Maria Škof: »Vredno se je boriti proti mejam in zidovom«

V času, ko je retorika graditeljev zidov najglasnejša, je pogovor s pripadnico slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem pravi balzam za ušesa. Na srečanje v njeni celovški pisarni pride nahodna: »Saj veste, kako je, če si samostojen, si ves čas v pogonu, težko si privoščimo, da nismo na voljo strankam.«

Koliko pritožb proti novi avstrijski protidampinški zakonodaji se vam je že nabralo?

V okviru pilotnega projekta EU je šlo okoli 131 pritožb na evropsko komisijo. Imamo dva sklopa zadev. En sklop so pobude na komisijo, gre za deset različnih težav, s katerimi se srečujejo podjetja, ki v Avstriji opravljajo storitve. Težave se nanašajo na formalne zadeve, na primer, ko podjetniku manjka en list papirja, ali ker mora imeti pri sebi zelo obširno dokumentacijo, ali ker so kazni vrtoglavo visoke.

Drugi sklop zadeva postopek pred evropskim sodiščem. Ta je zelo pomemben, ker smo »prehiteli« avstrijsko sodstvo. Nastal je položaj, v katerem slovenski podjetnik izvaja storitve za avstrijskega naročnika. Opravljen je bil nadzor in avstrijskemu naročniku je bilo naloženo plačilo varščine v višini še odprtega zneska po pogodbi.

Čeprav je posel med naročnikom in izvajalcem še tekel korektno?

Posel je tekel čisto korektno in normalno, slovenski podjetnik je bil osumljen, da nima nekaterih papirjev. Očitali so mu določene prekrške v zvezi s tem zakonom in avstrijski naročnik je moral plačati varščino, čeprav ni bilo pravnomočno izkazano, da je slovenski izvajalec storitev dejansko storil prekršek. Slovenski izvajalec storitev v postopku zaradi plačila varščine niti ni bil zaslišan.

Koliko pa je tega?

Pet tisoč evrov, toliko je bilo v tem primeru še odprtega po pogodbi, ker več ne smejo zahtevati. Vsekakor je potem slovenski podjetnik vložil tožbo, da bi dobil svoje delo plačano, in avstrijski naročnik mu je ugovarjal, da je to že plačal avstrijskim organom. Potem je okrajno sodišče postopek prekinilo in poslalo vprašanje v zvezi z varščino na evropsko sodišče. To bo zdaj odločalo o nekaterih vprašanjih glede varščine.

Ko govorim s slovenskimi podjetniki, me preseneča, da so ti avstrijskim ukrepom na neki način naklonjeni, ker jih razumejo kot zaščito delavca. Je to stockholmski sindrom? Kako lahko to pojasnite?

Na žalost je to argument, ki ga pogosto slišimo. Mislim pa, da tak pogled ni pravilen. Prvič, seveda so ukrepi za zaščito pravic delavcev upravičeni, prav je, da se preprečita neplačevanje in izkoriščanje delavca. To je upravičeno in v skladu s pravom EU. Vendar primeri, v katerih mi vidimo hudo kršenje 56. člena pogodbe o delovanju EU, kažejo drugačno sliko. Lovljenje slovenskih podjetij na »pikah in vejicah« nima nič opraviti z bojem proti plačilnemu dampingu in zaščito delavskih pravic. Drugič, smo na skupnem evropskem trgu, in ta prinaša tudi prost pretok storitev. Če smo se odločili za skupni trg, ne moremo več gledati zgolj na svoj vrtiček. Tistega, kar velja za pozitiven del skupnega trga, torej prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala, smo se zelo hitro navadili.

Kako je to konkretno videti?

Če gledam postopke, ki jih mi vodimo, in ni jih malo, se ne spomnim, kdaj sem nazadnje morala vzeti v roke kalkulator, da bi izračunala, ali je dejansko izplačana plača v skladu s kolektivno pogodbo. V vseh postopkih gre za papirje, za to, da je na kraju samem treba imeti cele svežnje dokumentov. S čimer načeloma ni nič narobe, bi pa bilo prav, in to predvidevajo tudi direktive, da je možno te papirje poslati neposredno iz pisarne inšpektorju. Tako jih prejme urejene in jih lahko v miru pregleda. Težko si predstavljam temeljit pregled dokumentov na gradbišču, kjer marsikdaj še spodobne mize ni.

Takšna pravila ne veljajo za avstrijska podjetja?

Ne. Avstrijec, ali podružnica slovenskega podjetja v Avstriji, lahko te dokumente hrani na sedežu podjetja, ni mu treba imeti na delovišču celotne dokumentacije.

Torej je to neke vrste diskriminacija?

Vsekakor. Predvsem zato, ker je teh papirjev toliko. Da so osnovni dokumenti dosegljivi na kraju samem, s tem nihče nima težav. Toda zahteve so pretirane. Po drugi strani, če teh dokumentov nimaš, dobiš kazen, in če jih vročiš v kratkem roku, prav tako. Kazni pa so zares visoke.

