Tiskane izdaje
Dva meseca je že minilo, odkar smo v Ozadjih razkrili, da si devet fakultet – med njimi so bile velike razlike – izplačuje dodatek za stalno pripravljenost. Mesec za tem smo objavili dokumente, ki dokazujejo, da so bili nekateri zaposleni, tudi dekani, stalno pripravljeni vse dni, podnevi in ponoči. Zdaj, ko so nam skoraj vse fakultete poslale natančne podatke, lahko še zapišemo, da so si nezakonito dodelile za več kot 1,6 milijona evrov dodatka. Dobro polovico, 851 tisoč evrov, ekonomska fakulteta, s 450 tisočaki ji sledi fakulteta za družbene vede. Vse druge manj.
Znesek je visok, a mnogo nižji od tistega, o katerem smo se pogovarjali marca lani, ko je supervizor pokazal, da nekatere fakultete svojim zaposlenim izplačujejo tudi po nekaj tisoč evrov honorarja. Tako kot zdaj, ko je prišlo na dan, da sta bila nezakonito v stalni pripravljenosti finančni minister Dušan Mramor in ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, se je tudi lani v afero ujela takratna ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar, in to celo kot tista, ki je med profesorji prejela največ po avtorskih in podjemnih pogodbah. Dvanajst let je vsak mesec poleg redne plače dobila povprečno več kot štiri tisoč evrov honorarja, večino od svoje matične fakultete za upravo.
Toda kljub visokim prejemkom nekaterih je afera s honorarji medijski prostor zapustila razmeroma hitro in predvsem hitreje kot zadnja, povezana z izplačevanjem dodatka za stalno pripravljenost. »Kako je mogoče, da se je na videz mala afera, ki bi jo lahko politično pomirili s pravočasnim opravičilom, sprevrgla v potres?« se je pred časom v Večeru spraševal predsednik ljubljanskega visokošolskega sindikata Gorazd Kovačič. Odgovor je našel »v samozaverovanosti akademske 'elite', še zlasti njenega zaslužkarskega segmenta, iz katerega prihajajo vsi glavni protagonisti«. Preveč je bilo sprenevedanja in premalo občutka za prevzemanje odgovornosti – na več ravneh v visokem šolstvu in politiki. In zato v zadnjem mesecu skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o nenavadnih izgovorih, tudi lažeh vpletenih ali kaki drugi nepravilnosti. Kljub temu je nekaj anomalij, ki so se pokazale zaradi nezakonitega izplačevanja dodatka, ostalo še nepopisanih.
Tekavčičeva nadzornica
Hkrati pa je Tekavčičeva od začetka preteklega leta članica upravnega odbora primorske univerze, torej ključnega nadzornega organa na univerzi, in to kot predstavnica vlade. Vlada je tik pred tem odpoklicala Mišelo Mavrič, ki ji je oktobra 2014 prenehala funkcija v. d. direktorice direktorata za visoko šolstvo na ministrstvu, ter za članico odbora na predlog takratne ministrice Stanke Setnikar Cankar imenovala dekanjo ljubljanske ekonomske fakultete. Zanimivo, da se ljudje, od katerih pogosto slišimo, kako pomembna je avtonomija univerze, pustijo, da jih na določena mesta postavi vlada.
