Denacionalizacija na Hrvaškem: Zadnji »ne« v čakalni vrsti za pravico

Prvič objavljamo dokumente, ki kažejo, kako so hrvaški organi zavajali upravičence.

Objavljeno
24. junij 2016 12.26
Rok Kajzer
Rok Kajzer
Slovenskim državljanom, ki na Hrvaškem zahtevajo vračilo po vojni odvzetega premoženja oziroma odškodnino, po vsem sodeč ne more pomagati niti državno tožilstvo. Prvič objavljamo tudi dokumente, ki kažejo, kako so hrvaški organi zavajali upravičence.

V Ozadjih smo pred kratkim pisali o težavah naših državljanov, ki že več kot dve desetletji na Hrvaškem zahtevajo vračilo po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja. Pri sosedih to, poleg drugih aktov, omogoča krovni zakon o odškodnini za premoženje, odvzeto v obdobju jugoslovanske komunistične vladavine. Večini slovenskih državljanov so vlogo zavrnili, ker je vse do odločitev najvišjih sodnih organov veljalo, da se tujcem premoženje ne sme vračati, razen v primeru, da bi imeli hrvaško državljanstvo, ali če bi bil z državo, iz katere so, podpisan meddržavni sporazum. Ker državljanstva niso imeli in ker sporazuma še danes ni in ga bržkone tudi ne bo, njihove težave še vedno niso rešene.

Nespodobna rešitev

Najvišje sodne oblasti so ta dva pogoja v več postopkih izničile, tako da se danes lahko premoženje oziroma odškodnina vrača vsem tujcem brez tovrstnih omejitev; nekateri slovenski državljani so odškodnino že dobili. Problem pa je ostal za večino upravičencev, ki se na zavrnitev niso pritožili oziroma niso serijsko vlagali pritožb, čeprav se v resnici niso imeli na kaj pritožiti. Tokrat razkrivamo, zakaj.

V Zagrebu smo pridobili dve zavrnilni odločbi. V njiju je sicer korektno navedena takrat veljavna zakonodaja, namreč, da do odškodnine niso upravičeni tuji državljani in da med državama ni sklenjenega sporazuma. Kljub temu da so upravičenci imeli možnost pritožbe na pravosodno ministrstvo (oddelek za državljansko pravo), jih besedilo v odločbi od tega odvrača, saj jim ponuja »boljšo« alternativno rešitev – uveljavljanje pravic po meddržavnem sporazumu.

Raje počakajte

V prvi odločbi tako piše, da se »s to odločitvijo ne posega v pravico predlagatelja, ki jo bo lahko uveljavil z morebitnim v prihodnosti sklenjenim meddržavnim sporazumom, s katerim se bo rešilo vprašanje odškodnine za odvzeto premoženje državljanov Slovenije«. Tudi druga odločba upravičenca napotuje k »alternativni« rešitvi, torej da se lahko pravica, ki izhaja iz zakona, »uresniči v meddržavnih sporazumih«.

V okoliščinah, ko je veljavna zakonodaja preprečevala izplačilo odškodnine tujim državljanom, in upoštevajoč navedeni zapis v odločbah je bila povsem razumljiva odločitev vlagateljev zahtevkov, da iz postopka izstopijo in počakajo na državi, da skleneta sporazum. V tistem času namreč ni bilo niti enega samega namiga, da bi se zakon v prihodnosti lahko spremenil. Z vlaganjem v tistem času nesmiselnih pritožb pa bi si upravičenci le povečevali odvetniške in druge pravne stroške.

Paradoks za paradoksom

Večina je v opisanih okoliščinah sklenila, da bo počakala na politiko – vladi ter njuna zunanja in pravosodna resorja. Velikanska zmota. Slovenska stran še danes izraža nemoč na tem področju oziroma se še do danes ni odločila za močnejši pritisk na Zagreb, da bi ta priznal krivico, storjeno upravičencem, potem ko je bil zakon pozneje spremenjen v njihovo korist. Toda takrat niso bili več v postopkih, ki bi jim omogočili vračilo po spremenjenih pogojih.