Zdi se, da Avstrija ima čas. Kaj se bo iz tega postopka izcimilo, razen tega, da bodo pregnali mala slovenska podjetja z avstrijskega trga?

Kaj se bo iz postopkov izcimilo, je težko vnaprej oceniti. Res je tudi, da bodo trajali nekaj časa, kot vsak pravni postopek. Menim, da so postopki absolutno pomembni in potrebni, da se nekaj naredi. Evropska komisija je varuh pogodb in prava EU. Zavezana je temu, da nadzira spoštovanje prava EU. Ko komisija dobi pobude, iz katerih je razvidna kršitev prava EU, se mora odzvati, mora ukrepati. Če bi se to na neformalni ravni uredilo, da bi se zakonodaja in upravna praksa spremenili, bi bilo za vse najbolje. Zadnja možnost je še tožba komisije proti Republiki Avstriji, v tem primeru bi stekel postopek pred evropskim sodiščem.

Brez veliko truda ne bo šlo, kaj vam je tega treba?

Če ne naredimo ničesar, če nihče ne opozori komisije na te težave, se ne bo nič spremenilo in vrnili se bomo v obdobje, ko smo imeli meje, ki jih nihče noče.

Saj meje že imamo, sem grede sem na Ljubelju moral pokazati osebno izkaznico. Živimo v času, ko je govor o zidovih nekaj normalnega. Je to za vas odvetnike, ki zastopate slovensko manjšino, dobro?

Ne, nikakor. Dejansko smo se vsi veselili, ko so meje padale, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Takrat se je realnost začela spreminjati na bolje. To ne velja le za nas, ampak za celotno EU. Seveda je to bila nova realnost, ki smo se ji morali vsi prilagoditi, podjetja so se ji hitro, saj je bilo poslovanje poenostavljeno, odpirali so se jim novi trgi in nove poslovne priložnosti. Prej je bilo treba v drugi državi ustanoviti podjetje, ampak to so si lahko privoščila le velika podjetja. Velika podjetja to počnejo še danes, mala in srednja pa so takrat dobila priložnost, da si na tak način širijo trg, da gredo v drugo državo, tam opravijo svoje storitve in se vrnejo domov.

Mala in srednja podjetja so pomembno okostje našega in avstrijskega gospodarstva.

Vsako gospodarstvo sloni na malih in srednjih podjetjih. Če njim vzamemo možnost zaslužka in prehranjevanja svojih družin ter družin svojih delavcev, imamo vsi skupaj veliko težavo. Pomislite le na vzhodni del Slovenije, podjetniki s tistega konca bistveno prej pridejo v Avstrijo kot v Ljubljano ali Koper, da bi opravili isto storitev in tako zaslužili denar. Prav zato menim, da se je vredno boriti proti mejam in zidovom med narodi.

Štajerski avtoprevoznik, ki vozi po Avstriji, ima zaradi novih zahtev z vsako vožnjo deset minut dodatnega dela. Za izpolnjevanje teh papirjev bo zaposlil še enega človeka. Ali ni to neposredno udarec za njegovo konkurenčnost?

Če ima samo deset minut dodatnega dela z vsako vožnjo, je to še zelo malo, prepričana sem, da ga ima več. Vsekakor je to udarec za njegovo konkurenčnost, saj to je v bistvu tudi namen tega zakona. Namen je ščititi avstrijski trg in zapirati meje, na žalost je tako. Avstrijska vlada zagovarja ta zakon z namenom varovanja lojalne konkurence po eni strani in zaščito delavcev po drugi, kar so po moji oceni samo navidezni razlogi. Poleg tega je Avstrija prezrla, da je veliko avstrijskih podjetij odvisnih prav od slovenskih prevoznikov.

Delavca se najlažje ščiti z visokimi kaznimi za delavce z druge strani meje?

To nikakor ni res. Delavca se ščiti tako, da se preverja, ali mu je bila dejansko izplačana plača v skladu z avstrijskimi standardi, ne pa z astronomskimi kazni za formalne prekrške. Če pogledamo samo kazni, se te akumulirajo. Pri kaznih pridemo zaradi enega dogodka tudi na deset tisoč evrov za enega delavca. Majhno podjetje tega ne more plačati, tak zakon ni skladen z evropsko sodno prakso in direktivo o napotitvah, kjer piše, da morajo biti kazni učinkovite. Ampak te kazni niso več sorazmerne. Če pozabim list papirja, ki ga lahko še isti dan dostavim, pa za to dobim tisoč evrov kazni, to nikakor ni sorazmerno.

Izgon konkurence najbrž ni dober niti za kakovost storitev domačih ponudnikov?

Ne gre le za kakovost podjetnikov, tudi za potrošnika je pomembno, da ima več izbire med konkurenčnimi ponudniki. Ne gre samo za ceno, saj morajo slovenski ponudniki storitev za čas napotitve svojim delavcem plačevati plačo po avstrijski kolektivni pogodbi, pri materialih tudi ni velike razlike v ceni.