Vlada je namreč tista, ki imenuje predstavnike ustanovitelja v upravnem odboru, je določeno v dokumentih Univerze na Primorskem, to stori »po svojih pravilih«, pa je dodano v aktu Univerze v Ljubljani. Zato smo želeli pridobiti ta pravila, vendar smo bili neuspešni. Vlada, kot so nam sporočili z ministrstva, namreč nima posebnega pravilnika, ki bi to določal. »Tudi dikcija 'predstavnike ustanovitelja univerze imenuje vlada po svojih pravilih' sama po sebi ne kaže na obvezni obstoj nekega pravilnika, temveč le na pravila kot taka – torej postopek, kako vlada imenuje svoje predstavnike.« V konkretni zadevi gre za to, so še zapisali, da ministrstvo skladno s poslovnikom vlade pripravi vladno gradivo s predlogom imen in ga pošlje na vlado v obravnavo. Zato verjetno niti ni presenetljivo, da nismo dobili razlage, zakaj je bila prav Tekavčičeva najprimernejša. So nam pa z ministrstva sporočili, da je bilo to v pristojnosti ministrice Setnikar Cankarjeve. Mandat se Tekavčičevi, tako kot preostalim osmim članom, med katerimi so poleg treh predstavnikov ustanovitelja še štirje predstavniki zaposlenih ter po en predstavnik študentov in delodajalcev, izteče maja 2017.
Da vlada v upravni odbor kot predstavnico države imenuje dekanjo fakultete, sicer druge univerze, ni v navadi. Pregledali smo sestavo trenutnih upravnih odborov univerz in med njimi kot predstavnika ustanovitelja ni niti enega zaposlenega na kateremkoli visokošolskem zavodu – med člani smo našli zaposlene na ministrstvih, gospodarstvenike in upokojence, ki so bili v preteklosti povezani z visokim šolstvom. Zakaj sta nujna ločevanje nadzorstvenih vlog in resen pristop financerjev in gospodarnih lastnikov h kadrovanju na ta mesta, so ponovno pokazale zadnje razkrite anomalije v visokem šolstvu. Te so tudi še enkrat potrdile, da interesi dekanov niso nujno v skladu z gospodarnim ravnanjem z javnimi sredstvi, kar bi moral biti cilj tistih, ki ta sredstva delijo.
Mramor v upravnem odboru nadziral tudi sebe
Še preden pa pridejo dejanja in odločitve dekanov do nadzornikov na ministrstvu, bi morali po zakonodaji svojo nadzorstveno vlogo opraviti na univerzi. Poleg rektorja, ki je odgovoren za zakonito delovanje univerze, še upravni odbor, ki kot odločevalec o zadevah materialne narave potrjuje vse pomembnejše dokumente. Tudi tistega, s katerim na primer želijo nekega zaposlenega uvrstiti v drug plačni razred. Zato je nadvse nenavadno, da o dodatkih za stalno pripravljenost ne bi vedeli nič.
Je pa bil od aprila 2009, ko so prve fakultete že izplačevale dodatek, predsednik upravnega odbora na ljubljanski univerzi Dušan Mramor. Tako je skupaj s preostalimi osmimi člani štiri leta nadziral odločitve dekanov vseh članic univerze, torej tudi sebe. Ves ta čas je bil namreč hkrati dekan ekonomske fakultete. Ali ne gre za morebitno navzkrižje interesov? Z univerze so nam na to vprašanje odgovorili s citiranjem pravil, v katerih sicer res ne piše, da predsednik upravnega odbora ne sme biti dekan. Konkretnega primera ni želel komentirati niti nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, a je ob tem povedal, da se »morajo vsi izogibati okoliščinam, ki bi kazale na konflikt interesa – če je ta konflikt izražen pri osebi, ki je hkrati nadzornik in predstojnik organa, ki skrbi za zakonito porabo sredstev, kar dekan je«. Prav z morebitnim navzkrižjem interesov pri vodenju univerze pa se trenutno ukvarja računsko sodišče. Lani se je namreč lotilo revizije celotne univerze, v kateri bo odgovorilo tudi na to vprašanje.
