Tiskane izdaje
Trenutno se pri nas krešejo mnenja o preoblikovanju Kapitalske družbe (Kad) v demografski sklad, kar bi sicer moralo biti zaključeno že do konca leta 2015. Toda vse kaže, da je več pozornosti namenjene upravljanju sklada kot pa zagotavljanju sredstev.
Neresne domače razprave
»Demografski sklad v Sloveniji nima nobene zveze s pokojninskimi skladi na Hrvaškem,« pravi Alenka Žnidaršič Kranjc, predsednica uprave Prve Group, pod okrilje katere sodi Prva osebna zavarovalnica. »Demografski sklad v Sloveniji naj bi bil vir za izplačilo pokojnin zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, medtem ko pokojninski skladi na Hrvaškem zapirajo (delno) vrzel med plačo in pokojnino.« Po njenem tudi ni težava v tem, da bi država zamujala s preoblikovanjem Kada v demografski sklad, saj je bil Kad s tem namenom že ustanovljen. »Problem je, da se je že takrat vedelo, da so sredstva v skladu premajhna, da bi bil ta resen partner pri luknji, ki nastaja pri pokojninah, pa se kljub temu trideset let na tem področju ni naredilo nič. Prav tako sredstva, ki naj bi jih zdaj dali v demografski sklad, ne zadoščajo za pokrivanje luknje, ki jo že danes vidimo. Zato so razprave o demografskem skladu v Sloveniji neresne,« meni Žnidaršič Kranjčeva.
Pokojninski skladi so tisti, katerih »neuspeh je treba primerjati z uspehom hrvaških pokojninskih skladov«, opozarja. »Gre za napačen koncept zbiranja pokojnine. Medtem ko so se Hrvati odločili za sistem obveznega varčevanja za pokojnino, smo Slovenci ostali pri prostovoljni osnovi. Razen ko gre za javne uslužbence, kar je dvojni paradoks – vsi zaposleni plačujemo davke, da ima javni sektor obvezno varčevanje za pokojnino, zaposleni v zasebnem sektorju pa te pravice nimajo.«
Zadovoljni,
Kljub temu na Hrvaškem z zagotavljanjem od javnih financ neodvisne osnove za izplačilo pokojnin niso končali. Tudi njihova demografska slika se namreč slabša. Pred četrt stoletja je bila povprečna starost državljanov 37 let, zdaj je že nekaj več kot 42. Konec leta naj bi »vojska upokojencev« štela že 1,24 milijona ljudi, kar je skoraj tretjina prebivalstva. Analitiki opozarjajo, da je že zdaj razmerje med zaposlenimi in upokojenci hudo tesno, saj »skrbi« za enega upokojenca le še 1,16 zaposlenega. Tako razmerje povzroča ob upoštevanju demografskih in gospodarskih napovedi precejšnje nelagodje, še posebno glede prihodnosti pokojninskega sistema. Prav te dni pripravljata ministrstvi za demografijo ter za delo in pokojninski sistem v sodelovanju z združenjem družb za upravljanje pokojninskih skladov srečanje z naslovom Demografija in njen odsev na pokojninski sistem. »Pri vse bolj črni demografski statistiki in vse temnejši demografski sliki Hrvaške je po našem mnenju treba krepiti obvezni pokojninski sistem, to je drugi steber, kar bi edino zagotavljalo primerno pokojnino iz tega sistema. Osrednji način je povišanje dajatev za drugi pokojninski steber iz bruto plač naših članov,« pravi Šurina.
Zdaj namenijo zaposleni na Hrvaškem za pokojnino 20 odstotkov bruto plače, pri čemer se 15 odstotkov steče v osnovni zavod za pokojninsko zavarovanje, ki temelji na solidarnosti in zagotavlja pokojnine za današnje upokojence, pet odstotkov pa k obveznim pokojninskim skladom – h kateremu, izbere zaposleni sam. Kljub razkoraku v deležu plače, ki se razdeli med oba stebra, naj bi na koncu oba zagotavljala približno enak delež pokojnine.