Kako je po vašem mnenju tokrat reagirala slovenska politika?

Slovenska politika je po mojem mnenju pozvana k temu, da se bori proti ponovnemu postavljanju meja in diskriminaciji njenih podjetij. Vlada ima seveda drugačne kanale kot posamezen podjetnik, ki lahko le prek pravnih postopkov skuša vplivati. Prav se mi zdi, da se je politika vključila v ta proces, in smo z njo tudi v stiku.

Nova koroška ustava izključuje slovenščino. Kaj še lahko pričakujemo od Avstrije?

Teh dveh tem ne smemo povezovati. Kar se dogaja na ravni Avstrije s protidampinško zakonodajo in upravno prakso, ki prizadene tudi podjetja iz Madžarske, Slovaške in drugih držav, ni povezano s tem, kar se dogaja s koroško deželno ustavo. To dogajanje je seveda skrb vzbujajoče in zelo žalostno. Zadnja leta se je ozračje zelo izboljšalo, slovenski jezik je postal bolj samoumeven in enakovreden, več se tudi uporablja v vsakdanjem življenju.

Vi ste dvojezični, v katerem jeziku sanjate?

Ne znam odgovoriti, to je verjetno odvisno od jezika, v katerem govorijo sogovorniki v sanjah (smeh). Sicer pa je slovenščina moj materni jezik, zame je samoumevno, da se doma pogovarjamo v slovenščini. Če me vprašate, kako bi govorila s svojimi otroki, je to čisto jasno – slovensko.

Kako je biti Slovenec v Avstriji?

Stvar se je zelo spremenila od takrat, ko sem bila še v srednji šoli, obiskovala sem nemško trgovsko akademijo. Kdaj pa kdaj je bilo zelo hudo, bili smo tudi tarča napadov, predvsem verbalnih. Dostikrat je bilo to zelo težko prenašati. Da si se kot 15-letni otrok moral zagovarjati zaradi politike celotne narodne skupnosti, je bilo zelo težko, ker marsikdaj niti vedeli nismo, za kaj sploh gre. Zato sem bila zelo vesela, ko se je to sčasoma začelo spreminjati na bolje, odnos do slovenskega jezika se je sprostil in ljudje so začeli ceniti, da govoriš tudi slovensko. Padec meje je bil za nas res velik dogodek. Upam, da sedanji ukrepi ne bodo prekinili pozitivnega razvoja.

Glede na to, kdo zmaguje na volitvah po svetu in kako kaže desničarjem po Evropi, ni razlogov za optimizem.

Če razmišljam o tem, dobim občutek, da smo pozabili, kaj je smisel Evrope, zakaj smo skupaj v Evropski uniji. Kaj so naši očetje dejansko zgradili. Vidimo, da danes vsak vidi le svoje težave in skuša poskrbeti zase. Ampak vsaka generacija ima druge izzive. Vse to pozabljamo in mislimo, da bomo vse rešili, če bomo spet postavili meje. Razumem, da so te parole zelo učinkovite za nabiranje političnih točk, pozabljamo pa vse to postaviti v kontekst, da smo skupaj močnejši in večji. Seveda ima Evropa kup težav, pribežniki, brezposelnost, socialni status, ampak v celoti gledano je nesporno dejstvo, da nam gre trenutno najbolje v celotni zgodovini.

Živite v deželi, ki je bila tik pred stečajem. To se navzven ne vidi, vse je tako lepo urejeno. Kako se v vsakodnevnem življenju čuti, da je neka dežela na robu stečaja?

To je zelo težko videti. Fasade se ohranijo, težko je videti, kaj je zadaj. Vidi se po nekih malenkostih, tako sem ravno pred kratkim bila v Linzu, v Gornji Avstriji, ki je gospodarsko močna, že samo po prometu lahko ugotoviš marsikaj. Primerjava urejenosti cest je primer, na katerem se to vidi. Na cestah pri nas so luknje, tam so bistveno bolje urejene. To so malenkosti, toda pri teh stvareh se najprej opazi, da zmanjkuje javnega denarja za popravilo cest.

Pomanjkanje se navzven res ne vidi, meni kraj deluje dolgočasno in bogato, skoraj kot Luxembourg?

Koroška bi lahko bila odlična regija. Luxembourg ima sto tisoč prebivalcev, torej toliko kot Celovec, vsakodnevno tja pride delat najmanj še enkrat toliko ljudi iz sosednjih Francije in Nemčije. Celovec je podobno veliko mesto, ampak zaradi političnih nesoglasij, čuvanja trgov in malih vrtičkov te regije za zdaj ni bilo mogoče dvigniti na primerljivo raven. Pa je lepše kot v Luxembourgu, ljudje sem hodijo na dopust, mirno je, idealno okolje za delo, življenje in odraščanje otrok. Zdaj po brexitu, ko se bodo podjetja, banke in različne agencije selili iz Londona, bi to lahko bila lepa priložnost za Celovec, da kaj pridobi iz tega.