Nekoliko natančnejši pregled nadzornikov ljubljanske univerze pokaže nekaj istih imen. Trenutni predsednik upravnega odbora Janez Hribar je namreč član tega organa že vse od leta 2005, in tako bo najverjetneje še vse do leta 2017. Takrat se namreč izteče mandat vsem članom. »Običajno se člani ob novem imenovanju upravnega odbora zamenjajo, vendar je to odvisno od volilnega telesa. Posamezne članice lahko predlagajo člane, ki so že bili v upravnem odboru. Priporočljivo je tudi, da se ob novem imenovanju upravnega odbora ne zamenjajo vsi člani,« je mnenje univerze. Drugačen pogled ima Šoltes, saj »v normalnih demokracijah večnih mandatov ni in tudi v tem primeru velja razmisliti o omejitvah«. Drugi od štirih predstavnikov zaposlenih v upravnem odboru je trenutno Rajko Pirnat, ki prav tako opravlja že drugi mandat.
Da je prav »premagovanje univerzitetne oligarhije in vzpostavitev pretočnosti na vodilnih mestih, torej vzpostavitev procesa akademske in upravljavske demokratizacije v ravnovesju s strateškimi usmeritvami,« danes pomemben izziv univerzitetne skupnosti, je po aferi z dodatki v Delu razmišljal Klemen Miklavič, pridruženi raziskovalec na centru za študij edukacijskih politik ter zunanji sodelavec Sveta Evrope v visokem šolstvu.
Pomemben nadzorni instrument univerze je tudi služba za revizijo. Kot vemo, je ta leta 2009 revidirala ekonomsko fakulteto in ugotovila, da si izplačuje dodatek za stalno pripravljenost. Ali so o tem obvestili urad za nadzor proračuna, kar od njih zahtevajo pravila? »Vsako leto, skladno z zakonodajo, notranja revizija poroča o svojem delu uradu za nadzor proračuna,« so zapisali na univerzi. Toda po besedah ministrstva za finance omenjeni urad »o reviziji, ki jo je izvedla univerza, ni bil obveščen«.
Obstaja komisija za razlago kolektivne pogodbe
Afera z dodatki je pokazala tudi ljubezen visokošolskih funkcionarjev do iskanja različnih pravnih mnenj. »Fakulteta je imela izdelana pravna mnenja in povedala sem, da je tako ugotovila tudi notranja revizija, da pravne podlage obstajajo, da je pa treba urediti sistem spremljanja stalne pripravljenosti,« je na tiskovni konferenci zatrdila Tekavčičeva. Mramor se je prav tako izgovarjal, da je za mnenje o izplačilu dodatkov zaprosil pravno in kadrovsko službo fakultete, kar pa je takratna pravnica fakultete zanikala. Ker smo se hoteli prepričati, kdo je govoril resnico – Tekavčičeva in Mramor ali pravnica – smo za to pravno mnenje zaprosili fakulteto. In dobili odgovor: »V evidencah ekonomske fakultete pravnega mnenja glede stalne pripravljenosti ni.«
Zanimivo bi bilo še izvedeti, zakaj takrat nihče ni želel slišati stališča glavnega tajnika univerze Mirka Pečariča, ki je od vsega začetka opozarjal, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost na fakultetah nedopustno. Prav tako je neverjetno, da dekani sami iščejo pravna mnenja, saj je pravna oseba univerza, ne njene članice – mimogrede, tudi rektorji so sicer vešči iskanja pravnih mnenj. Na ministrstvu za javno upravo namreč obstaja prav posebna komisija za razlago kolektivne pogodbe za javni sektor, v kateri so med drugim fakultete videle zakonsko podlago za izplačevanje dodatka. Toda komisije za mnenje ni zaprosil noben dekan, niti rektor. Ne lani ne v zadnjih letih. Tudi drugi v javnem sektorju, kjer se, kot se je izkazalo, pogosto dodeljuje dodatek za stalno pripravljenost, se na to komisijo redko obrnejo. Lani so za razlago posameznih členov zaprosili le trije: socialnovarstveni zavod, sindikat in javna uslužbenka. Verjetno zato, ker vsi, vključno z univerzo, znajo poiskati (in plačati) tako ali drugačno pravno mnenje. Odvisno, kakšno od njih zahteva situacija.
