrebno tudi povpraševanje po informacijah iz civilne družbe, novinarjev, nevladnih organizacij, državljanov, ki izvajajo dodaten nadzor, šele s tem pa se krepijo tudi prakse, ki preprečujejo korupcijo oziroma omogočajo njeno odkritje,« dodaja.
Videti je, da se je začetni zagon brskanja po objavljenih podrobnostih pogodb posameznih družb v državni lasti res nekoliko polegel. Temu pritrjujejo tudi pojasnila NLB, kjer so, kot pravijo, največ zahtev prejeli v letu 2014, torej prvem letu veljavnosti strožje zakonodaje. Možna razlaga je, da so zdaj dejansko vsi podatki dostopni na spletnih straneh, a dostop do informacij je, kot pravi Doria, le eden od elementov preglednega poslovanja. Da vse le ni tako transparentno in preprosto, pa verjetno nakazujejo tudi vse pogostejši upravni spori na sodiščih, ki jih sprožajo zavezanci in trajajo nerazumno dolgo, s čimer se dostop do informacij zamika in je neučinkovit.