Še več, o tem so se slovenski državni predstavniki z zunanjega in pravosodnega ministrstva – brez uspeha – nazadnje pogovarjali lani, sicer pa v dvostranskem sporazumu, ki bi rešil težave denacionalizacijskih upravičencev, ne vidijo rešitve. Zunanje ministrstvo predvideva, da dvostranski sporazum najbrž ne bo sklenjen, saj bi načel vprašanja, ki »presegajo okvir reševanja problematike omenjene skupine slovenskih državljanov«. Kakšna so ta preseganja, niso razložili. Pravosodno ministrstvo zastopa enako stališče kot zunanje, saj da bi »takšen pristop odprl vprašanja, ki presegajo okvir reševanja problematike omenjene skupine slovenskih državljanov, predvsem pa bi reševanje problema še podaljšal«. To sklepajo iz dejstva, da se Hrvaška v preteklosti ni odločila za podpis tovrstnega dvostranskega sporazuma z drugimi državami.

Kaj še ostane?

Sklenitev dvostranskega sporazuma je tudi po oceni odvetnika Albina Hotića, ki zastopa nekaj slovenskih upravičencev, misija nemogoče: »Mislim, da nismo niti blizu tega koraka.« Slovenski državljani so sicer bili blizu možnosti, da uveljavijo svoje pravice na podlagi nove odškodninske oziroma denacionalizacijske zakonodaje, ki pa je obtičala v kolesju hrvaškega parlamenta.

Tamkajšnje pravosodno ministrstvo namreč kot garmin še vedno preračunava, kolikšne bi bile finančne posledice. Preračunavanje še traja in bo najbrž trajalo še več let. Da bi to lahko bila rešitev, ugotavljajo tudi na našem pravosodnem ministrstvu, kjer poleg tega tiho upajo na »ustrezno gesto hrvaške vlade«.

Tretja pot?

Kot tretjo možnost pa omenjajo proučitev pravnih možnosti za obnovo postopkov po hrvaški zakonodaji. Tu jih je odvetnik Hotić že pred časom prehitel, saj se je v primerih državljanov, ki se niso pritožili, glede na bistveno spremenjeno zakonodajo odločil, da zahteva obnovo postopka: »Možna so izredna pravna sredstva, ki sem jih tudi vložil. Gre za tri primere in štiri zgradbe v Zagrebu, toda da bi bila ta sprejeta, mora dati soglasje hrvaško državno tožilstvo, ki pa tega za zdaj noče storiti.« Odvetnik še danes meni, da bi bili lahko v teh postopkih uspešni.

Toda, kot rečeno, ovira je hrvaško državno tožilstvo. Po odvetnikovi presoji bi lahko ta problem tiho rešili na nižjih državnih ravneh, torej na ravni državnih tožilstev obeh držav – z izmenjavo mnenj in tudi dogovorom, da hrvaško tožilstvo teh postopkov ne bi več zaviralo in bi odločitev prepustilo sodišču. Odvetnikovo pričakovanje se ne bo uresničilo, saj gre za zadnji »ne« v čakalni vrsti za pravico.

Naše državno tožilstvo smo namreč vprašali, ali obstaja kakršnakoli možnost, da vrh tožilstva v stikih s hrvaškimi kolegi načne to vprašanje oziroma pozove kolege, da omogočijo sodni razplet te mučne zgodbe. Vprašali smo jih tudi, ali lahko pomagajo slovenskim državljanom.

Ni tretje poti

Z urada generalnega državnega tožilca so sporočili, da so »po veljavni zakonodaji pristojnosti slovenskih državnih tožilstev omejene na postopke, ki potekajo pred pristojnimi organi v Republiki Sloveniji«. Iz podatkov, ki so jih razbrali iz našega članka, pred časom objavljenega v Ozadjih, pa po njihovi presoji »izhaja, da v tem primeru ne gre za takšne postopke«. Za sodelovanje v postopkih, ki potekajo pred pristojnimi organi tuje države, slovenska državna tožilstva nimajo pristojnosti, »zato v tej zvezi tudi ne morejo sodelovati z državnimi tožilstvi drugih držav, ki v tovrstnih postopkih sodelujejo,« so še sporočili.

Zahtevki iz Slovenije so po nekaterih ocenah vredni štiri milijone evrov. Glede na zapisano bodo ob mlačnosti slovenske strani in dejstvu, da Zagrebu tovrstna vračila niso v interesu, ti milijoni ostali na Hrvaškem. O krivici pa nič.