Osebno z Aljošem Jakončičem: Vinar, okuševalec čajev

V eni od ljubljanskih gostiln smo natakarju naročili, naj prinese nekaj od Jakončiča. »Kdo je že to?« šaljivo vprašamo moža, ki sedi nasproti nas – avtorja pravljice o vinskem uspehu. S podporo družine mu je uspelo, da sta rebula in cuvée belo blagovne znamke Carolina, ki je ime dobila po njegovi prababici, na prestižnem tekmovanju prejeli zlati medalji, obenem pa je carolina rebula prejela platinum, največ, kar je na tovrstnem tekmovanju mogoče doseči. »To je za nas izjemno priznanje, obenem pa je to prvič, da je sorta rebula dosegla takšen uspeh na kakšnem tako pomembnem ocenjevanju. Z našim dosežkom smo na svetovni zemljevid vin postavili še dve pomembni briški vini,« so o junijskem uspehu obvestili poslovne partnerje.

Iz roda v rod

Sogovornik je vajeti družinske kmetije prevzel od očeta Igorja. Ta ga je od očeta in mame, njegov oče pa od svojih staršev, Caroline in Mihaela. Pisalo se je leto 1847, ko sta ponovno oživela kmetijo. V Kozani sta zasadila prvi strnjen vinograd in s tem zapečatila razvoj kmetije, ki postaja vse bolj uspešna.

Sedanja generacija Jakončičev se je osredotočila na pridelavo butičnih vin, ki jih pijejo od New Yorka do Kitajske, Japonske in Malezije. Oglaševanje gre od ust do ust. Množične distribucije nimajo, sogovornik pogosto hodi na tuje sam.

Na vprašanje o tem, kateri so najhvaležnejši pivci, odgovori, da je v Sloveniji kultura pitja na izjemno visoki ravni, medtem ko je splošno znanje o vinih v nekaterih državah slabo. »Po kulturi pitja so daleč v ospredju Francija in Italija, dobri postajajo tudi v azijskih državah. Hitro se učijo, imajo izjemno dober okus. S slabim vinom jih ne boste zavedli.«

Čaj za dober vinski okus

V tednu pred našim srečanjem se je pri njih mudil somelje enega izmed najbogatejših Kitajcev iz Hongkonga, ki ima v lasti nekaj hotelov. Povezali so se prek vrhunskega kuharskega mojstra Janeza Bratovža, ki je organiziral njegov obisk. Nekatera vina so mu bila všeč, med njimi tudi njihovo.

Pravi, da imajo Kitajci izjemno čist okus zaradi pitja fermentiranih in nefermentiranih čajev. Tudi njemu se je izboljšal, odkar jih vsako jutro pije, pove.

»Pitje čaja je kot pitje vina; ritual. Prek njega okušam zemljo, v kateri je rasel čajevec. Poskušam ugotoviti njegovo starost in regijo, iz katere izhaja. Velikokrat zadenem.«

Za promocijo države

Svetovnega vinskega tekmovanja se Jakončiči niso udeležili že deset let. Na Decanterju so srebrni medalji dobili v letih 2005 in 2006, leta 2007 pa trofejo. »Ker so nas kupci spraševali o referencah, smo se odločili, da se letos ponovno preizkusimo.« Oddali so dva vzorca in na sogovornikovo veliko presenečenje zadeli glavni dobitek.

Slovensko vino si želijo prikazati v boljših restavracijah po svetu. »Priznanja še ne pomenijo, da bomo vino lahko prodali, smo pa morda z njimi bliže temu, da ga bodo potencialni kupci vsaj poskusili. Zaradi okusa našega vina se morda ljudje odločijo tudi priti pogledat, kje je Slovenija in kje so Brda.«

Uspelo jim je z letnikom 2013, ki se zaradi uspeha ne bo nič dražil, ga pa nimajo več veliko v zalogi.

Klepet prekine natakar, ki prinese naročenega »jakončiča«. Sogovornik poznavalsko dvigne kozarec, zavrti njegovo vsebino, jo poduha in pove, da je pomembna značilnost vina njegova brezčasnost. »Vsak letnik ima svojo značilnost,« nadaljuje. Odvisno od starosti trte, njene lege in vremena, ki ima odločilno vlogo. Ključna pa je še ljubezen do dela: »To je informacija, ki jo sam preneseš, brez nje ne gre,« doda vinar.

Učenje na napakah

Da bo vino njegov kruh, je začutil že v mladosti. Želja po ustvarjanju je zorela, dokler ni postala tako močna, da ji je sledila še samozavest. Kljub zadnji se zaveda svojih pomanjkljivosti.» Človeško greš vedno do meje svojih sposobnosti. Vedno moraš biti psiholog samemu sebi. Ob tem pohvali starše, ki so mu pustili eksperimentirati. »Del kleti smo vedno žrtvovali mojim preizkusom. Danes, ko vem, koliko truda je vloženega v kilogram grozdja, se zavedam, da brez svetovanja staršev ne bi nikoli prišel do pravih odločitev.«

Koncept vinarstva je po njegovem izgubljen, ko je vinarjeva poteza preveč prisotna in ko hoče ta preveč pokazati, da zadevo obvlada. »Ko neko stvar obvladaš, moraš zgodbo dokončevati po ščepcih. Kot pri kuhanju.«

Čim prej moraš ustvariti svoj stil vina, navaja sogovornik, ki so mu od konkurence najbolj všeč vina iz regije Piemont, zlasti Barolo. Ko dobiš stil, je po njegovem pomembno, da ga ne menjaš. »Odzivnost trga na tvoj stil je pet let. Kot vinar imaš torej v življenju od 30 do 35 letnikov, da pokažeš, kaj znaš, in sprejmeš svojo odločitev.« Zato moraš dobro načrtovati glede na vreme, dogajanje v naravi, prejšnje izkušnje, pristop do trgatve. »Tistega dne, ko je treba grozdje pobrati, je že sklenjena zgodba za tisto vino. Je že končana zgodba za odkrivanje svoje identitete za nadaljnjih pet let.«

Družina, izvor za zmage

Njegov delavnik se poleti začne okrog pete ure zjutraj in končna pozno zvečer. Na trdo delo se pripravi doma: »Navado imam, da zjutraj preživim najmanj pol ure z otrokoma. Skupaj pojemo zajtrk in se pomenimo, kako se bo dan začel. Tisti trenutek, ko doživiš otroke in družino zjutraj, ti da toliko energije, da lahko delaš ves dan. Res se dan pozna po jutru!« Zato si zjutraj ne pusti več, da bi se kar zagnal v neko delo.

Z očetom, ki je od nekdaj verjel v potencial Goriških brd, in bratom Mitjem, enologom, pri delu v vinogradu, ki se razprostira na 15 hektarih, sklepajo kompromise, razvijajo strategije, a se s posluhom do zemlje še vedno ravnajo po luninem koledarju. In z vsako trgatvijo postajajo očetje novih, vrhunskih vinskih letnikov.