Vikend paketi veleposlanika pri Natu

Številka je nenavadno visoka, a na zunanjem ministrstvu zatrjujejo, da ni prav nobene nepravilnosti in da so z delom veleposlanika zelo zadovoljni.

V uredništvu Ozadij smo bili že pred časom seznanjeni, da je naš veleposlanik pri zavezništvu velikokrat opažen v Sloveniji, tudi v primerjavi z drugimi diplomati, ki prav tako zasedajo položaje v ključnih državah. Še več, po nekaterih informacijah naj bi Jelku Kacinu v več primerih zavrnili prihod v domovino, a je njemu v prid posredoval njegov šef, minister Karl Erjavec, in potovanja vendarle odobril. Po praksi, ki velja v diplomaciji, mora veleposlanik prošnjo za potovanje poslati sektorju, pod katerega formalno spada (v Kacinovem primeru je to po pojasnilih zunanjega ministrstva sektor za Nato in mednarodne operacije), in generalnemu sekretarju, ta nato po pridobljenem mnenju sektorja potovanje bodisi odobri ali zavrne. Na ministrstvu zatrjujejo, da v Kacinovem primeru ni bilo nobene zavrnitve. Zgolj v enem primeru je moral dopolniti prošnjo z vabilom in ta je bila pozneje odobrena. Zatrjevanje ministrstva pa se, kot rečeno, bistveno razlikujejo od informacij, ki govorijo o tem, da je moral v odločanje nekajkrat poseči celo zunanji minister, ki je »povozil« mnenje sektorja in odločitev generalnega sekretariata.

Ministrstvo: Vse je v redu

Na našo prošnjo je ministrstvo pripravilo pregled vseh potovanj, ki jih je Kacin opravil v 301 dnevu službovanja v Bruslju (torej od imenovanja 18. avgusta lani do 13. junija letos). V slabem letu dni mandata je bil po naših izračunih dobra dva meseca (66 dni) na službenih poteh, od tega za kar dober mesec (38 dni) oziroma 12 odstotkov mandatnih dni v Sloveniji. Od 38 dni, preživetih na službenih poteh v Sloveniji, je bilo devet nedelj in sedem sobot. Število preživetih dni v domovini bi bilo večje, če upoštevamo, da je v Ljubljano dopotoval dan prej, najpogosteje v večernih urah. Poudarjamo, da so v tej številki zajete zgolj službene poti, ne pa dopusti in morebitne bolniške odsotnosti.

Pregled potovanj v domovino pa je razkril eno naključje – večina je vključevala prost konec tedna ali še kak dan zraven. Pravilo je, da morajo veleposlaniki, ki državo, v katero so napoteni, zapustijo, tudi če gre za konec tedna, o tem obvestiti ministrstvo. Kacinu tega ni bilo treba, saj so bili vikendi brez obveznosti že vračunani v potovanje in posebnega dovoljenja ni potreboval. Razrez potovanj pokaže, da so mu na ministrstvu potovanja, ki so vključevala tudi »proste dneve«, odobravali, kar pomeni, da veleposlaniku ne moremo očitati ničesar. V Slovenijo je prihajal z ustreznimi dovoljenji, za ministrstvo oziroma državno blagajno zaradi podaljšanih potovanj niso nastajali dodatni stroški, delo pa je bilo, zatrjujejo, v celoti opravljeno. Z njim so, posebej poudarjajo, zadovoljni in nimajo nobenih pripomb, niti zaradi kakšnega dneva navzočnosti v domovini več ne, ker to ni vplivalo na vsebino njegovega dela. Da je Kacin velikokrat v državi v osebnih stikih z osebjem ministrstva in drugih državnih ustanov, je po prepričanju MZZ kvečjemu dobro.

Kacin: Obrnite se na ministrstvo

Kacin, za svojo funkcijo prejema dobrih 6320 evrov bruto, na vprašanje, ali se mu zdi, da v Slovenijo potuje pogosto, ni odgovoril. Odgovoril ni niti na podrobna vprašanja o tem, zakaj je v domovini ostajal več dni, kot je trajal posamezen dogodek, na katerega je bil povabljen. Zanimalo nas je še, s kom se je sestajal in ali je imel delovne obveznosti tudi konec tedna. Iz njegovega urada so sporočili, naj se obrnemo na MZZ.