Kako dolgo bo Slovenija potrebovala, da se na področju pokojninskega varčevanja približa Hrvaški? »S takim pristopom – nikoli,« pravi Žnidaršič Kranjčeva.
Hrvaški upokojenci med lastniki naših paradnih konjev
Naložbena politika hrvaških obveznih pokojninskih skladov se je po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo sprostila in že nekaj let so pomembni vlagatelj tudi v Sloveniji. Ta je glede na geografsko porazdeljenost njihovih naložb z okoli triodstotnim deležem pogosto njihov najpomembnejši tuji naložbeni trg. Najti jih je mogoče med delničarji vseh največjih slovenskih podjetij, kot so Krka, Petrol, Telekom Slovenije, Zavarovalnica Triglav. »Hrvaški pokojninski skladi v zadnjem obdobju povečujejo naložbe v slovenske delnice. Prepoznali so podcenjenost največjih slovenskih podjetij. V njihovih portfeljih so slovenske naložbe druge največje, takoj za naložbami v hrvaške vrednostne papirje. Vlagatelji v slovenske vrednostne papirje smo lahko le hvaležni za nakupe hrvaških pokojninskih skladov, saj z nakupi ohranjajo prepotrebno likvidnost ljubljanske borze,« pravi borzni analitik Urban Belič.
Omeniti velja še lastništvo hrvaških pokojninskih skladov v Mercatorju, kjer so se omenjali predvsem kot pomočniki Agrokorju pri prevzemu družbe, marsikdo pa se spomni nanje tudi ob omembi fiduciarnih računov hrvaških bank, za katerimi se »skrivajo« pomembni lastniki številnih slovenskih podjetij. Siol je hrvaške pokojninske sklade lani medtem navajal kot financerje hrvaške trgovske družbe Pevec pri naskoku na Merkur. Tudi Žnidaršič Kranjčeva pravi, da so hrvaški pokojninski skladi vse pomembnejši vlagatelj v slovensko gospodarstvo. »Ne z našega vidika, torej vidika pokojninskih skladov, temveč z vidika države: hrvaški pokojninski skladi sodelujejo pri prevzemih slovenskih podjetij in tako, vsaj upam, spodbujajo gospodarsko rast v Sloveniji,« pravi in dodaja, da slovenska zakonodaja domačim skladom navedeno zelo omejuje, kar je po njenem narobe. »Usmerja nas k vlaganju v tujini, pri tem pa nas omejuje pri neposrednem vlaganju na Balkanu.«
Pomoč pri dokapitalizaciji Podravke
Še veliko bolj pomembni so hrvaški pokojninski skladi za domače gospodarstvo. Državi so priskočili na pomoč pri dokapitalizaciji Podravke in tudi sicer v gospodarstvo vložili na stotine milijonov evrov. »Drži. Hrvaški pokojninski skladi so eden največjih vlagateljev v hrvaško gospodarstvo. Doslej so v delnice in druge vrednostne papirje posameznih družb vložili več kot poldrugo milijardo evrov, vlaganja pa nameravamo še okrepiti. Pri tem vidimo perspektivo v pristaniščih, letališčih in energetiki,« pravi Šurina.
Prav v okviru razprav o vlaganju pokojninskih skladov v hrvaško gospodarstvo je še vedno aktualna razprava o nameri, da bi se vključili tudi v monetizacijo državnih avtocest. Z oddajo avtocest za obdobje do 30 ali 50 let je hotela država zaslužiti med 2,4 in 3,2 milijarde evrov. Levosredinska oblast z Zoranom Milanovićem na čelu je tako nameravala zakrpati proračunsko luknjo zaradi dolgov družb, ki upravljata nekaj čez tisoč kilometrov avtocest. V igri so bili tudi pokojninski skladi, ki naj bi avtoceste vzeli v zakup. Namera je padla v vodo, a Šurina kljub temu meni, da utegne biti vlaganje pokojninskih skladov v hrvaške avtoceste del pravšnje rešitve za korenito zmanjšanje hrvaškega javnega dolga.