Konec tedna in za njim še eden

Lahko se strinjamo z ministrstvom, da so bila Kacinova potovanja v članice zavezništva in partnerske države upravičena in koristna. Nekoliko drugačna pa je slika pri potovanjih v Slovenijo. Nekateri prihodi v domovino so bili po mnenju dobrih poznavalcev diplomatskega parketa, ki smo jim predložili razloge za Kacinove prihode domov, nepotrebni. Za takšnega na primer označujejo veleposlanikov obisk med 11. in 16. februarjem letos, ko je bil v domovini »zaradi usklajevanja obrambnih zmogljivosti in povečanja obrambnih izdatkov v pristojnih institucijah«. Več pogovorov je imel tudi zaradi priprav na obisk pomočnika generalnega sekretarja Nata Sorina Ducaruja pri nas; zaradi njega se je med 24. in 29. februarjem znova mudil v Sloveniji, ko je pomočnik prišel na obisk. Naši sogovorniki so vsaj prvi prihod označili za nepotreben, saj bi se tovrstne priprave lahko uredile že po depešnem sistemu ali drugih komunikacijskih sredstvih, kar je sicer ustaljena praksa.

Kar zadeva prvi februarski obisk, se je Kacin 12. februarja srečal s pomembnimi domačimi sogovorniki, med drugim tudi z Erjavcem, nato pa je sledil – vikend. Z drugimi sogovorniki se je sestal šele v ponedeljek. V Bruselj se je vrnil v torek zjutraj in nato v domovino znova pripotoval čez teden dni, tokrat na generalko – obisk pomočnika generalnega sekretarja Nata. To je bilo 25. februarja. Naslednji dan so ocenjevali obisk, veleposlanik pa se je srečal še s premierom Mirom Cerarjem. Vendar Kacin ne tisti večer ne dan zatem ni odpotoval v Bruselj. Kar je razumljivo: naslednja dva dneva sta bila sobota in nedelja. V belgijsko prestolnico se je vrnil šele v ponedeljek.

Čeprav se to ministrstvu ne zdi nič nenavadnega – kot rečeno, to ni povzročilo dodatnih stroškov ali imelo negativnih posledic na njegovo delo – pa je v vseh Kacinovih potovanjih zaobjet tudi konec tedna. Pri tem ni nepomembno, da si veleposlaniki potovanja zunaj države gostiteljice – ko ne gre za zelo pomembne uradne dogodke – večinoma izberejo sami.

Vikend je spet tu

Že prvo Kacinovo potovanje v Slovenijo po nastopu mandata se je začelo z – vikendom. Na lanski Blejski strateški forum, ki se je začel v ponedeljek, 31. avgusta, je prispel že v petek zvečer. Letos se ga ni udeležil. Ob naslednjem potovanju – v domovini ga je čakalo obvezno predavanje na MZZ – je dopotoval v soboto, 12. septembra, zvečer, na predavanja pa se je odpravil v ponedeljek, 14. septembra, in jih obiskoval do petka. V Bruselj se ni vrnil, saj je imel – po koncu tedna – na Brdu pri Kranju Natov varnostni seminar. Ta je sicer trajal do petka, a je Kacin na njem sodeloval le prvi dan, v sredo, 21. septembra. V Bruselj se je vrnil naslednje jutro.

Po novoletnem prazničnem koncu tedna se je udeležil letnega posveta slovenske diplomacije na Brdu, ki je trajal do 6. januarja. V Bruselj je odpotoval 7. januarja. Doma se je znova mudil maja, ko je spremljal namestnika generalnega sekretarja Nata Alexandra Vershbowa. Obiskal je še MZZ (5. in 6. maja). Sledil je vikend.

Po vikendu je nadaljeval obisk v Sloveniji in se v Bruselj vrnil v sredo, 11. maja, ker je imel tam neodložljive obveznosti, a se je v Ljubljano zelo hitro vrnil. Že v petek, 13. maja, dopoldne je bil na brniškem letališču. Prišel je zaradi obiska ameriškega generala Franka Gorenca. Osrednji dogodek je sicer potekal v soboto. Tudi ob tem obisku se naši sogovorniki sprašujejo, ali je bila Kacinova navzočnost res nujna. V nedeljo se ni vrnil v Bruselj, ker je imel v ponedeljek na prošnjo Slovenskega društva za mednarodne odnose predavanje na temo Nato pred Varšavo.

V Slovenijo je na povabilo gospodarskega ministra Zdravka Počivalška spet pripotoval naslednji mesec. Odšla sta na letališče Cerklje ob Krki in obiskala vojaško vajo Adriatic Strike. Kako obroben dogodek je bil obisk letališča v Cerkljah, kaže podatek, da z njega ni ne sporočil za javnost ne fotografij. Vojaška vaja se je končala v soboto, Kacin pa je odpotoval v Bruselj v ponedeljek, 13. junija.

Le še enkrat doma

Po 13. juniju – tega dne smo ministrstvo zaprosili za podatke – je bil Kacin v Sloveniji službeno le še enkrat. Ta zadnji prihod so naši sogovorniki prav tako uvrstili med dogodke, kamor veleposlaniku načeloma ne bi bilo treba priti. Dopotoval je v četrtek, 23. junija, in se v petek zvečer udeležil slovesnosti ob obletnici osamosvojitve, v soboto pa je obiskal ameriško križarko v Kopru. V Bruselj se je vrnil v ponedeljek.